V bolj mirnih časih je predsedoval Slovenskemu panevropskemu gibanju, nastopal kot panelist, kolumnist in poznavalec mednarodne politike. Zdi se, da je prav zavezanost ideji Evrope pri Gaiserju rdeča nit njegovega delovanja. Tudi sam je »Evropejec«, mešanica Štajerca, Slovenca, Italijana, Avstrijica z družinskimi koreninami po polovici Evrope.

Poleg slovenskega ima zaradi dolgih let življenja in študija še italijansko državljanstvo in prav Italija je bila tudi Gaiserjev zadnja poklicna postaja, saj je kot njen diplomat deloval leto dni na Kosovu kot politični svetovalec poveljnika sil Kforja. To je precej pomembna funkcija, o kateri pa v Sloveniji ni nič vedel pravzaprav nihče.

Gospod Gaiser, kako to, da so vas Italijani »vzeli za svojega« in vas napotili na Kosovo?

Ne da bi o tem karkoli vedel, sta me osebno izbrala do takrat meni popolnoma neznani italijanski poveljnik, general Michele Angelo Ristuccia, in takratni generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg. Očitno na podlagi mojega poznavanja balkanskega prostora, mednarodnih izkušenj ter razumevanja vojaških in varnostnih vprašanj. Ko sem neke noči sredi poletja 2022 dobil prvi klic s strani bodočega poveljnika Kforja, ni bilo moč oporekati. Izbira je bila zanj dokončna. V moji popolni nevednosti je namreč v vladi v Rimu že tekla procedura za moje imenovanje za diplomata italijanskega zunanjega ministrstva. Iz vojaške vljudnosti mi je bil dan zgolj čas, da obvestim družino.

Kako je to bilo, kakšen položaj ste zasedli?

Hierarhično gledano sem zasedel eno najvišjih delovnih pozicij v civilni strukturi Nata, tik pod generalnim sekretarjem oziroma njegovimi namestniki, v vojaški strukturi je ta pozicija primerljiva s činom generala. Deloval sem v Prištini na poveljstvu Kforja kot najbližji sodelavec poveljnika najstarejše in največje Natove misije v svetu, ki od leta 1999 deluje v skladu z mandatom Združenih narodov.

Domnevam, da niste zgolj sedeli v pisarni in pisali poročil za Rim oziroma Bruselj?

Ne, kje pa. Znotraj izredno napete politične in socialne slike smo morali vsak dan zagotavljati varnost, stabilnost in svobodo gibanja za vse prebivalce Kosova oziroma za vse tam prisotne mednarodne institucije. V izrazito politično obarvani misiji, kot je Kosovo Force, politični svetovalec poleg tega, da seveda svetuje poveljniku, tudi pripravlja analize, pogajalska izhodišča, vodi klasično diplomacijo ter – kar se je v mojem obdobju izkazalo za bistveno – koordinira sodelovanje z generalnim sekretarjem in omogoča hitrejšo in bolj gladko sporazumevanje med vojaškim in političnim poveljstvom zavezništva.

Slišati je precej zapleteno …

… saj tudi je. Kajti zunanjemu opazovalcu je težko opisati, kako zahtevno je učinkovito in nepristransko delovati znotraj popolnoma shizofreničnega mednarodnega okvira, v katerem Evropska unija, NATO in OZN ne priznavajo obstoja Kosova, medtem ko pa ima na drugi strani večina zahodnih držav bilateralne diplomatske odnose z vlado v Prištini. V tej zapleteni politični sliki lokalni igralci natančno vedo, kako izkoristiti naše protislovne in nemalokrat dvolične pristope. Zato smo bili v resnici vsak dan potisnjeni v krizno upravljanje, da bi preprečili nekontrolirano naraščanje napetosti med različnimi narodi.

Zlasti med večinskimi kosovskimi Albanci in srbsko manjšino, domnevam?

Da. In žal nam ni vedno uspelo. Politična trma in želja po dokazovanju moči sta nas vsaj trikrat pripeljali zelo blizu večji katastrofi. Mirno trdim, da smo vsaj dvakrat realno preprečili novo državljansko vojno na Balkanu.

