Začenjam z opredelitvijo slovenske »levice«, oziroma levo-liberalno-  progresivnega tabora slovenske politike. Odgovor na to vprašanje ni enostaven. Da bi stvar razložil, moram kakšnih 35 let nazaj, ko so iz stare Zveze komunistov Slovenije nastali, vsaj po imenu, socialdemokrati. Mlajšo generacijo te iste skupine, številni od njih so bili prej člani Zveze socialistične mladine Slovenije in potomci starejše generacije komunistov, je predstavljala Liberalna demokracija Slovenije, torej, z veliko rezervo, liberalci. Ko govorimo o slednjih, pa moramo razlikovati med kulturnim liberalizmom, ki se prekriva s progresivnostjo, ter gospodarskim liberalizmom.

V zadnjem primeru govorimo o poslovni dejavnosti, ki ni zamejena s privilegiranimi skupinami lažnih podjetnikov. Te pogojuje njihova politična pripadnost in privilegiranost. Te skupine tudi preprečujejo vstop novih, poštenih podjetnikov v poslovno areno. Potemtakem imamo, na eni strani, opraviti s kulturo, preko tega pa z levo-liberalno-progresivnimi skupinami, na drugi pa z gangsterizmom potomcev starih levičarjev.

V destrukciji slovenskega političnega prostora, ki poteka že najmanj desetletje in pol, so eni in drugi nosili številna druga imena, se preoblikovali v številne nove stranke. Ta proces traja še sedaj. Vendar gre v obeh primerih, v bistvu, za stare levičarje in privilegirane posameznike, ki zgolj spreminjajo svoje nazive, njihova duša pa ostaja prav takšna kot prej. Volk svoje kože pač ne menja.

Kasneje, za preimenovano Združeno listo, torej lažnimi socialdemokrati, in LDS-om, torej lažnimi liberalci, so se pojavili novi levičarji, stranka Levica. Ta si s starimi levičarji deli nekaj ideološke osnove, deli si tudi razlago slovenske novejše zgodovine tam od leta 1941 naprej. Le da dogodkov v zadnjih 35 letih ni sposobna niti voljna misliti. Vendar stari levičarji dobro vedo, kaj počno. Mladi levičarji so tudi bolj »woke«, nekritično sprejemajo drugačne identitete, obenem pa se zavzemajo za naglo ukinitev kulturno-socialnih razlik, ki izhajajo iz različnih spolnih, etničnih in razrednih identitet ter pripadnosti (vendar o zadnjem nisem prepričan).

Mlada levica je progresivna, obenem pa je skrajno naivna. Je, kot sem na Facebooku zapisal že večkrat, tako infantilna, kot je strahopetna. Ne sooča se namreč z realnimi družbenimi problemi, na primer s korupcijo in slovensko avtokracijo. Za ljudi, ki dejansko upravljajo Slovenijo, je njihovo ravnanje zato kvečjemu zabavno, če se mu sploh posvečajo. Ker pač ni vredno pozornosti, ker se dejanskih razmerij moči v družbi sploh ne dotika.

Edina stranka, ki je stabilna, je Socialdemokratska stranka Slovenije, SDS, torej stranka, ki se predstavlja za stranko celotne »desnice«. Ta je danes naperjena tudi proti tistemu delu slovenske družbe, ki je sekulariziran, torej ni naklonjen Cerkvi kot instituciji, ki ne veruje v krščanskega Boga, in je bolj izobražen (sekularizirani pol družbe ne zaupa niti tistim, ki verujejo in s tem udejanjajo svojo ustavno zagotovljeno pravico).

Ti ljudje so bolj kulturno liberalni, torej naklonjeni družbeni različnosti. So tudi modernejši v smislu pripadnosti mestnemu okolju, hkrati pa niso naklonjeni poslovnosti. Ta v primeru »levega« tabora vztraja predvsem kot oblika gangsterizma. Sicer je tudi za novo levico mogoče reči, da so za človekove pravice, vendar jih vidijo neodvisno od demokracije kot politične ureditve.

