Te dni je prišel v javnost seznam donacij, s katerimi so različne institucije in posamezniki obdarovali Listo Gregorja Viranta. Papir je zadnji žebelj v krsto Virantove »nedolžnosti«, »dobronamernosti«, »iskrenosti« in »poštenosti«. Za tiste, ki poznajo dogajanje v zakulisju, vznik fenomena Virant ni naključje. Pripravljen in sprožen je bil skupaj z Jankovićevo listo, skupni namen obojega pa je bil opustošiti tradicionalne politične stranke in zagotoviti še eno zmago na temelju prevare. Ker vemo, da je Jankovića odkrito podprl Milan Kučan, skupaj s svojo falango, rekrutirano kar v nekdanjem CK ZKS (Matjaž Kmecl), tudi ni težko ugibati, kdo je bil zadaj za novim obrazom enega od ministrov Janševe ekipe.
Ljudje kot so Milan Kučan in njegovo zaledje, na vrednote načelnosti ne dajo veliko. So tisto, kar je v danem trenutku zanje oportuno: Kučan sam je prehodil pot od Kavčičevega podpornika do njegovega likvidatorja: nato je postal znanilec liberalizacije in sestopa z oblasti konec osemdesetih prav po zgledu, ki ga je dve desetletji tega patentiral nekdanji predsednik slovenskega izvršnega sveta. V nadaljevanju se je trudil biti evropski levičar (in se s takimi tudi družil), da bi se nato preobrazil v turbo-kapitalista (Forum 21) in naposled postal animator »socialne države«, s podporo prav Zoranu Jankoviću, človeku, ki je v Slovenijo vpeljal najbolj brezobziren tip roparskega kapitalizma. V času Kavčičeve afere je eden od vidnejših slovenskih zgodovinarjev tudi srečal tega Kučana, kako je hitel v mesto z daljšega sprehoda v ljubljanskem Tivoliju. Na vprašanje, kam se mu pa tako mudi, je Kučan nemudoma pojasnil: »Kavčiča gremo žagat«.
Z Gregorjem Virantom si je Kučanov klan zamislil, da bo »odžagal« opozicijo in njenega vodjo ter ji vsilil instant nadomestek. To jim je v zgodovini osamosvojene Slovenije večkrat uspelo. Formula je delovala tudi tokrat, vendar s potiskom v napačno smer. Za to je odgovorna tudi nova državljanska zavest v slovenskem novinarstvu: večinsko je to sicer najmočnejši hlapčevski segment družbe, a pozna nekaj izjem, ki so danes zaslužne za to, da državljani vedo več, kot bi si gospodarji iz ozadja želeli. Jankovićeva lista je pometla s strankami tranzicijske levice, a je sama prestreljena z aferami: uspeh Virantove pa je zaenkrat omejen prav na promocijo »vrednot«, ki so pri življenju vzdrževale Kučana in njegove. Kaj s tem mislimo: mislimo to, da se je Virant z enako lahkoto odrekel morali, kot so to vse življenje počeli tisti, ki so ga to pot uporabili zoper demokratično opozicijo.
Virantov korak v javni prostor je najprej pomenil izdajo. Izdal je stranko, ki ji dolguje svojo politično kariero in javno prepoznavnost. Vendar pri njem, tako kot pri Kučanu, to ni bilo enkratno dejanje. Potem ko je izdal SDS, je začenjal izdajati še njeno vlado: vrhunec je to sprenevedanje doseglo v četrtkovi oddaji na Pop Tv, kjer je – kot predsednik kadrovske komisije taiste vlade – napadal vodjo opozicije zaradi kadrovskih potez vlade, v kateri je sodeloval (in še dvanajst mesecev prejemal nadomestek za članstvo v njej). Virant je izdal tudi Zbor za republiko, ki ga je najprej poskušal izrabiti za Kučanov cilj, nato pa se mu je odrekel in se od njega distanciral. Ljudje v zboru ga od ustanovitve stranke niso več videli.
Komunisti so brez težav obirali slovenski narod: si tujo imovino (takšnega ali drugačnega značaja) prisvajali kot svojo. Liberalizacijo Slovenije po »Kavčičevem patentu« je Kučan začel z bojda originalno formulo o »socializmu po meri človeka«. Vendar ideja ni njegova, uporabil jo je Aleksander Dubček, prav v času, ko je Kučan hodil Kavčiča »žagat«. Ne vemo, da bi Dubček dal za uporabo formule v Sloveniji kakšno soglasje.
Gregor Virant je svojo listo pognal v javnost z idejo o resetiranju Slovenije. Pa misel ni njegova, temveč jo dolgujemo Žigi Turku. Še več, ko so omizje na to temo pripravljali, Viranta sploh ni bilo zraven.
Komunisti so brez moralnih zadržkov plenili narodovo bogastvo, še posebej jim je bil blizu proračunski vir. O tem je bilo v zadnjih dvajsetih letih napisanega gradiva že za celo nadstropje Washingtonske kongresne knjižnice. A glej ga zlomka: Virant odide prav po tej poti: slovenski proračun je oškodoval za 66 000 evrov: vrnil je le slabo tretjino.
Seznam »donacij« je še zadnje dejanje v tej kratki poti na koncu katere zeva brezno. Dodajmo še to, da so se komunisti vedno sklicevali na ljudstvo – ki pa ga ni bilo nikjer. Vse so počeli za njegov blagor in v njegovem imenu. Tako je začel tudi Virant: pričakovali smo, da bo v vsaki od upravnih enot zbral toliko in toliko podpisov za registracijo liste. A ni ljudstva, na katerega se je toliko skliceval, bilo od nikoder. Od tedaj naprej so tudi očitno vse vodili botri iz ozadja, vse do razkritja njihovih transakcijskih računov v denarnici nekdanjega ministra. Igor Lah, Stanko Polanić, »gospodar« Prekmurja in eden velikih podpornikov Milana Kučana, Dušan Kričej in Mirko Bandelj, v imenu SRC.si, podjetja, ki je proračun opustošilo za milijonske zneske zaradi nedelujočega informacijskega sistema v NLB, a se je to danes že pozabilo.
Seznam ni popoln in ni edini, ponuja pa zanimivo orientacijo: zneski so prihajali redoma in so vsi povezani z datumi, ki sledijo Kučanovemu lansiranju Virantove igre. Če si ogledate datume nakazil, boste videli, da jih tako naenkrat ne Virant, ne Šušteršič, ne Pezdir, ne Pavliha niso mogli dobiti na »lepe oči«. Te moči njihove oči nimajo, imajo pa jo Kučanove.
Vendar je tudi sam nekdanji predsednik s svojo eskorto prišel do konca poti: enotne kontrole ni več: operacija Janković-Virant propada, še preden ji je bilo dano zaživeti. Na volitvah levica lahko zmaga: to se sicer ne bo zgodilo, a tudi če bi teoretično se, ne bo pomagalo. Ob stopnji notranjega razkroja, ki ga je v tej kampanji pokazala, je vprašanje naslednjega preizkusa zgolj retorično: volitve: ne ali bodo, temveč kdaj bodo spet.
Glas za Gregorja Viranta v nedeljo je glas za poslednjo Kučanovo ukano.