Šefi državnih družb na muhi: politično nastavljeni, politično odstavljeni
Nova vlada, novi obrazi in – novi kadri. Ob vsakokratni menjavi oblasti je postalo običajno in tudi normalno, da nova metla »počisti« s kadri prejšnje vlade.
Sploh, če obstaja prepričanje, da so do položaja prišli po politični liniji. Ker je država še vedno precej vpeta v gospodarstvo, so (za)menjave nadzornikov in uprav pogosto le vprašanje časa. In če so Golobovi po prevzemu oblasti obračunavali z »janšisti«, se zdaj zdi, da prihaja trenutek obračuna.
Zato nas je zanimalo, kateri so tisti šefi uprav državnih ali paradržavnih podjetij, ki bodo najbolj na udaru oziroma jim grozi zamenjava v bližnji prihodnosti. Pod drobnogled smo vzeli Slovenski državni holding (SDH), Kapitalsko družbo (KAD), SID banko, Družbo za avtoceste (Dars), Holding slovenskih elektrarn (HSE), Eles, Petrol, Telekom Slovenija in skupino Sava d. d.
Med dobro obveščenimi je že vse od prvega osnutka koalicijske pogodbe četrte Janševe vlade čutiti nekaj vznemirjenja zaradi projekta t. i. demografskega sklada. Ideja o državnem premoženjskem skladu, s katerim bi v Sloveniji zbirali in upravljali (državno) premoženje, namenjeno financiranju pokojnin ter blaženju demografskih pritiskov, sicer ni od včeraj in desnica jo zagovarja že vrsto let.
Jeseni 2020 je nastal predlog zakona o nacionalnem demografskem skladu, ki naj bi sofinanciral pokojnine in druge demografske ukrepe, vendar je bil potem umaknjen iz parlamentarnega postopka.
Paradoksi demografskega sklada
Ideja je nenavadna, kajti takšen sklad dejansko že obstaja in se imenuje Sklad obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki ga upravlja državna Kapitalska družba (KAD), ki je načeluje Bachtiar Djalil.
Ocenjena vrednost sklada je okoli 1,1 milijarde evrov. Ker je bil Djalil nekoč član SD, bi utegnil imeti težave z novo vlado, če bi ponovno kandidiral za mesto v upravi. Toda insajderji pravijo, da je Djalil doslej sodeloval še z vsako vlado in da bi se ga Janša lahko znebil tudi v času prejšnje ali celo druge vlade (2011–2012), pa se to ni zgodilo.
Še več, celo Boruta Jamnika, ki so ga nekateri mediji označili za zakladnika tranzicijske levice, se doslej ni lotila še nobena Janševa vlada. Kar je, vsaj glede na vse javno izrečene besede, najmanj nenavadno. Mimogrede, Jamnik je pod Golobovo vlado postal predsednik uprave državne SID banke, za zdaj pa nič ne kaže, da bi ga Janša želel zamenjati. Pravzaprav se vlada doslej ni lotila niti nadzornega sveta.
Kako si nova vlada predstavlja demografski sklad, ki ga je uvrstila v koalicijsko pogodbo, ni jasno. Zbegani niso le ekonomisti, ki si ne znajo pojasniti, kako bi združili SDH in KAD (z Modro zavarovalnico), če pa imata vsak svojo zakonsko osnovo, ampak tudi insajderji, dobro seznanjeni z dinamiko političnega kadrovanja v državnih in paradržavnih podjetjih. Med njimi nikoli ni bilo kritičnih pomislekov, da vsaka vlada kadrira po svoje; njim se tudi menjave zdijo logične. Politično nastavljen, politično odstavljen.
Toda ne glede na vsebinske pomisleke je že zdaj jasno, da vlada tokrat ne bo popustila pri projektu demografskega sklada. Če sta ključni tarči KAD in SDH, potem je jasno, da bodo najprej prevzeli obe upravi.
Mandat šefa KAD se izteče januarja 2027, razpis se je ravno zaključil. Pri SDH, ki ima v portfelju okoli 14 milijard evrov vredno državno premoženje, je bolj zapleteno, saj si je predsednik Žiga Debeljak že lani za vsak primer zavaroval hrbet z novim imenovanjem za štiri leta, kar ga vsaj formalno ščiti pred predčasnim zaključkom kariere.
To pomeni, da ga lahko razrešijo krivdno, če mu seveda lastniki (tj. vlada) dokažejo krivdne razloge. V praksi je seveda bolj verjeten scenarij, po katerem bi prišlo do sporazumnega razhoda: Debeljak bi prostovoljno zapustil položaj v zameno za neko protiuslugo, kajti na sceni velja za dovolj pragmatičnega, da lahko najde skupni jezik tudi z »janšisti«.
