Na eni strani imamo omejene javnofinančne vire, na drugi pa zaradi staranja prebivalstva hitro naraščajoče javnofinančne izdatke. Po projekcijah Inštituta za ekonomske raziskave bomo samo za zdravstvo, dolgotrajno oskrbo in pokojnine zaradi staranja prebivalstva do leta 2030 potrebovali dodatnih 1,5 milijarde evrov.
Zato bodo potrebne reforme, ampak ne takšne, kot si nekateri predstavljajo, da bodo za manj dela dobili več, temveč takšne, kot jih poznajo v razvitih članicah EU, ki bodo javnofinančno vzdržne. Težko si predstavljam, da bo lahko premier Golob te reforme izpeljal s stranko Levica in njenimi socialnimi utopisti, ki živijo v neki svoji javnofinančni pravljici.
Ministri Levice namreč pogosto napovedujejo ukrepe s pomembnimi finančnimi posledicami, kot da ne bi bilo nobenih javnofinančnih omejitev in kot da bi ministrstvo za finance imelo čarobno paličico za izpolnjevanje javnofinančnih želja. Zato ne bom presenečen, če se bodo razmere v koaliciji na neki točki zaostrile in bi takrat v vlado namesto Levice vstopila NSI, ki razume, da v ekonomiji nobeno kosilo ni zastonj in da ne smemo preobremeniti gospodarstva.
Predčasnih volitev pa ne pričakujem, saj je malo verjetno, da bi poslanci koalicije rezali vejo, na kateri sedijo. Do predčasnih volitev bi lahko prišlo le zaradi velikega razkola znotraj Gibanja Svoboda, kar pa se mi ne zdi verjetno. Ekonomske razmere so zaradi visoke inflacije, ukrajinske krize, nižje gospodarske rasti in postopne ponovne vzpostavitve finančnih pravil na ravni EU sicer zelo zahtevne.
Na javno podporo vlade bo najbolj vplival uspeh ali neuspeh zdravstvene reforme. Narobe bi se bilo lotevati vseh reform hkrati, ampak je treba iti korak za korakom, kot je napovedano v programu stabilnosti, in predvsem najprej določiti vzdržen javnofinančni okvir.