Primož Lavre

S strani poveljnika Kforja je potrebno ogromno samokontrole, političnih izkušenj in samozavesti, da se lahko sooča s političnimi igralci na Balkanu, ki dobro razumejo, kako njihovo medsebojno konstantno obračunavanje vedno neposredno vpliva na stabilnost in mir v regiji. In to dejstvo uporabljajo za izsiljevanje mednarodne skupnosti. Velikokrat se zgodi, da dobre rezultate, dosežene v multilateralnih okvirih, posamezne države kar hitro minirajo zaradi lastnih bilateralnih interesov.

Bi lahko rekli, da so bile razmere takrat, ko ste prišli v Prištino, manj zapletene, manj napete kot danes?

Nikakor. Žal se v Evropi ne zavedamo, kako nevarni so zamrznjeni balkanski konflikti iz devetdesetih let prejšnjega stoletja in kako krhka je stabilnosti samega Kosova. Poveljstvo pod vodstvom Madžarske nas je septembra 2022 odprto prosilo, da ga predčasno zamenjamo. Po enem leto konstantnega merjenja moči z regijskimi veljaki so bili izčrpani in utemeljeno so predvidevali možnost večje krize, s katero se KFOR ne bi učinkovito soočil, če bi se zgodila v času izteka njihovega mandata.

Ko ste nastopili mandat, so se odnosi dodatno zaostrili, kajne?

Da, malo po nastopu našega mandata je srbska skupnost na Kosovu dejansko za več tednov s cestnimi barikadami izolirala celotni sever. Poveljnik Kforja general Michele Angelo Ristuccia je moral uporabiti vso moč svojega mednarodnega mandata, ki ga v resnici postavlja nad vse institucije na Kosovu, da je ustavil lokalno vlado pred nasilnim odstranjevanjem barikad. Srbi in Albanci na Kosovu živijo v nenehnem medsebojnem izsiljevanju ter upajo, da bo nasprotna stran padla v politično in varnostno past in s tem izgubila ugled pred mednarodno skupnostjo.

V tistem trenutku bi nasilno odstranjevanje avtomobilov in kamionov s strani kosovske policije sprožilo vseljudski upor na severu. Kriza se je rešila diplomatsko na podlagi koordiniranja mednarodne skupnosti in pripravljanja kompromisov, pri čemer je imela temeljno vlogo moja pisarna, sestavljena iz izredno visoko profesionalnih strokovnjakov, tudi predstavnice našega ministrstva za obrambo. A to je bil le začetek vseh kriz.

Kaj se je zgodilo potem?

Malo za tem so Srbi protestno zapustili vse kosovske institucije, kar je pripeljalo do poslabšanja vseh varnostnih kazalcev. Prištinska vlada je razmere, sklicujoč se na okvire pravne države, znala izkoristiti in na izpraznjena mesta postavila svoje ljudi. To je pripeljalo do spopadov med kosovsko policijo, lokalnimi srbskimi prebivalci, infiltriranimi nacionalisti iz Srbije, ki želijo destabilizirati tako nosilce oblasti v Beogradu, kot zanetiti vojno na Balkanu, in mirovnimi silami Kforja.

Rezultat tega je bil, da je zaradi lokalne politične trme, želje po nenehnem spopadu in medetničnem obračunavanju KFOR maja 2023 imel največ ranjenih vojakov v zadnjem desetletju, in sicer 93. Skoraj neverjetno je, da pod granatami in streli nihče ni izgubil življenja. Naši ranjeni vojaki, nekateri zelo težko, so preprečili novo vojno na Balkanu.

Primož Lavre

Ampak sam osebno menim, da nobena izgubljena noga ali roka ni vredna neodgovornega, velikokrat nesramno nadutega ravnanja tamkajšnjih političnih oblasti, ki na koncu natančno vedo, da bo v primeru večjih težav mednarodna skupnost vedno posredovala. V takšnih trenutkih se človek sprašuje, ali je prisotnost mednarodnih mirovnih sil res del nujne, čeprav začasne rešitve, ali je v trenutku, ko deluje kot varnostni ščit za vsako dvolično politično odločitev, le del problema, s tem pa posledično podaljšuje agonijo prebivalstva oziroma mednarodne skupnosti. Na Balkanu bi moral napočiti čas, da neodgovorni, nemoralni, skorumpirani politiki, omamljeni z oblastjo, začnejo resnično odgovarjati za svoje odločitve.

