Ni presenetljivo, da smo tako dolgo čakali, da Janez Janša »razglasi« svojo ministrsko ekipo. Kako bi šlo hitreje, če pa pri sestavljanju vlade – vsaj neuradno – sodeluje celo Zoran Stevanović.

Ja, prav tisti Stevanović, ki naj bi Janši prišepnil, da Aleša Hojsa ne želi videti na vrhu notranjega ministrstva. In Janša ga je poslušal. Hojs bi se tam sicer z veseljem videl, a Janša si tega bremena preprosto ne more več privoščiti.

Vodni topovi, aretacije protestnikov, politični ogenj, ki ga je moral gasiti v prejšnjem mandatu – kriv ali nekriv – Hojs, vse to je nosil Janša. In to ga je stalo. Tokrat potrebuje ministre, ki so vsaj navzven »razmeroma čisti«, brez preteklih grehov, prtljage, ki bi Janši že prvi dan raznesla politično kuhinjo.

Proces oblikovanja vlade je bil tokrat videti kot obratno branje knjige: konec je bil jasen, začetek pa neznanka. Zdelo se je, da Janša vse ve, a nič ne pove. Da so ministrska mesta razdeljena, koalicijski partnerji usklajeni, vlada pripravljena na prisego. Potem pa – nič. Izza vogala so začela skakati nova imena, stara imena, pozabljena imena.

Začela so se tipična slovenska poglavja politične kuhinje: pomisleki, odpovedi, zamere, osebne preference. Eni bi radi bili ministri, pa jih nihče noče. Druge bi vsi imeli, pa oni nočejo. Tretji so se pojavili iz ozadja kot »jokerji iz rokava«, ki jih nihče ni pričakoval.

V tej ekipi bo zanimivo opazovati vlogo Zorana Stevanovića. Bo Janši grenil življenje ali pa bo opravljal tiste naloge, ki jih predsednik vlade ne more – ali ne želi – opraviti sam? Bo šel v ogenj zanj? Vsaka vlada ima svojega »operativca iz ozadja«. Morda je tokrat to on.

V ministrskem »osnutku« je seveda največ pozornosti vzbudil Franci Matoz, sicer Janšev odvetnik, kot kandidat za notranjega ministra. Nekaterim se zdi provokacija, meni pa pravzaprav logična izbira.

Kako se bo lotil policije, ki jo je Golobova vlada temeljito premešala in odstranila »janšiste«? Kam bo poslal »golobiste«, koga bo pripeljal nazaj, kakšen šov bomo gledali? Morda pa mu uspe elegantno, brez nepotrebnega lomastenja? Bi lahko kot temelj kadrovske politike izbral sposobnost? V Sloveniji bi to že samo po sebi bilo politična revolucija.

Jernej Vrtovec bo gotovo dober infrastrukturni minister. Se je že izkazal. Anžeta Logarja si sicer kar težko predstavljam kot ministra za gospodarstvo in delo, a bo gotovo dal vse od sebe. Enako Janez Cigler Kralj!

Kakšno kmetijsko ministrstvo? Valentin Hajdinjak obrambni minister? Hajdinjak je zagotovo sposoben mož, a eden redkih v ekipi, ki ima predznak. Janša je premišljeno izbiral. Tine Bregant ni maral. Že to, da so jo postavili na čelo SLS, ni imelo kakega učinka.

Se je pa Janša lotil graditve oblasti prav mojstrsko. Ni čakal na prisego vlade, ni čakal na polne kabinete in sveže svetovalce. Ne. Tokrat je obrnil logiko. Že pred prisego nove ekipe je v parlament poslal zakone, ki niso le tehnični ukrepi prihodnje oblasti, temveč politični manifest.

Kot da želi povedati: vlada še ni uradno tukaj, politika pa že. Skratka, najprej je v parlament poslal veliko »neprijetnih« zadev, ki razburjajo sindikate, opozicijo … Parlament je sprejel celo zakon o parlamentarni preiskavi, ki menda onemogoča pritožbe in je spravil na ulice vsaj del odbora za človekove pravice, ki je pred 38 leti stal na Roški za priprtega Janšo? Spomenka Hribar, Igor Vidmar …

In pika na i – večine te zakonodaje sploh ni Janša sam vložil v parlament, ampak trojček. Teh, morda precej neprijetnih zadev, ki bi kakšno leto razburjale del javnosti in opozicijo, se je skušal »rešiti« pred začetkom mandata. Vrnitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja. Pokop po vojni pobitih. Spremembe zdravstvene reforme Golobove vlade. Razvojna kapica.

Davčna razbremenitev plač. Interventni zakon. To niso naključno izbrane teme. To je skrbno izbran politični teren. Janša ni odprl samo vprašanj gospodarstva ali zdravstva, ampak tudi zgodovinskega spomina, ideološke identitete in kulturnega konflikta. Modro je bilo, da bi z ideološkimi temami in kulturnim konfliktom zdaj že opravil.

Če bi mu uspelo to odpreti in zapreti še pred začetkom mandata, bi si olajšal prihodnost. Svoje volivce je kolikor toliko že zadovoljil. Vse drugo je že spravilo na noge sindikate, ulica se je že začela … Tako da Janšev manever ni čisto uspel. Prav bi bilo, da mu damo sto dni, da mu pustimo delati, in če se preveč zaleti, ga pa potem kritizirajmo.

In opozicija? Tam je čutiti precej nervoze. Robert Golob za zdaj deluje bolj užaljeno kot strateško. Namesto vsebinskih opozicijskih napadov pogosto posega po osebnih napadih. V ospredje prihajajo vprašanja, kdo Janši čestita, s kom se druži, kdo mu je politično blizu. Ko mu čestita Benjamin Netanjahu, se to skoraj predstavi kot dokaz politične nevarnosti. Spet gledamo staro slovensko politično predstavo: »bav bav Janša«.

Toda tu se skriva paradoks slovenske levice, ki ga nikakor ne zmore preseči. Bolj ko Janšo demonizira, bolj utrjuje njegovo volilno bazo. Bolj ko iz njega dela politično pošast, bolj ga njegovi volivci vidijo kot človeka, ki se bori proti »elitnemu sistemu«. In bolj ko opozicija govori o njegovih prijateljih, manj govori o lastnih napakah, zaradi katerih je oblast sploh izgubila.

Janša to dinamiko pozna do potankosti. Zato mu konflikt pogosto politično koristi. Ni naključje, da vedno znova odpira teme, ob katerih se Slovenija ideološko razdeli na dva tabora.

Takrat je njegova baza najbolj disciplinirana, najbolj motivirana in najbolj zvesta. A obljubil je, da bo ponudil sodelovanje, tudi opoziciji. Morda je ozračje za to še preveč razgreto. A ko bo šlo za usodne teme, mora opozicija »krepko« stopiti zraven. Najbrž je čas za graditev, ne za podiranje.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.