Trdi, da je bila NLB v preteklosti talka raznih omrežij, danes pa je obrnjeno – država je ujetnica NLB. Namesto da bi NLB v proračun vplačevala dividende državi, mora država vplačevati denar v banko.
Če bi NLB prodali s preglednim mednarodnim razpisom leta 2002, ko je KBC za nakup večinskega deleža ponujal 2,7 kratnik njene takratne knjigovodske vrednosti, bi država za svoj lastniški delež prejela okrog milijardo in pol evrov, je prepričan ekonomist in nekdanji minister za gospodarstvo. »Tako pa smo morali vanjo že do sedaj vložiti 1,2 milijarde evrov davkoplačevalskega denarja, pri čemer je glavnina sanacije slabih posojil še pred nami. Samo v primeru NLB je država z odločitvijo za neprodajo oportunitetno izgubila okrog štiri milijarde evrov, vsak državljan pa približno dva tisoč evrov oziroma dve povprečni neto plači,« še pravi Lahovnik. Po njegovo je NLB zato primer za to, kako so tranzicijska omrežja zlorabila pojem nacionalnega interesa za svoje koristi.
Zanimivo je, da do zdaj še noben bivši član uprav ali kreditnih odborov največje slovenske banke ni odgovarjal za sporne odločitve, ki so jih sprejele znane osebe na znanem kraju, v znanem času na znan komunikacijski način.