Mislite s tem tudi kosovskega premierja Albina Kurtija?

Mislim, da sem vam že odgovoril. (nasmešek)

Poglejva še malo širše, geostrateško. Ali je pravilen vtis, da se na tem delu Zahodnega Balkana nenehno soočata, tepeta ruski in ameriški interes?

Wilsonove točke in versajska ureditev so po prvi svetovni vojni razdrobile Srednjo Evropo kot tudi Balkan. V 19. stoletju so si prostor med Baltikom in Črnim morjem delila le tri velika multietnična cesarstva, je danes v tem istem prostoru prisotnih več kot dvajset srednjih in malih držav. Razdrobljeno politično območje je lahek plen za vpliv večjih geopolitičnih sil.

Zagotovo je zgodovinsko prisoten ruski interes s svojo željo po toplih morjih in vplivom na evro-sredozemski šahovnico, kot je tudi neizbežno, da Združene države še naprej skrbijo za nefunkcionalno politično sliko regije, za katero nosijo precejšen del odgovornosti. Vendar zadnje čase imamo na terenu tudi učinkovit kitajski interes, zaradi katerega bodo v bližnji prihodnosti ZDA in Rusija začutile potrebo po ponovnem sodelovanju in iskanju skupnega imenovalca na mednarodnem prizorišču.

Trenutna rusko-kitajska tovarišija je torej bolj začasna?

Mislim, da. Če ima Zahod namen kontrolirati kitajsko rast in se zoperstaviti njeni strategiji nadvlade svetu – ki jo Peking javno priznava v vseh vojaških in zunanje političnih strategijah – potem mora nujno odstraniti Moskvo iz kitajskega smrtnega objema.

Kaj pa ruski vplivi na Balkanu?

Če pa me vprašate, ali je bila v času mojega mandata Rusija s svojimi agenti neposredno vpletena v katerokoli dogajanje na terenu, je odgovor negativen. Oziroma z besedami mojega poveljnika, ki se je v določenem trenutku čutil poklicanega, da prekine narativ o stalnem ruskem vmešavanju s strani kosovskega premierja in predsednice: nobena od zavezniških obveščevalnih služb ni nikoli predala dokazov v to smer. Govorimo o velikem število najboljših obveščevalnih služb na svetu.

Realpolitično Rusija seveda goji interes do nestabilnega Balkana, v katerem želi angažirati resurse Zahoda, ampak trenutno deluje večinoma prek zgodovinsko učinkovite kognitivne vojne in stare dobre dezinformacije. Mali vložek, velik izkupiček. Balkan sam poraja dovolj nestabilnosti, da je za hitro poslabšanje situacije več kot dovolj zgolj primerna manipulacija informacij. Dogajanje v Ukrajini in Siriji in posledična omejena sredstva so Moskvo že dolgo prej prisilili k preoblikovanju prioritet in načina delovanja.

Koliko je po vašem Vučić samostojen pri zunanji politiki, koliko je »pod kontrolo« Moskve?

Nihče v mednarodni skupnosti ni samostojen. Manjši si, bolj si odvisen od drugih. Vučić pa je v zunanji politiki toliko samostojen, kolikor mu Evropska unija in Nato dopuščata. Naj pojasnim stavek, ki bo v diplomatskih krogih verjetno težko prebavljiv: če bi Evropska unija in Nato že pred leti Srbiji – tako kot dobremu delu Zahodnega Balkana – resnično zagotovila evropsko perspektivo, bi predsednik Vučić precej manj krmaril med Rusijo in Kitajsko.

Peking in Moskva sta za Srbijo sredstvo za povečanje lastne relativne teže na mednarodnem parketu. Le da na ta način pride do kratkega stika in kulturnega nesporazumevanja, ki ima škodljive posledice za celotno regijo. Igranje neuvrščenosti je z vidika Beograda način za izboljšanje pogajalskih izhodišč do Zahoda, ki mu Srbi in Srbija neizpodbitno verjamejo, da jim pripadajo, za Washington in London pa je dokaz dvoličnosti in nesmiselnosti zaupanja.

