V skrajnji sili zaigra celo klovna. Ko njega in njegove ministre zasačijo s prsti v marmeladi, kar naprej opleta z lažno moralo. Dejansko od Cerarja ni bilo nikoli nič, razen afer, s katerimi je začel takoj po volitvah. Mramor je bil že lani vpleten v afero honorarji in je že pred sedanjo afero veljal za enega najbolj umazanih ministrov v vladi. Cerar pa mu kakopak še vedno popolnoma zaupa. Ker je edina morala za Cerarja, da ostane na oblasti ne glede na vse. Zato je vse nadrl, da mu vlade res nihče ne bo rušil!

Cerarjeva vlada je tako aferaška, da so mnogi že pozabili, da je Cerar zmagal, ker je obljubil »moralno reformo« slovenske politike. Ni imel nobenega političnega ali ekonomskega programa, temveč je velikopotezno napovedal moralno prenovo Slovenije. Pod njegovo vlado smo kvečjemu doživeli aferaško reformo Slovenije. Kljub temu je Cerar prejšnji teden pridigal o morali in se hvalil, da njegova vlada odlično dela?! Kaj pa? Afere? V resnici krade tuje reforme in si jih prisvaja. Cerarjeva vlada namreč doslej ni izpeljala niti ene same reforme. Kraje v Bauhausu ali v Mercatorju so malenkost v primerjavi z intelektualno krajo: Cerar in Mramor sta v opoziciji goreče rušila ekonomske reforme Janševe vlade, po prevzemu oblasti pa sta jih takoj prisvojila (beri ukradla) in jih zdaj prodajata kot lastno zgodbo o uspehu. Bravo, nemoralnost brez primere!

Kdor Cerarja kritizira, ga takoj ožigosa za neodgovornega, nedostojnega in sramotnega. Iz njegovega intervjuja na Odmevih smo izvedeli, da Cerar kot premier še vedno ni odgovoren za nič. Drugi so krivi, njegova vlada pa je po njegovem porok visokih moralnih načel. Mramor predstavlja jedro Cerarjeve vlade, zato se mu nikakor ne more odpovedati. Saj se je opravičil in vrnil »drobiž« od neupravičenih dodatkov, ga brani Cerar. Kdor dvomi, je za Cerarja beden in nanj zlije svojo moralistično gnojnico, kot je to storil denimo ob kritikah ob vladni podpori kandidaturi propadlemu politiku Danilu Türku. Psi lajajo, nemoralni Cerar pa gre hladno naprej.

Ob zadnjih aferah so nekateri ugotavljali, češ da se je Cerar pokvaril na oblasti. To preprosto ne drži. Cerar se ni pokvaril na oblasti, temveč je od nekdaj nemoralen in ciničen. Na njegovo nemoralnost sem vseskozi opozarjala že od 2014 pred parlamentarnimi volitvami in po njih, in sicer v številnih kolumnah.  Že z naslovi sem povedala, kdo je v resnici Cerar in kaj lahko pričakujemo od njega: Slovenija ne potrebuje Mira Cerarja, Miro Cerar je najslabša izbira, Miro Cerar je totalna mevža, Ko slišim za Cerarja, se mi obrne želodec, Amoralni Cerar bo najslabši premier, Zlagani Miro Cerar, Miro Cerar za telebane, Cerar sramoti premiersko funkcijo, Miro Cerar vam osle kaže, Cerar je najbolj amoralni politik doslej, Miro Cerar se požvižga na pravno državo, Cerar in Mramor še naprej kradeta.

Moje analize zaradi silovite levičarske medijske propagande niso padle na plodna tla, saj so Cerarja opravičevali kot naivnega, nerodnega in neizkušenega. Še več, zaradi kritike tega nemoralnega politika me je kmalu po Cerarjevi zmagi na volitvah celo kazensko preganjala njegova nekdanja poslovna partnerica, propadla aferaška političarka Katarina Kresal, vendar je sodišče njeno tožbo pravnomočno zavrglo. Čeprav je kot beli dan jasno, da je Cerar nemoralen in uničuje Slovenijo, ga niso ščitili zgolj levičarski mediji, temveč tudi tisti, ki bi ga morali kritizirati. Nekateri »vsegliharski razumniki« so za rešitev Slovenije lani celo zahtevali koalicijo med nemoralno Cerarjevo SMC in Janševo SDS. Eden od teh »razumnikov«, Žiga Turk, je prejšnji teden po Cerar-Mramorjevi osramotitvi ostre kritike označil za tuljenje z volkovi in obsodil medijsko-politični pogrom nad Mramorjem. Hujši od Turka je še en »vseglihar«, Boštjan M. Zupančič. V dveh kolumnah je na dolgo in široko moraliziral o razvrednotenju vrednot, vendar v več kot 2.700 besedah ni niti z besedo omenil premierja Cerarja, ki najbolj uteleša to razvrednotenje. Za nameček kot avtoriteto o moralnih vprašanjih v Sloveniji navaja Vesno Vuk Godino, ki je med mariborskimi vstajami podpirala grožnje z umorom v podobi obešenih lutk in celo kanibalistične težnje s požrtjem ideološkega nasprotnika v podobi pečene hobotnice. Godina med drugim malikuje totalitarni socializem, v katerem so zverinsko in sistematično teptali temeljne človekove pravice. Da veš, da je to ekstremno amoralno, ni treba biti pravni strokovnjak, kaj šele nekdanji sodnik Evropskega sodišča za človekove pravice. Še malo, pa niti Tanje Starič ne bomo več potrebovali!

Kljub aferam Cerar dela, kar hoče, ker mu to omogočajo levičarski dominantni mediji. Če ne drugače, pa z neposredno cenzuro. Zato so prejšnji teden na MMCRTV Slovenija, ki se financira iz prisilnega RTV-prispevka, onemogočili komentiranje pod intervjujem s Cerarjem. Da slučajno javnost ne bi povedala, kaj si misli o Cerarju in njegovi vladi! Povrh vsega imajo v svojih vrstah tudi Tanjo Starič z Radia Slovenije, ki se uvršča v »specialne novinarske enote«, zadolžene za obrambo levičarske oblasti za vsako ceno. Zdaj brani Cerarja, češ da bi z Mramorjevim odhodom padla tudi Cerarjeva vlada. Jojme, joj, revček ubogi nemoralni, Cerar, kajne?! Staričeva je podobno »specialno obrambo« levih gospodarjev vseskozi izvajala že na Delu: med Pahorjevo vlado je upravičevala afere Kresalove in Golobiča, zmanjševala pomen afer pod vlado Bratuškove, svoje »sposobnosti« pa uporablja tudi pod Cerarjevo vlado. Samo da ne pade leva vlada!

Premier Cerar ima volivce zares za bedake. Po vseh teh vladnih aferah je na srečanju Združenja manager prejšnji teden spet moraliziral in besedičil, da je največja ovira za družbo strah. Ne, največja ovira in udarec za slovensko družbo je moralno zavrženi Cerar in njegova aferaška vlada. Zato je povsem zgrešen tudi Cerarjev vzdevek »Cmerar«, ki je ponarodel zlasti med policijsko stavko. V resnici je Cerar s številnimi aferami pokazal, da sploh ni Cmerar in da res ne jamra, temveč je brezkompromisen oblastnik, ki je za ohranitev oblasti pripravljen poteptati vsa moralna načela in iti čez trupla. Zato se je na oblasti spremenil v politično truplo.