Nekdanja romarska pot na robu Kamniško-Savinjskih Alp je v zadnjih nekaj desetletjih verjetno imela več obiskovalcev kot v vseh stoletjih prej. Čeprav je bila prva cerkev na tem mestu zgrajena že v 11. stoletju (cerkev sv. Radegunde) in se je gradnja sedanje cerkve sv. Primoža in Felicijana začela že v zadnji četrtini 15. stoletja, nato pa se je skozi desetletja in stoletja še dograjevala, so jo v glavnem obiskovali romarji in ob praznikih tudi verniki iz Kamnika in okolice.

Primož Lavre

Nekoliko višje na strmini ji družbo dela manjša in malce mlajša cerkev sv. Petra, ki se trenutno obnavlja – nedavno se je zaključila dve leti trajajoča obnova lesenega stropa, na vrsti so še oltar in tla. Čeprav na Primožu še mašujejo, so obredi skoraj izključno le še ob največjih katoliških praznikih. Porok je zgolj za vzorec, »mežnar« in restavrator Aleš Sluga, ki bdi nad cerkvama, se je spomnil le treh v tem tisočletju. Ena je bila njegova.

Romarje so na Primožu že davno zamenjali pohodniki, res pa se zdi njihova pohodniška vnema včasih malodane religiozna. V nekem trenutku obiskovalce nekaj prime in ljudje, ki so bili pred tem v nekaj desetletjih morda le dvakrat ali trikrat na Primožu, postanejo redni gostje, ki kar tekmujejo, kateri bo večkrat šel na kavo ali pivo k Petru.

Primož Lavre

Varna hiša za moške

Peter je primoški »krčmar« Peter Uršič, že 23 let oskrbnik okrepčevalnice/planinskega doma na Primožu. Lokal ni toliko zavetje pred planinskimi ujmami, kot je kraj pobega iz doline. Varna hiša za moške, Peter v šali opiše svoje zavetišče. Če naj bi bila res zavetje za trpeče dedce, je slabo skrita in so jo ženske že izvohale. Ob Reporterjevem obisku Primoža so bile ženske obiskovalke v rahli večini, za povrh je največ vzponov lani opravila ženska – Joži Rozman, domačinka iz Črne pri Kamniku, je v letu 2024 kar 364-krat prišla na vrh. Sploh je bilo lani pet pohodnic, ki so se na Primoža vzpele več kot 300-krat, in le en moški (Jože Koželj - Tinči iz Šmarce), ki je presegel to magično mejo.

Peter vsako leto januarja organizira podelitev pokalov in medalj najbolj vnetim pohodnicam in pohodnikom v preteklem letu. Nazadnje jih je priznanja prejelo 110, ki so lani skupaj opravili več kot 16 tisoč vzponov na Primoža. Tu moramo povedati, da je med temi junakinjami in junaki tudi naš fotograf Primož Lavre, ki je v letu 2024 opravil 102 pohoda, letos pa je že čez številko 60.

Primož Lavre

Vsekakor bi si vsi zaslužili portret nad šankom koče, kar je čast, ki je sicer rezervirana samo za najbolj fanatične obiskovalce Primoža – tiste, ki so v kakem letu opravili po 200 in več vzponov. A na steni tesne sobice počasi že zmanjkuje prostora za vse pohodniške legende.

Na levo za šank

Redne pohodnike je moč prepoznati tudi po tem, ali ob prihodu na vrh zavijejo desno v cerkev sv. Primoža ali v Okrepčevalnico pri Svetem Primožu. Namig, redne pogosto odnese na levo k Petru za šank ali za mizo pred okrepčevalnico, urejeno v nekdanji mežnariji. Tudi ta stavba je šla skozi številne predelave, kamnito ogrodje sedanje različice pa je staro okoli 300 let.

Primož Lavre

Za nekatere lesene dele stavbe bi prav tako rekli, da niso kaj mlajši. Pravzaprav hiša še globoko v 21. stoletju ostaja relikt preteklosti, saj nima ne električne napeljave (to zagotavljajo sončne celice in manjša vetrnica, ki k sreči še ni zmotila kakšne civilne iniciative) ne vodovoda.