V seštevku, izhajajoč iz naštetega, govorim o levo-liberalno-progresivnem taboru slovenske politične arene, ki ga SDS pojmuje za svojega nasprotnika. Ta tabor oziroma del slovenske družbe, ki si misli, da predstavlja slovensko družbo v celoti, bo na volitvah 2026 nastopil proti »desnici« in njeni najmočnejši stranki, torej SDS. Obenem pa znotraj sebe ne more najti točke poenotenja. Poenotil se bo le zaradi nasprotovanja. Vendar se ne zavzema za nič vsebinsko smiselnega, za nobeno v prihodnost usmerjeno vsebino ali cilj. Brez najmanjših težav pristaja na izpraznjeno demokracijo na Slovenskem, na slovensko avtokracijo. Te ne želi, še manj pa zmore misliti. In eno gre z drugim.

Tukaj bom ponovil, da je slovenska demokracija v globoki krizi. Slovenija je tudi specifična avtokracija. Ni sicer Madžarska, je pa v avtokracijo zavila na svoj specifični način (o tem bom na tem mestu še pisal, verjetno čez mesec ali dva).

O krizi demokracije in avtokraciji na Slovenskem analitiki političnega dogajanja v Sloveniji pišejo že vsaj od leta 2015, torej zadnjih 10 let. Začuda pa tega prebivalstvo ne ve. Na drugi strani pa se stara levica tega zaveda, družbo oziroma podjetja je v zadnjih 35 letih namreč docela izčrpala in si prisvojila skorajda celoten državni aparat. To počne še zmeraj, svoj nadzor nad njim je še okrepila.

Zaradi tega je državni parat izpraznjen, »hollowed out«. To pomeni, da ne opravlja tistega, čemur je namenjen, ko govorimo o elitah in privilegiranih družbenih skupinah. Teh namreč ne nadzira. Vzpostavljen je bil tudi sistem, v katerem je postala država ujetnica političnih elit, torej tisto, kar imenujemo ujetje države, »state capture«.

V nadaljevanju bom opredelil skupne točke slovenske stare in mlade levice.

Prvič. Začel bom z dogajanjem v Gazi, oziroma v Palestini. O tem sem na tem mestu pisal že pred dvema tednoma, tako da mi boste, če ste prebrali tudi prejšnje besedilo, lažje sledili v novo. Če ga niste, pa se boste spoznali z enim od njegovih poudarkov.

Izjemno goreč in prepričan odnos stare levice do dogajanj v Gazi je veliko bolj znamenje njene krize, kot je znamenje vrednot, ki jih zagovarja. To isto se dogaja tudi s tako imenovanim gibanjem woke, torej z gorečim, splošnim zagovorom pravic drugačnih, ki je značilen za novo levico. Če se stara levica dobro zaveda, da je vzpostavila politično avtokracijo, na ravni ekonomije pa gangsterizem, in predstavlja moraliziranje nekaj, kar ji omogoča, da za njim skriva svoje koristoljubje in gangsterizem, pa nova levica v moralo dejansko verjame.

Osnovna težava je v tem, da na Slovenskem nikoli nismo imeli socialdemokracije, nova levica pa sploh ne ve, kakšne so razmere v družbi in kaj v bistvu počne. Tega tudi noče vedeti (človek, ki zelo dobro pozna razmere v Sloveniji, je slovensko realnost poskušal razložiti enemu od ključnih ljudi v Levici, članu državnega zbora; ta ga je gladko zavrnil; očitno mu njegova ideološka prepričanja ter neznanje zadoščajo za razmišljanje in odločanje o blaginji vseh državljanov Slovenije).

Vse, kar je obema levicama ostalo, je moralizacija družbe, ki gre v svojo skrajnost. Pri tem sta si obe levici izrazito podobni. Pripadniki stare levice so načelni v podpori Palestincem in Palestini, oziroma so takšni na površju, pri tem pa se ne ozirajo na dejanski položaj Slovenije v mednarodnem ekonomskem in političnem prostoru. To isto velja za novo levico. Niti eni niti drugi se ne ozirajo na razmere v Sloveniji in razredni genocid, ki se je v tem prostoru zgodil v času druge svetovne vojne ter takoj po njej.