Rusiji pa v Srbiji zaupajo na slepo?

Vsi vemo, da Rusija v regiji nikoli ni imela najboljše podobe. Vprašajte povprečnega srbskega državljana, kaj je v toku zgodovine Rusija prinesla dobrega Srbiji ali Jugoslaviji. Nič, razen problemov, bo v večini primerov iskren odgovor. Če bi imeli Srbi jutri referendum o pridružitvi EU, bi večina glasovala za. Vučić dobro ve, da Rusija glede kosovskega vprašanja le navidezno podpira Beograd.

V resnici je Putin vsa pretekla desetletja navijal, da bi Zahod na Kosovu s svojim pristopom oblikoval mednarodne precedense tako, da bi jih Rusija lahko kasneje v svoji neposredni soseščini izkoristila v svoj prid. Kosovo odmeva v vseh ruskih krizah in potezah od Krimskega polotoka do Južne Osetije. Istočasno pa Vučić ve, da lahko Rusija na stabilnost srbske države vpliva preko drugih političnih oziroma varnostnih akterjev. Tudi mafijske združbe ali nacionalisti v državi lahko hitro zbežijo izpod kontrole.

Primož Lavre

Bolj kot Nobelova nagrada za mir, za katero se potegujejo raznorazni posebni odposlanci za kosovska vprašanja, verjamem, da nemalokrat Vučića skrbi lastno fizično preživetje. Od leta 1914 na Balkanu izstrelki z lahkoto letijo po zraku, in Srbija v mednarodni skupnosti resnično nima zaveznikov, vrednih zaupanja, ki bi imeli življenjski interes za stabilnost njenih oblasti.

V okviru svojega dela ste redno poročali tudi predstavnikom Nata v Bruslju. Je res, da so se glede Kosova in politike do Srbije kazale precejšnje razlike med nekaterimi članicami?

Glede na dejstvo, da tako imenovano vzhodno krilo trenutno zahteva osredotočenje naporov in varnostno sodelovanje vseh države Severnoatlantske skupnosti, je geopolitična smernica ta, da se na zahodnem delu krila čim prej odstrani vsa tveganja destabilizacije: to pomeni, rešite probleme Kosova ter Bosne Hercegovine, da nam ne bi počili v rokah ali bili na voljo zunanjim silam za odpiranje druge fronte.

Medtem ko lahko iskreno trdim, da je Nato ena od najučinkovitejših, politično uravnoteženih in visoko profesionalno kadrovanih mednarodnih organizacij na svetu, je potrebno razumeti, da ima zavezništvo ločeno življenje od njegovih držav članic. Med članicami pride do velike razlike pri vprašanju o strategiji za definitivno umeščanja Bosne in Hercegovine ter Srbije v zahodni sistem. K dokončni, hitri rešitvi ne pripomore dejstvo, da v Natu najdemo države, ki izrazito podpirajo Kosovo, kot tudi tiste, ki ga ne priznavajo, ampak upajo, da bo proces dialoga med Beogradom in Prištino nekega dne pripeljal do sprejemljive rešitve za vse.

Dialog med Beogradom in Prištino je v zadnjem desetletju dosegel pomembne korake, ampak pri glavnih vprašanjih je še naprej ujetnik merjenja moči Beograda in Prištine ter nenehnega preizkušanja mednarodne potrpežljivosti. Zato zaradi določenih dogajanj na terenu in diplomatskih pozicij menim, da so nekateri generalštabi in varnostne agencije pripravljene za primer, če bi morebitna destabilizacija, dosežena s predhodno insceniranim incidentom, pripeljala do uporabe sile, kar bi vodilo do novih ravnovesij moči v regij in omogočilo takojšnje zastaranje Resolucije 1244/99 Varnostnega sveta Združenih narodov in Daytonskega sporazuma. Ampak to so moja osebna razumevanja.

Vrnil se bom na vprašanje, ki sem vam ga prej zastavil, pa ste mi pobegnili. Večkrat ste se srečali tudi s kosovskim premierjem Kurtijem. Kakšen človek se vam je zdel?