Sploh če jih bo prepričal z rekordnim čistim dobičkom, ki je bil lani najvišji v zgodovini SDH in se je približal 86 milijonom evrov. Če bi sledili ekonomski logiki, potem bi lastniki obdržali menedžerja, ki jim prinaša tako dobre rezultate, toda ker imamo opravka (tudi) s politiko, se lahko odvrti tudi drugačen scenarij. Vsekakor pa bodo oziroma so že v teku menjave Debeljakovih nadzornikov, kar je tako ali tako predpogoj za zamenjavo uprave.
Negotovi Ribič, pomirjeni Košak
Dinamika zamenjav, kot smo se že tolikokrat prepričali, seveda ne sledi ekonomski logiki, po kateri bi šefi podjetij, ki »dobro delajo«, ostali na položajih. Ključno je namreč to, da so tudi politično »ustrezni«. Kdor ima pri novih oblastnikih črno piko, bo težko preživel.
O tem bo lahko kdaj kaj več povedal Andrej Ribič, predsednik uprave Darsa, ki se mu obeta sladko maščevanje koalicijske stranke NSI, kajti v njihovih očeh je Ribič, ki ima mandat do novembra 2029, glavni krivec, da je njihov član Valentin Hajdinjak v času Golobove vlade izgubil stolček predsednika uprave Darsa (zaradi obtožb o korupciji in hudih političnih pritiskov je formalno odstopil sam). Samo vprašanje časa je, namigujejo iz krogov blizu NSI, kdaj se bo ponudila priložnost za zamenjavo Ribiča, ki je praktično takoj po spremembi oblasti izgubil tudi nekaj mest v nadzornih svetih.
Ključni »argument« za razrešitev Ribiča bi bil sicer težko krivdne narave, saj je Dars lani ustvaril kar 161,5 milijona evrov čistega dobička, kar bi mu dajalo določeno varnost, vendar kot rečeno: pri zamenjavi državnih direktorjev je vsaj tako kot ekonomska logika pomembno politično ozadje.
Ribiča so zaradi avtocestnih gradbišč in z njimi povezanih zastojev posredno napadali mediji, toda desnica na oblasti mu bolj kot ozko grlo pri Postojni zameri druženje z Milanom Kučanom, češ da s tem razkriva svoje povezave s »strici iz ozadja«. Očitki so na ravni vaških čenč in nimajo nobene zveze s poslovanjem Darsa, vendar je za politično imenovane člane uprav vedno v zraku negotovost, da jih bo nova oblast razrešila samo zato, ker jih načeloma lahko.
Podobno strategijo kot šef SDH, ki je svojo poslovno pot začel v Mercatorju pod mentorstvom Zorana Jankovića, je ubral tudi predsednik državnega Telekoma Boštjan Košak, ki so mu nadzorniki decembra lani, torej dobre tri mesece pred volitvami, podelili nov štiriletni mandat, ki začne teči oktobra letos in traja štiri leta.
Košak se prav tako lahko pohvali z dobrim poslovanjem, saj je skupina Telekom Slovenija lani ustvarila dobrih 60 milijonov evrov dobička. Nasprotno od Debeljaka je Košak tudi manj politično izpostavljen in ne bo imel težav s »prilagajanjem«.
Preizkus bo verjetno nova uredniška politika Siola, ki je v lasti Telekomove hčerinske družbe in kamor naj bi se vrnil nekdanji urednik Peter Jančič. Na Siolu, kjer so pred volitvami precej odkrito simpatizirali z Robertom Golobom, so sicer potem, ko je postalo jasno, da prihaja nova vlada, čez noč spremenili smer in pokazali, da so lahko lojalni vsakemu lastniku.
Energetika, vladna prioriteta
V minulih štirih letih smo se naposlušali o strateškem pomenu energetike, kar naj bi v povezavi s pedigrejem bivšega premierja Goloba, nekoč čudežnega dečka slovenske energetike, pomenilo tudi večjo naklonjenost projektu NEK 2.
Toda Golobova vlada v ničemer ni pospešila izgradnje drugega bloka nuklearke v Krškem, uspelo ji je doseči edinole visoko stopnjo političnega konsenza med parlamentarnimi strankami. Toda odločitev, komu zaupati precej več kot 10 milijard evrov vredni projekt, v mandatu prejšnje vlade ni bila sprejeta. Ni skrivnost, da je favorit ameriški Westinghouse in da bo Janševa vlada, ki rada poudarja dobre odnose z Združenimi državami pod Donaldom Trumpom, projekt pospešila.