Vse do leta 1965 je bila stavba dom kmečke družine, ki je skrbela za cerkev ter se mučila s kmetovanjem na hribovski kmetiji. Pobočja pod Veliko planino so za sodobno poljedelstvo praktično neuporabna, a nekoč so na njih s trudom pridelali, kar so mogli, nekaj pa so dobili še od kmetov, ki so svoje pridelke nosili blagoslovit na Primoža.

Primož Lavre

Kar 18 otrok je bilo pri hiši v prvi polovici 20. stoletja, pove Aleš, družino pa je v nekem trenutku zadela huda tragedija, ko je bolezen v zelo kratkem času vzela štiri otroke. Danes naj bi bili vsi, ki so nekoč živeli in odraščali na Svetem Primožu, že pokojni, in težko si je predstavljati, kakšno je bilo še ne tako dolgo nazaj življenje na taki kmetiji.

Tudi s pašniki je strmina nad Kamnikom namreč zelo uboga, praktično edina živina, ki na takem terenu uspeva, so koze. Aleš Sluga jih ima na Primožu šest na ograjenem bregu, ki so ga koze že dodobra obdelale. Ko ga počistijo, jih bo preselil na drugo strmino. Za visokogorsko kmetijstvo so to izredno hvaležne živali, ki ne potrebujejo dodatne hrane, le za priboljšek dobijo še suh kruh, nevarnosti na tej lokaciji pa zanje praktično ni.

Primož Lavre

Zveri v te kraje le redko zaidejo, tatovom se obisk Primoža ne splača, edina prava grožnja Aleševim kozam so kače. »Pred dvema letoma je eno pičil modras, po dveh dneh je imela že ogromno glavo, a potem jo je rešila injekcija,« se spominja.

»Drogeraši« nad Kamnikom

Najpogostejša pot na Primoža od parkirišča pri Calcitu v Stahovici (ali od Doma krajanov na »Vegradu« nekaj sto metrov višje) povprečnemu pohodniku vzame dobro uro časa. Redni obiskovalci v formi jo brez težav premagajo v manj kot 40 minutah, najboljši rekreativci pa jo pretečejo v 20 minutah in manj. Lahko Primoža poskušate osvojiti tudi z avtom, a z vozilom brez visokega podvozja ali vsaj s pogonom na štiri kolesa bo avto na ozki, ovinkasti in vrtačasti cesti hudo trpel.

Primož Lavre

Pred leti je neki veleposlanik z BMW-jem poskušal priti na Primoža, je smeje razlagal Peter, medtem ko smo se z njegovim fordom rangerjem, otovorjenim s hrano in pijačo za okrepčevalnico, vzpenjali po cesti, absolutno neprimerni za klasična cestna vozila. Cesta še danes kaže znake uničujočih poplav izpred dveh let, ko je dele cestišča dobesedno odneslo. Mesec dni je takrat trajalo, da so cesto popravili.

Seveda veleposlanik z avtom ni prišel na vrh, je pa dobil dragoceno lekcijo: na Primoža se gre peš. Ker prometa na cesti skorajda ni, je ta idealna za pohodnike. Načeloma so vseh let, a treba je priznati, da so vsaj zgodaj popoldne prednjačili upokojenci – mlajši so takrat povečini še v službi. Nekako pričakovano smo ob našem obisku naleteli tudi na dva od omenjenih legend s portretom nad šankom.

Primož Lavre

»Veste, to je kot droga,« 87-letni Rudi Vidic, trenutno najstarejši redni obiskovalec Primoža, opisuje svojo strast do izleta. Pri pohodih ga spremlja osem let mlajša žena Joži, zakonca pa sta se lani na Primoža vzpela kar 220-krat. Letos je Rudija nekoliko upočasnila operacija sive mrene, a zdaj se z Joži že trudita nadoknaditi zamujeno. Prizna, da ni bil vedno tako zagret za Primoža. Prvič ga je obiskal že kot otrok, a nato se dolga desetletja za to pot ni kaj prida zmenil. Po upokojitvi pa ga je zagrabilo in zdaj je skoraj že del njegove dnevne rutine, tako kot zelo specifičen zajtrk in jutranje tibetanske vaje.

Tudi drugi redni gost okrepčevalnice na Svetem Primožu, Milan Galin, je bil dolgo ambivalenten do Primoža in v mladosti je vrh obiskal le nekajkrat. Nato ga je pred leti diagnoza diabetesa spodbudila h krepkim spremembam življenja in redni rekreaciji. Lani je bil na vrhu 216-krat. Na dan našega obiska je prišel sredi dneva, spil kavo in se hitro vrnil v dolino.