Albin Kurti je spreten politik, ki se je kalil v jugoslovanskem ozračju marksizma in leninizma. Na zadnjih volitvah je zmagal na podlagi obljub o gospodarskih reformah in boju proti korupciji. Po njegovih besedah je bil dialog z Beogradom šele sedma točka na lestvici političnih prioritet. V zelo kratkem času je postala prva. Vsak politik je produkt lastnih življenjskih izkušenj in volilne baze, ki mu omogoči prihod na oblast.

Kurtija so zaznamovale srbske ječe. Politično oblast pa mu zagotavljajo glasovi večinsko nacionalistično usmerjenih Kosovcev, ki živijo v tujini. Ko ugotoviš, da vodiš državo, ki je endemično skorumpirana in da celotna ekonomska stabilnost temelji le na finančnih tokovih diaspore, ti preostane le še brezkompromisna bitka za suverenost.

Ampak politični cilj se lahko hitro sprevrže v obsedenost in varnostno tveganje. Jaz nisem pomemben faktor. Lahko pa ugotovite, kaj si o Kurtiju misli celotna zahodna politična skupnost, tudi tiste države, ki so mu neposredno omogočile prihod na oblast, in sicer od takrat, ko so ZDA in EU prvič v zgodovini sankcionirale Kosovo z zamrznitvijo finančne pomoči in priporočilom, da naše prestolnice prekinejo bilateralna srečanja s Kurtijem.

To se je zgodilo, potem ko je KFOR maja 2023 imell veliko ranjenih vojakov zaradi brezkompromisne odločitve predsednika kosovske vlade, da v občinske stavbe na območju, kjer živi srbska manjšina, namesti župane albanskega rodu. Sam Kurti je z delom mednarodne skupnosti, ki je v njem želela videti upanje za boljšo prihodnost, prekinil idilo. Balkan še ni ustvaril kaj lokalno primerljivega Adenauerju ali de Gaullu.

Kakšna je njegova agenda? Si lahko nasprotna stran sploh obeta dialog? So Srbi zdaj dejansko bolj zatirani na Kosovu, kot so bili pred desetletjem?

Če Kurti na prihajajočih volitvah ponovno zmaga in bo še naprej imel na razpolago manevrski prostor, ki mu ga omogoča neomejena kontrola institucij, v katerih še naprej ne bo predstavnikov srbske manjšine, če proces dialoga med Beogradom in Prištino ne pripelje do otipljivih rešitev, potemtakem je logično pričakovati, da bo v naslednjih letih večina Srbov zapustila Kosovo in da bodo sanje o multietničnem Kosovu dokončno umrle.

Primož Lavre

Dober del mednarodne skupnosti računa na opisan izid, in sicer v prepričanju, da bo v Beogradu posledično prišlo do izgube kakršnekoli želje po revanšizmu do južne province in do dokončnega sprejetja njene izgube. Ob takšnem razmišljanju ljudje pozabijo na edino resnično dejstvo, zaradi katerega oblasti v Beogradu že desetletja ne morejo priznati neodvisnost Kosova: in to je, da je tam mesto, zaradi katerega ima Srbska pravoslavna cerkev patriarha. Srbski patriarh ni beograjski, ampak pećki.

Cuius regio, eius religio, so rekli v 16. stoletju. Kdor ima zemljo, ima tudi vero.

Tako je. Za Srbe to pomeni, da če izgubijo Peć, neizbežno predajo patriarhijo novi avtokefalni pravoslavni cerkvi Kosova. In ni rečeno, da v kratkem času takšna cerkev ne bi prišla pod kontrolo albanskih vernikov. Veliko pojavljanje samodeklariranih albanskih pravoslavnih menihov v zadnjih letih in predlog zakona o cerkvah, ki že nekaj časa v Prištini čaka na parlamentarno potrditev, pomenijo izredno dobro podlago za hitro oblikovanje novih vernih akterjev na podlagi političnih potreb. Ob sprejetju zakona bi bilo za priznanje nove verske skupnosti dovolj zgolj sto vernikov. Brez rešitve za Srbsko pravoslavno cerkev ne bo nikoli rešitve kosovskega problema.