Če bodo ocenili, da državna energetska podjetja, ki bodo neposredno vključena v projekt NEK 2, ne kažejo dovolj entuziazma, bo to priročen izgovor za kakšno kadrovsko menjavo.
Najpogosteje se omenja GEN Energijo kot krovno družbo skupine GEN, ki jo je do konca leta 2021 vodil Robert Golob, danes pa Nada Drobne Popovič, nekdanja predsednica uprave Petrola in še pred tem članica uprave SDH. A ker je v preteklosti že sodelovala z Janševimi vladami, odnos pa je bil korekten, ni pričakovati kakšnih hitrih sprememb.
Prej lahko pričakujemo kak nov obraz v Holdingu Slovenske elektrarne (HSE), saj se generalnemu direktorju Tomažu Štoklju mandat izteče novembra letos. Skupina HSE je imela lani okoli 3,5 milijarde evrov prihodkov, čisti dobiček pa je bil zaradi energetske krize manjši od pričakovanega.
Natančni podatki za leto 2025 sicer še niso znani, Štokljev zaključek mandata čez pet mesecev pa daje vladi možnost, da na njegovo mesto elegantno imenuje človeka po svojih merilih. Ker je energetika strateška prioriteta nove vlade, Štoklja pa je imenovala Golobova vlada, ga bo zagotovo zamenjal nekdo, ki je bližje vladajočim strankam. Med kandidati je kar nekaj znanih imen, med njimi tudi Blaž Košorok.
Manj skrbi glede prihodnosti ima direktor Elesa Aleksander Mervar, ki velja za veterana v slovenski energetiki in ki je postal sinonim zanesljivosti in izkušenosti. Poslovni rezultati Elesa so stabilni, verjetnost zamenjave pa majhna, kajti Mervar velja za politično nevtralnega strokovnjaka, njegovo znanje pa je dragoceno za katerokoli vlado. Poznavalci so celo mnenja, da se bo z desno vlado bolje ujel kot z Golobom, s katerim ga povezuje del poslovne poti v Istrabenzu.
Tiho teče Sava
Nekoliko manj je izpostavljena Skupina Sava, ki je močno vpeta tudi v turizem, saj predstavlja največjo slovensko turistično skupino, medtem ko je lastniško posredno v večinski državni lasti (SDH, KAD). Do razhajanj med upravo in lastniki bi lahko prišlo zaradi različnih interesov na področju turizma, čeprav se zdi, da to ni ravno med največjimi prioritetami nove vlade.
Tudi v Petrolu načeloma nimajo prav nobenih skrbi zaradi spremembe oblasti, saj so bili z Golobovo vlado v takšnem konfliktu, da je Janša zanje pravzaprav olajšanje. In če pustimo ob strani namige o neposrednih povezavah vodilnih Petrolovih menedžerjev z glavnimi podporniki Janševe vlade, potem ostaja dejstvo, da je največja slovenska naftna družba še vedno strateškega pomena za slovensko suverenost.
Ne nazadnje na določeno naklonjenost nove vlade Petrolu nakazuje tudi velika stopnja razumevanja za marže na goriva, kar je bil problem za Golobovo vlado. Njen spor s Petrolom je tik pred volitvami dobil silovit pospešek zaradi naftne krize, kar je potem preraslo celo v obtožbe, da je naš največji naftni trgovec »pomagal« priti Janši na oblast.
Menjave so, menjave bodo
Če pogledamo vsa državna podjetja, ki smo jih obravnavali, potem je največja verjetnost menjave povezana s Kapitalsko družbo, kjer se čez pol leta izteče mandat sedanji upravi. Vlada bo lahko kadrovsko posegala tudi v HSE – in to že novembra letos. Manjša verjetnost sprememb je pri SID banki, Petrolu, Elesu ali Telekomu.
A kot rečeno – kake posebne logike pri menjavah s političnim ozadjem ni. Janševa vlada bo zagotovo najprej zamenjala nadzorne svete v ključnih družbah, šele potem pa pridejo na vrsto uprave in predvsem predsedniki uprav. Krivdna razrešitev bi bila lahko uporabljena zgolj tam, kjer obstajajo dokazi o slabih rezultatih ali nepravilnostih. Prevladovala bo torej nekrivdna, torej politična razrešitev, tarče pa bodo menedžerji na področjih energetike in financ.
Zagotovo bomo še veliko slišali o t. i. demografskem skladu, ki ga načrtuje nova vlada. Veselo bo tisti hip, ko se utegnejo opozicija, sindikati in še kdo lotiti novega zbiranja podpisov za še en referendum.
Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.