Primož Lavre

So seveda tudi taki, ki se na vrhu zadržijo dalj časa. Na Primoža jih ne vleče le rekreacija, za mnoge je glavni mik družba enako pozitivno trčenih pohodnikov, med katerimi so se v dolgih letih ali celo desetletjih srečanj stkala tesna prijateljstva, in obisk vrha je priložnost za druženje, ki se je ne sme zamuditi. Kdo ve, kdaj se bodo prijatelji znova srečali.

Drsenje s hriba

Zelo verjetno že jutri ali najpozneje čez nekaj dni. Saj smo rekli, da jih nemalo pride na Primoža po sto- in večkrat na leto. Če so razmere prave, pridejo tudi silvestrovat, pred leti pa je Peter prirejal tudi prireditev 24 ur Primoža, ko so pohodniki tekmovali, kdo bo v enem dnevu opravil največ vzponov.

Primož Lavre

Leta 2017 je Dušan Globočnik iz Zagorice pri Rovah kar 25-krat v 24 urah pokoril vrh. Kovid je tej tradiciji naredil konec, saj so se zaostrili pogoji za organizacijo in odgovornost organizatorjev, Peter pa si ne more privoščiti, da bi imel na vrhu ves dan prisotno zdravstveno osebje in reševalce.

Kljub obiskanosti vrha prav veliko reševalnih posegov doslej ni bilo potrebnih. Pot ni ne tehnično zahtevna ne posebej naporna in večina pohodnikov dobro presodi, kaj zmore. Še vedno se lahko pripeti, da kak neoprezen obiskovalec Primoža zdrsne s poti, a taki primeri so redki, kakor tudi prometne nesreče. Na ozki cesti je še največja nevarnost, da avto zleti s ceste, kar se je v preteklosti pripetilo tudi Petru. Drevesa, ki so ustavila avto, so ga morda rešila pred najhujšim.

Primož Lavre

Drsenje je sicer največji problem pozimi, ko so deli poti zaledeneli. Občasne obiskovalce take razmere pogosto presenetijo, a če se jim uspe prebiti čez led do cerkev, jih prava preizkušnja šele čaka. Spust v dolino je po ledu brez derez »sr…e«, eden od veteranov Primoža opiše razmere, ki čakajo pohodnike z neprimerno opremo.

Dereze lahko tudi kupijo pri Petru, a se jih večina za to ne odloči. Nemalo jih skopuštvo obžaluje. Peter nam smeje pokaže video pohodnikov, ki se med spustom mučijo na ledu: padci na kolena in zadnjo plat ali hoja po vseh štirih so nekaj običajnega, pot navzdol pa lahko zaradi spolzke podlage traja celo dlje od vzpona.

Primož Lavre

Prvi koraki bodočega veterana?

Poletje, zanimivo, ni prava sezona za vzpone na Primoža. Vročina in počitnice na morju med junijem in septembrom nekoliko oklestijo obisk, kar se pozna zlasti med tednom. Najbolj obiskan je vrh pravzaprav med decembrom in februarjem, ko v kratkih dneh ljudje nimajo toliko časa za daljše izlete, Kamničanom in prebivalcem okoliških naselij pa je Primož praktično pred nosom. Večina pohodnikov je sploh iz okolice, nekaj pa jih pride tudi iz Ljubljane in drugih krajev Gorenjske.

Reporter je na obisk prišel v torek zgodaj popoldne, ko je Peter šele prvič tisti teden odprl svojo okrepčevalnico. Dan ni bil vroč, a obisk je bil vseeno bolj skromen, ob našem prihodu je bila na vrhu le ena pohodnica, ki je pred cerkvijo pila pivo. V naslednjih urah so počasi pričeli kapljati obiskovalci, najprej tisti redni, ki se vsi že poznajo, nato še priložnostni.

Opazili smo družinico z manjšim otrokom, ki je morda sploh prvič šel na ta pohod. Morda tudi zadnjič za dolgo časa, dokler ga nekega dne pred penzijo ne bo prijela tista strast, ki te pripravi k stoterici obiskov Primoža na leto.