Ves čas je v zraku strah pred eskalacijo, ki bi vodila do resnega konflikta, celo regionalne vojne med Srbijo in Kosovom. Vaše mnenje?

Moja ugotovitev je že dolga leta ista. Balkan pomeni smrtno resno tveganje, saj so nerešeni in zamrznjeni konflikti na voljo lokalnim in svetovnim silam za ustvarjanje ad hoc žarišč.

Za Slovenijo je stabilnost na Zahodnem Balkanu seveda ključna, v našem strateškem interesu je tudi postopno članstvo teh držav v Evropski uniji. Mislite, da je to realno?

Evropska unija je pred natančno enako dilemo kot Avstro-Ogrska na začetku 20. stoletja. Priključiti nemirni Balkan in poskusiti obvladati njegove tenzije ali pa pustiti, da se napetosti nenadzorovano sprožijo na našem dvorišču. Dunaj je sprejel prvo opcijo, in vemo, kako se je končalo. Balkanski nacionalizem je bil neobvladljiv. Kot zaprisežen panevropejec sem prepričan, da Balkan spada v evropsko družino. Ampak v regiji ne bo nikoli miru in medsebojnega sožitja, če ne eliminiramo vseh faktorjev, ki omogočajo nacionalizme.

To je v veliki meri odvisno od resnične želje lokalnih oblasti po napredku, a veliko tudi od upravljanja širše slike s strani velesil. Geografski prostor od Ljubljane do Luganska je neposredno povezan. Vse geopolitične težave so intimno povezane. Že od devetnajstega stoletja naprej. Takratno vzhodno vprašanje, torej ureditev vplivnih con in držav med Balkanom, Osmanskim cesarstvom in Moskvo, so leta 1856 svetovne velesile reševale z vojno na Krimskem polotoku in kasnejšimi kongresi.

Zdaj sva prišla tudi do te vojne … ukrajinske, ki poteka že več kot 1000 dni.

Mednarodna skupnost ima odgovornost, da v Ukrajini ne pride do še enega zamrznjenega konflikta, ampak da se vsa odprta vprašanja širše regije rešijo z dogovorom na mednarodni konferenci, katere predlagateljica bi lahko bila prav Slovenija. Ne moreš spremeniti Daytonskega sporazuma ter posledično Bosni in Hercegovini omogočiti, da postane normalna država brez dogovora vseh podpisnikov, ali rešiti kosovski problem brez podpore Varnostnega sveta ZN. V enem ali drugem primeru je neposredno vpletena Rusija. Za daljše obdobje miru in stabilnosti v centralni Evropi potrebujemo paketni dogovor. Tako se je vedno delalo v zgodovini s kongresi in sporazumi.

Slovenska vlada, sploh premier, je zadnji dve leti dajala vtis, da je zanjo vstop držav Zahodnega Balkana v EU prioriteta, pomemben cilj. Zadnje čase pa vidimo, da je prioriteta zlasti zunanje ministrice postal Bližnji vzhod. Kako gledate na to?

Če se ne motim, sem bil pred leti član strateškega sveta prav v času, ko se je sprejel predlog strategije slovenske zunanje politike. Tam jasno piše, da se definiramo kot država na prelomu Sredozemlja, osrednje Evrope in Balkana. Naši vitalni interesi so v teh regijah. Mi si v prihodnosti ne moremo privoščiti vojn na dvorišču. Razumem željo po zunanji politiki širokega spektra, a tako v vojski kot v zunanji politiki velja osnovno pravilo, da sredstva, ki so na voljo, definirajo domet operacije.

Se je Slovenija glede Bližnjega vzhoda precenila?

Naj drugače odgovorim: Slovenija ima izredno profesionalno vojsko. Njeni pripadniki so na mednarodnih misijah visoko cenjeni tako s strani lokalnih oblasti kot drugih partnerskih držav. Iz prve roke lahko zagotovim, da so slovenski kontingenti med najboljšimi. Njihova napotitev in delovanje so finančna investicija, ki je pa v mednarodni politiki oziroma v bilateralnih odnosih z balkanskimi prestolnicami v resnici nikoli nismo unovčili.