Razredni in politični genocid, ki je bil izveden med drugo svetovno vojno in takoj po njej, tudi izrecno zanikajo oziroma ga nikoli ne omenjajo, ker se z njim strinjajo. Do genocida imajo potemtakem selektiven, izbiren odnos. Poberejo pač tisto, kar jim trenutno ustreza. Genocida, ki ga je izvedla lastna stran, sploh ne vidijo, ga načrtno prezro. In, ponavljam, se z njim strinjajo. Obenem pa genocid v Gazi brez zadržkov obsojajo. Sprašujem se, seveda, kako lahko živijo z več kot izrazitimi dvojnimi merili.

Pri tem se sami sploh niso vprašali oziroma se tega ne zavedajo, da je, na eni strani, njihova obravnava Gaze in razrednega genocida v Sloveniji plod selektivnosti, na drugi pa bi se morali vprašati, zakaj imajo dvojna merila.

Sašo Švigelj

Nekaj od njih je tudi izjemno skorumpiranih in premožnih, so tudi politično odvisni, marionete v rokah ljudi iz ozadja. Bogastvo so namreč pridobili s krajo tistega, kar je sicer pripadalo skupnosti. Nikakor se torej ne morejo sklicevati na kakršnokoli moralo in družbeno dobro. Njihova morala je skrajno izkrivljena in ni morala, temveč je sprenevedanje in laž.

Slovenska levica, v osnovi, do skrajnosti poenostavlja družbene, politične in ekonomske razmere v slovenski družbi. Te tudi izkrivlja do nespoznavnosti. Stara levica poenostavlja in izkrivlja zaradi svojega plenilskega interesa, nova levica pa v svoji skrajni infantilnosti in hoteni nevednosti.

Ponavljam, izjemna moralizacija dogajanja v Gazi je predvsem odraz krize levice v vseh njenih pojavnih oblikah.

Drugič. Naslednja skupna točka obeh levic je interpretacija in mitizacija slovenske zgodovine. Ta izvira še iz Zdravljice, ki je kot zlo slovenske družbe predstavila vstop v krščanstvo, torej vstop v modernejšo družbo. Takratne Slovence (ki se kot Slovenci sploh še niso opredeljevali in se kot takšni niso opredeljevali še več kot tisoč let) naj bi premagali tujci, ki naj bi delovali v nasprotju z interesom neobstoječega naroda (in to je grozljiva, lažna in ideološka interpretacija in konstrukt).

V ozadju razumevanja družbe, ki si ga delita obe levici, je mitsko prepričanje, da obstaja »dobra družba«, v kateri ni družbenih neenakosti, v kateri ni pohlepnih tujcev, v kateri ni kapitalizma in njegovega do skrajnosti nesprejemljivega naslednika, neoliberalizma. Ta družba je tudi socialna, zato tolikšna obsedenost mlade levice s socialno državo.

Nova levica tudi docela nekritično sprejema ideologijo stare levice, kar vključuje razumevanje kapitalizma, verovanja v Boga, Cerkve in odnos do tujosti. Le da je stara levica dobro vedela, kaj počne, nova levica pa tega ne ve. In to je fascinantno, namreč njeno docela nekritično sprejemanje ideološke in z željo po neomejeni oblasti pogojene interpretacije slovenske zgodovine in slovenske resničnosti tukaj in zdaj. Če stara levica polni svoje žepe in se napaja iz moči, nova levica tega ne vidi in od plenilskega delovanja stare levice odvrača oči. Nova levica je slepa, iztaknila si je oči. Če tega ne bi storila, bi se namreč morala soočiti s slovensko resničnostjo.

Za novo levico se po letu 1991 ni spremenilo nič. Še zmeraj živi v mitih in v preteklosti, ki jo je zanje interpretiral nekdo drug. Obenem pa nova levica zavrača tako celoten proces gospodarske modernizacije, kot zavrača realnost sodobnih družb in družb nasploh, ki vključuje njihovo oboroževanje. Slednje pa je nujno. Večnega miru in sveta brez vojaških spopadov namreč ni bilo nikdar in ga nikoli ne bo.

