Maja Sunčič: Jankovićeva demagoška komedija

Letošnje predčasne volitve so mi izpolnile lansko prednovoletno željo, saj sta Golobič in Kresalova izpadla iz parlamenta. Jankovićeva nepričakovana volilna zmaga je v resnici potrdila tisto, kar sem v zadnjih dveh letih napovedovala v številnih kolumnah v Reporterju in pred Jankovićevim naskokom oblasti vse svarila. Tudi Pahorja, ki je zdaj deležen tragične usode po neverjetnem boju in volilni vrnitvi od mrtvih. Mojih besed ni nihče jemal resno. Še jaz jih nisem, dokler me ni urednik Silvester Šurla na volilno nedeljo ujel nekje v mraku med njivami na sprehodu in me obvestil o volilnih rezultatih.

Propad Kresalove in LDS me ni kaj preveč ganil. V pripravi na raziskovanje Aristofanove demagoške komedije sem Golobiča štela za svojega Kleona, zato sem ob njegovem propadu na volilno nedeljo vzkliknila s Homerjem »Gregor, bodi vesel, čeprav si v Hadovem domu«, na povolilni ponedeljek pa s Horacijem »Zdaj piti je treba, zdaj z nogo sproščeno / udarjati v tla«. Nato sem roko podala Aristofanu, z njegovimi očmi ponovno prebrala svoje kolumne, v katerih Janković nastopa v glavni ali stranski vlogi, in ugotovila, da je v bistvu Janković moj Kleon. Razveselila sem se: za raziskovanje demagoške komedije mi nikakor ne bo zmanjkalo materiala. Nebo se je nenadoma razjasnilo, čeprav je vzšlo črno sonce.

Piarovski kvazipolitični analitiki, ki so v predvolilnem obdobju prodajali drek kot zlato, so hitro utihnili in se razbežali štet denar, ki so si ga nagrabili. Dominantni mediji, ki so nabrusili nože za Janševo zmago in se pripravili na veseli začetek »paljbe«, pa so padli v hudo depresijo. Jankovićeva zmaga jim je zamašila tako kot usta kot rit. Namesto težkega nabijanja, ki so se ga veselili, so morali opustiti vse orožje in se lotiti priliznjene hvale novega gospodarja. Še dobro, da je veseli december in lahko svojo žalost obredno utapljajo v alkoholu. A kaj bo, ko pride januar, februar ali marec? Takrat se bodo že razpočili od zamašenih ust in riti, pa tako so se veselili strelskih vaj na Janši.

No, potem se je nebo spet grdo stemnilo. Ko so začeli nabijati o slogi, me je obšla slabost. Ne spet o tem! Morda številni »modreci«, ki igrajo vlogo gospodarjev resnice, menijo, da smo zaradi veselega decembra vsi tako »pod gasom«, da ne bomo razpoznali totalitarnih tendenc v pozivih k slogi. Dajmo, stopimo zdaj vsi skupaj, kriza je, podredimo se vsi Jankoviću, kajne?!? Tako lepo zagovedno razglašeno koalicijo sklamfajmo skupaj, da se ne bo vedelo, kdo pije in kdo plača. Le da bo čim več krivcev, ki jih bo Janković lahko izrabil za grešne kozle za vse, kar bo zakuhal. Na, ministrski stolček, bodi hvaležen, in molči!

Ne, sloga ne bo rešila Slovenije! Resnica je nasprotna: samo sloga Slovenijo uničuje. Sloga smrdi, sloga koristi le elitam, nikoli ljudstvu. Sloga smrdi do neba, kot ostudna jugoslovanska totalitarna krilatica bratstvo in enotnost, ki je pripeljala do balkanskega klanja v 90. letih prejšnjega stoletja. No, tudi v Sloveniji se vojna nadaljuje, natančneje dve vojni: tista iz leta 1945 in tista iz leta 1991. Volitve so ju ponovno potegnile na plan in tudi decembrsko pitje tega ne more prikriti. Ne, tudi vsa brezzvezna darila ne. Zato je treba pozivati k lažni slogi. Zato je bilo premirje povsem lažno.

Sprave tako ali tako nikoli ni bilo. Kako pa naj bi bila, če je o spravi pridigala Spomenka Hribar? O tem me je letos podrobno podučil Aristofan v Lizistrati, kjer nastopa tudi lik Sprave, zanjo pa so sprte strani pripravljene storiti vse. Ne, Hribarjeva že ne more biti sprava, saj sprti strani ob njej kvečjemu vzklikajo »Naj se vojna nadaljuje!«. Kaj pa naj drugega?! Nikoli nisem mogla doumeti, zakaj so Hribarjevo enačili z Antigono. Iz zavezanosti grški tragediji lahko zgolj zavpijem: Ne žalite mi Sofokla! Ne žalite mi niti Dominika Smoleta! Spomenka Hribar je kvečjemu slovenska Ismena.

Ker se nadaljujeta zastareli vojni, se Slovenija ni sposobna spopasti z žgočimi družbenimi, ekonomskimi in političnimi težavami. Namesto da bi se odločali o prihodnosti, smo se na volitvah pod vplivom lažnih prerokov in gospodarjev resnice na prodaj odločali o preteklosti – med Jankovićem, zastopnikom zmagovalcev iz leta 1945 (narodnoosvobodilne vojne), in Janšo, zastopnikom zmagovalcev iz leta 1991 (osamosvojitvene vojne). Zato smo dobili poražence: Jankovića, čigar zmaga je pirova, saj mu ne zagotavlja absolutne oblasti, po kateri tako hlepi, Janšo, ki je izgubil zaradi lastnega napuha, ko bi bil moral zmagati.

Največji poraženci smo državljani. Plačati bomo morali zapitek. Bankrotirali smo, pa nam tega niti povedati nočejo, ampak nam lažejo o boljšem življenju. Kaj bolje, neskončno slabše nam bo. Namesto pozitivne bomo dobili zgolj negativno Slovenijo, ki bo zdrsnila v še večji minus. Italijani so se rešili Berlusconija, mi pa smo dobili svojega. A volivci imajo vedno prav, tudi ko nimajo. Ljudstva se ne sme napadati, to je pravilo komedije.

Zato nas namesto rešitve čaka Jankovićeva demagoška komedija. Koalicijski partnerji bodo v tej komediji igrali stransko vlogo, nekateri bodo zgolj statisti, ampak glavno je, da bodo »kralju komedije« Jankoviću držali štango. Štango pa mu bodo držale predvsem ženske. To Janković dobro ve, zato se je obdal z njimi. Koga pa je lažje podkupiti kot ženske z nekaj lažnih laskavih besed in širokim nasmehom? Res poceni demagoški trik, a očitno deluje.