Primož Lavre

Mislim, da bi bilo dobro začeti razmišljati v to smer. Izrael, Sirija in Iran so zelo zanimivi izzivi, gotovo, toda sam bi se jih lotil le, če me za to neposredno prosi Washington ob zagotovitvi konkretnih protiuslug.

Slovenija se je v kritiki Izraela izjemno izpostavila. To najbrž ne bo ostalo brez posledic?

Kot sem rekel prej, nihče ni neodvisen. Sploh če si državica. Še huje, če pozicije glavnega zaveznika, od katerega je odvisen tvoj obstoj, odprto kritiziraš na sejah varnostnega sveta. Pričakujem, da bo na prvo jasnejšo kritiko naše politike s strani Združenih držav del slovenskega parlamenta odreagiral z zahtevo referenduma o izstopu iz Nata. In namesto da bi reševali svet z vsem znanjem, ki ga imamo, se bomo ponovno provincialno zaprli vase in delili na samomorilne tabore. Nepotrebna izguba energije. Nato bo odšel v zgodovino, ko ga bodo zapustile Združene države, ne pa Slovenija.

Z nastopom Donalda Trumpa, ki ne skriva, na čigavi strani je, se bodo karte tudi v Varnostnem svetu ZN precej premešale. Slovenija bi v svoji »neuvrščeni«, celo proarabski politiki zaradi tega ostala osamljena, celo izolirana?

Slovenska vlada se je po dolgih letih odločila za izredno jasna stališča do Palestine in po vzoru Vučića zavila v smer starih neuvrščenih prijateljev. Ampak če je za Srbijo takšna politika zaradi njene varnostne neodvisnosti skoraj edina možna, pa mi ne moremo mimo dejstva, da naša neodvisnost iz leta 1991 temelji na možnosti varnega pristanka, ki nam je bil dan z Evropsko unijo. Evropska unija pa obstaja zaradi varnostnega ščita Nata. To so geopolitična dejstva.

Naši varnostni prispevki in diplomacija znotraj Nata so izredno cenjeni. Zakaj ne bi izkoristili dodane vrednosti v klubih, katerih člani smo, preden napor in velike vsote denarja vložimo v konce sveta, iz katerih bi se nam težko povrnila investicija? Multilateralne organizacije malim državam ponujajo možnost, da povečajo lastno relativno težo. Slovenija naj prevzame še jasnejšo pobudo pri reševanju velikega Balkana od Sarajeva do Luganska.

Na primer?

Naj predlaga mednarodno konferenco za reševanje vseh zamrznjenih in še odprtih konfliktov v tej regiji. Naj poda nove ideje za stabilizacijo Evrope na podlagi edinstvenega zgodovinskega in socialnega razumevanja tega prostora. Dela je dovolj. Morebiten uspeh bo našim voditeljem zagotovil prostor v zgodovinskih knjigah, če hrepenijo po slavi. A najpomembnejše je, da bodo s tem zagotovili obstoj naše države.

Gospod Gaiser, ta naš modri planet v letu, ki se poslavlja, ni imel nič več miru kot leto poprej, verjetno celo nasprotno. Kot da bi odprli Pandorino skrinjico, iz katere prihaja eno samo nasilje, vojne, konflikti …

Svet je na poti, ki vodi do novega mednarodnega reda. Združene države Amerike bodo še dolga leta najpomembnejša sila na svetu, a tudi same potrebujejo jasnejšo sliko, da bi lahko svoje interese upravljale bolj učinkovito. Nihče še ne ve, kakšen bo končni rezultat. Ko ni jasne slike na horizontu, vlada nered.

Lahko ob vsem tem sploh še ostanemo optimisti in imamo vero v prihodnost?

V moji karieri sem se srečal in delal z ogromnim številom politikov in voditeljev. Slika ni optimistična. V zadnjih desetletjih je kvaliteta in profesionalna pripravljenost državnikov znatno upadla. Skoraj povsod vlada le želja po oblasti brez iskrene želje po služenju družbi in človeku. Pohlep, instantna slava, hitro zadovoljevanje egoističnih želja so recept za popoln propad. V boljšo prihodnost lahko upamo le, če bomo začeli iskreno graditi in pripravljati nove elite, ki bodo nekega dne služile skupnemu dobremu.