Tretjič. Obe levici ostajata pri skrajni poenostavitvi politične arene in družbe. Celotno politično areno pojmujeta kot nasprotovanje SDS in Janezu Janši. Zato političnega prostora ne moreta videti kot veliko večje celote, temu sta se tudi odrekli. Približno 50 odstotkov ljudi namreč ne hodi več na volitve (z izjemo zadnjih, ki so se zaradi korone odvijale v izrednih razmerah; zanje je bilo značilno sistematično zastraševanje; navedeno je volilno udeležbo dvignilo na 70 odstotkov).

In če si oblast delita oba bloka, potem je mogoče reči, da Sloveniji vladajo stranke, ki so zbrale le 25 odstotkov vseh volilnih glasov, v primeru, ko imajo njihove sila majhne članice ključen vpliv na politične odločitve, pa veliko manj, v odvisnosti od rezultata volitev. Delež doseženih volilnih glasov je lahko le malce višji kot 5 odstotkov.

Pa še ta delež je bil dosežen po tistem, ko so bili iz končnega izračuna izločeni tisti, ki se volitev niso udeležili ali so volili stranke, ki niso dosegle volilnega praga. Zato ne gre za 5, temveč za 3 odstotke vseh, ki so upravičeni, da volijo. Trije odstotki tako obvladujejo 100 odstotkov družbe, v njihovem imenu pa politiki. Ti delujejo v političnem sistemu, v katerem jih ne nadzira nihče. In to je resnica slovenske politične arene.

Politične stranke s slovenske leve in desne strani politične arene potemtakem ne predstavljajo interesa 100 odstotkov slovenskega prebivalstva, temveč zgolj dveh majhnih frakcij, ki sta se zbrali okoli dveh totemov. Hkrati pa se obe predstavljata kot nosilca interesov celotne družbe.

Tukaj je mogoče omeniti še nekaj. Jasno je, da niti eden niti drugi pol ne more razmišljati o družbenem dobrem, ki presega ozko mentaliteto »Kulturkampfa«. Tega niti noče, ker mu kratkotrajno in z vidika doseganja politične moči zavest o dejanskem stanju slovenske politične arene ne koristi. Na tej točki je mogoče brez težav in zadržkov kritizirati tudi Inštitut 8. marec.

Četrtič. Navedeno vodi do izrazite polarizacije slovenskega političnega prostora. Od polarizacije sta odvisni tako slovenska levica, najsibo stara ali nova, kot slovenska desnica. Obe morata družbo polarizirati, da sploh lahko računata na to, da bosta zmagali na volitvah.

Zgodilo se je to, da na levo-liberalno-progresivnem polu sploh nimamo politične stranke, ki bi se lahko razglasila za socialdemokratsko, da na sredini nimamo liberalne stranke, ki bi bila liberalna v smislu, da bi zagovarjala odprt trg in poslovno dejavnost, obenem pa se slovenski konzervativni tabor krči le na desnico, ki jo predstavlja SDS Janeza Janše. Ostale konzervativne stranke, na primer SLS, NSI in Demokrati, so le njeni sateliti.

Sašo Švigelj

Ko gre za zadnje volitve, je prav zaradi izrazite polarizacije na njih zmagalo Gibanje Svoboda, stranka slovenskih silovikov, torej privilegiranih potomcev stare levice (o tem bom še pisal). Obenem pa se je kot njihov protipol prikazovala SDS.

Takšno razumevanje političnega prostora preprečuje vsakršen smiseln, vsebinski pogled na politiko, ki presega nasprotovanje političnemu nasprotniku zaradi nasprotovanja samega.

Levo-liberalno-progresivni tabor kako drugače niti ne zna misliti sveta, ki ga obkroža. Kot nekaj se opredeljuje in obstaja le kot nasprotje SDS in Janeza Janše. Zato vse, kar se pojavlja na konzervativni strani slovenske politične arene, vidi kot skrajnost, ki ji mora za vsako ceno nasprotovati. Posledica tega je, da ne vidi, da v Sloveniji obstaja avtokracija, ki je bila vzpostavljena neodvisno od SDS, obenem pa si levica predstavlja, ali pa s tem slepi ljudi, da je SDS kriva za krčenje slovenske socialne države.
Na koncu dodajam nekaj misli o domnevni moralni superiornosti levo-liberalno-progresivnega tabora slovenske politične arene. Tudi tukaj, prav tako kot v primeru Gaze, imamo opraviti s selektivnostjo.

