V Grčiji je kljub strašni krizi še veliko anomalij, veliko je na primer plačnih dodatkov, ki si jih ne privoščijo niti Nemci. Eden od boljših kazalcev, kaj pomeni zmaga Aleksisa Ciprasa, je to, da so dan ali dva pred njegovo zmago številni grški finančni investitorji svoj kapital prenesli v tujino. Sirize se torej boji gospodarstvo.
Kje lahko Cipras izsiljuje EU? Pri pogojevanju z grškim izstopom iz evroobmočja in predvsem iz Evropske unije. To tezo v javnosti sicer zavrača, dejansko pa so špekulacije o tem močno orožje v njegovih rokah. Celo več: po maastrichtskem sporazumu Grčija ne sme izstopiti iz evroobmočja, če ne izstopi tudi iz Evropske unije. Krhanje EU pa, to Cipras zelo dobro ve, pomeni veliko destabilizacijo za združeno Evropo. Tega si Nemčija in druge članice nočejo in ne morejo privoščiti. Morebitno popuščanje Grkom ni samo kršitev maastrichtskih kriterijev, pripelje nas lahko do zelo nevarnega demonstracijskega učinka. Tudi druge države bi se zgledovale po grškem popuščanju, kdo bi bili naslednji? Španija? Italija? To so precej večje države od Grčije s potencialno precej hujšimi učinki. Po takem scenariju bi morala Slovenija najbrž res odpisati velik del sredstev, ki jih namenja v evropske mehanizme za reševanje držav v krizi. Ob vsem tem se sprašujem: kako lahko nekatere slovenske stranek sploh podpirajo Ciprasa in vidijo v njem rešitelja?
Pri Grkih je osnovni problem ta, da želijo biti člani evroobmočja, a nočejo spoštovati pravil igre. Cipras želi biti za bogato obloženo mizo, a noče za to plačati računa. Kositi želi na račun Nemcev. To je dolgoročno konec za skupno valuto, predvsem zaradi že omenjenega demonstracijskega učinka. Kje je rešitev? Pri izvajanju njegove politike bi mu morali omogočiti izstop iz evroobmočja, a hkratni obstoj v EU. Do tako velike destabilizacije, kakršne se boji Nemčija, ne bi prišlo, hkrati bi Cipras in Grki na lastne oči videli, kaj pomeni to, da se morajo res sami reševati iz godlje ekonomske krize: spoznali bi, da njihovo današnje stanje še ni dno. Če bi zapustili evroobmočje in ponovno uvedli drahmo, bi šele opazili strašne učinke hiperinflacije zaradi tiskanja denarja, kot jih je doživljala Nemčija v dvajsetih letih prejšnjega stoletja ali Jugoslavija ob koncu osemdesetih let.