Čeprav je vsakemu takoj jasno, da gre za več kot očitno metanje peska v oči, saj se pri nas prej o evropskem komisarju ni dosti govorilo, večina pa sploh ne ve, kaj ta počne, razen da prejema mastno plačo. Kljub temu so dominantni mediji za potrebe svojega novega favorita Cerarja nekdanjo favoritinjo Bratuškovo spremenili v še enega grešnega kozla slovenske politike. Ker je Janša v zaporu, je treba vpeljati kakšnega novega negativca, kajne? Funkcija operacije »razbitje Bratuškove« je namenjena odvračanju pozornosti od Cerarjeve nesposobnosti, saj že skoraj dva meseca mečka s koalicijsko pogodbo in je vedno bolj netransparenten. Afera služi tudi za odvrnitev pozornosti od Cerarjeve amoralnosti.
Vse to kaže na ostudnost slovenskih dominantnih medijev, ki so vedno slepi za napake svojega aktualnega favorita, dokler si pač ne najdejo novega, trenutno Cerarja. Bratuškova je namreč vedno bila to, kar je danes, brezkompromisna povzpetnica, ženska, ki gre čez trupla. Kljub temu so dominantni mediji pred njo več kot leto dni lizali tla in pod preprogo pometali vse afere njene vlade. Ni jih motilo, da je postala mandatarka brez volitev. Branili so jo ob aferi plagiatorstvo. Ni se jim zdelo sporno njeno neznanje angleščine. Mižali so ali gledali stran ob vseh aferah njenih vladnih ministrov (Maher, Stepišnik, Gantar, Alenka Trop Skaza, Virant, Jakič, Pikalo). Dominantni mediji so zagovarjali Bratuškovo, napadali opozicijo kot neresno ob vseh interpelacijah proti ministrom (Virant dvakrat, Pikalo, Čufer, Omerzel) in se veselili, ko te niso uspele.
Bratuškova se je kot premierka iz vseh norčevala in se posmehovala javnosti, češ kaj mi pa morete. Seveda je to lahko počela, saj je imela vseskozi polno podporo dominantnih medijev. Ni jim bilo mar, da ni ukrepala ob ugotovitvah KPK o njenem takratnem poslancu Zanoškarju. Niso hoteli poročati o njeni vlogi nadzornice NKBM in soodgovornosti za slabe kredite. Pretvarjali so se ob aferi Štefanec in zavajanju Bratuškove, da ga ne pozna. Namesto tega so njeno vlado raje zasipavali s hvalnicami.
Še bolj navijaški so bili ob njeni ekonomski politiki, ki so jo na vse kriplje zagovarjali kot edino odrešilno. Ploskali so njenemu vrtoglavemu zadolževanju, češ da gre za uspeh. Nič niso hoteli vedeti o rekordni brezposelnosti. Vseskozi so goreče navijali za višji DDV. Delali so se neumne ob propadu nepremičninskega davka, celo s kriznim davkom so nenehno koketirali, le da Bratuškova ostane v sedlu. Med najbolj nagnusne spada njihovo navijanje za Bratuškovo v boju za predsedniški stolček PS, saj so celo lažno razglašali, da Bratuškova zmaguje proti Jankoviću. Po njenem odstopu s premierskega mesta in bližajočih se volitvah so se dominantni mediji čez noč kot po ukazu ohladili do nje in takoj »presedlali« k novemu favoritu Cerarju. Na koncu so jo tako kot pred tem Jankovića in Šoltesa kot robo, ki ji je potekel rok trajanja,vrgli v koš. Takrat se je iz junakinje spremenila v bedakinjo dominantnih medijev.
Pri tem igrajo umazano vlogo čistilcev za Cerarja, ki je živ dokaz, da so najbolj amoralni politiki prav tisti, ki imajo vseskozi usta polna morale, njihov pravi amoralni obraz pa se kaže v njihovih dejanjih. Brez falange dominantnih medijev bi javnost takoj spoznala, da je Cerar manj kot dva meseca po volitvah dejansko sončna leta stran od morale, s katero so ga isti dominantni mediji tržili vsak dan pred njegovim vstopom v politiko. S to prevaro je zmagal na volitvah. Po volitvah je pokazal, da mu ni mar za moralo v lastnih vrstah, ampak je pred imenovanjem za mandatarja zaupanje izrekel sekretarju stranke Eriku Kopaču in piscu programa SMC Aleksandru Kešeljeviću, vpletenima v afero Groff. Kljub objavi dokumentov ni rekel, da ju bo dal na hladno, dokler se stvari dokončno ne razčistijo. S tem je pokazal, da svoje »visoke moralne kriterije« uporablja zgolj kot orožje proti nasprotnikom. Dominantni mediji so seveda molčali kot grob.
Podobno amoralno je ravnal v zvezi s Karlom Erjavcem, zdaj že bivšim kandidatom za evropskega komisarja in zdajšnjim kandidatom za ministra za zunanje zadeve v Cerarjevi vladi. Čeprav se je Erjavec še lani ob zmagi na kongresu Desusa tržil kot »čist ko suza«, so nedavno objavljeni dokumenti v zvezi z njegovim dosedanjim ministrovanjem pokazali, da je afera mnogoplastna in resna. Če bi bil Cerar moralen, bi bil Erjavca takoj črtal kot kandidata za komisarja, prav tako bi ga dal na stranski tir kot ministrskega kandidata, dokler se afera ne razčisti. Kakor je prej v imenu morale zahteval za vse druge politike. Namesto tega z Erjavcem podpisuje koalicijsko pogodbo, Junckerja pa je klical v podporo Erjavčevi kandidaturi in v koaliciji z dominantnimi mediji vse topove obrnil proti Bratuškovi.
Zato Cerarju in njegovi lažni morali, s katero kar naprej opleta, nikakor ne smemo verjeti. Še manj smemo verjeti dominantnim medijem, saj gre v resnici za medijske pralce možganov. Pod Cerarjem bodo svojo umazano delo popeljali do novih višav, saj bodo za ohranitev zlaganosti moralnega lika in dela Mira Cerarja žrtvovali vse. Da ne bi morda kdo posumil, da bomo s prehodom od Bratuškove k Cerarju dejansko prišli z dežja pod kap.