Ker so bili nemoralni tako imenovani domobranci, jih je bilo docela smiselno in upravičeno ubiti. Če nekdo ni človek, potem je pač manj kot žival. Sicer celotna slovenska levica izraz domobranci sistematično uporablja kot psovko.

Tukaj se srečujemo z ideološko opredelitvijo zgodovine, le da se razredni boj in polastitev oblasti zamenjujeta s krščanstvom, zlobo, nečloveškostjo, tujstvom, kapitalizmom in končno neoliberalizmom, ki je bistvo vsega zla. Vse skupaj je pomešano še z bojem za obstanek naroda, torej z grobim nacionalizmom. Gre, v bistvu, za projekcijo, za pripisovanje lastnih, nezavednih strahov tistim, ki pripadajo »out-group«, tokrat »desnici«, ki jo poosebljata SDS in Janez Janša.

Gre za občutek moralne superiornosti, ki ga ima slovenska levica. To je vsaj zame več kot očitno. Oni, levo-liberalni-progresivci, so pač ljudje, so solidarni s sočlovekom in zato visoko moralni. Med drugim so proti vojnam in oboroževanju, so za socialno državo in proti genocidu v Gazi. Neljudi, nesolidarne in po definiciji zlobne, pa je treba ubiti, ker itak niso ljudje. So za vojno in oboroževanje, nasprotujejo socialni državi in odobravajo genocid v Gazi.

Nič ni dlje od resnice.

Še nekaj. Iz zapisov na Facebooku, ki ga pojmujem za lakmusov papir slovenske družbe, zmeraj znova razbiram, da slovenska levica pozivanje na nevtralno, neselektivno in nepolitično moralo razume tako, kot da je v drugi svetovni vojni zmagala druga stran, torej zlobni domobranci in zlobna Cerkev.

Poziv k razumni obravnavi druge svetovne vojne in njenih posledic se torej razume kot zmaga druge strani, ki jo levo-liberalni-progresivci sovražijo in prezirajo.

Opozarjanje na to, da je odnos do soljudi nedeljiv, da so potemtakem tudi tako imenovani domobranci ljudje, tako stara kot nova levica razbirata kot zanikanje tega, da je v spopadu med drugo svetovno vojno in po njej zmagala slovenska lažna levica. Govor o tem, da sta morala in sočutje nedeljiva, da ju ni mogoče pripisovati enim, drugim pa jo odreči, se levici kaže kot preobrat zgodovinske zmage. In to je perverzno do skrajnosti.

Slovensko levico opozarjam na to, da naj bo dejansko moralna, naj se dejansko zavzema za sočloveka ne glede na njegov razredni položaj ter politično identiteto. Pri tem naj uporabi razum in naj bo dejansko sočutna.

Gre namreč za to, da morala in sočutje nista deljiva, da priznanje, da je imela in ima tudi druga stran slovenske družbe moralo, še ne pomeni, da je zmagala v državljanski vojni. Deljivost morale kaže na ves absurd in nesposobnost levice, da bi dojela, da gre za človeka, da bi sama ravnala humano.

Njeno sklicevanje na nemoralo in genocid, ki se dogaja v Gazi, je zato izrazito pristransko, selektivno in dejansko nemoralno. Kaže predvsem na to, da je celotna levica v izjemni krizi.

Iz navedenega tudi jasno izhaja, da bo levo-liberalno-progresivni tabor slovenske politike zmožen prenove le takrat, ko bo priznal, da je morala nekaj, kar ni niti ideološko niti politično, česar ni mogoče odreči nobenemu človeku. Pri tem njegova razredna in politična pripadnost ne igrata nobene vloge.

Le zakrat bo slovenska levica sposobna dejanskega sočutja.

Zaradi vsega navedenega njeno zgražanje ob dogajanju v Gazi vidim predvsem kot izraz njene nemorale, nikakor pa ne morale.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.