L. Šturm za Demokracijo: Za izrek oprostilne sodbe je več ključnih argumentov pravne narave

»V tem primeru obtoženemu Janezu Janši sodijo za dejanje, ki nima znakov kaznivega dejanja, kot ga opredeljuje kazenski zakonik. To je prvi pomislek glede te sodbe, na katerega je opozoril že profesor Ivan Bele. Seveda je ta očitek podan tudi v pritožbi in z njim se bo moral senat višjega sodišča pri preskusu sodbe soočiti najprej. V KZ 264. člen opredeljuje za kaznivo dejanje dva bistvena elementa: da je nekdo sprejel obljubo nagrade in nato posredoval za storitev ali opustitev uradnega dejanja. Tožilec in sodišče sta se opisu tega sklepnega dela kaznivega dejanja izognila in ga nista konkretizirala. Uradno dejanje, tj. nakup osemkolesnikov Patria, je bilo že sklenjeno in izvedeno. Zato bi morala tako obtožni akt kot sodba izhajati iz dokončanega posla ter obdolžencu v opisu dejanja navesti in dokazati, da je tudi dejansko posredoval pri tem poslu. Samo posredovanje mora biti kot izvršitveno dejanje opisano, da je torej osumljenec npr. poklical po telefonu, poslal e-mail ali pismo, osebno govoril z uradno osebo ali osebami, ki so vodile postopek in sprejemale odločitve. Vse to mora biti opredeljeno tako časovno kot krajevno. O vsem tem ni niti v obtožnem aktu niti v sodbi ne duha ne sluha, skratka ničesar otipljivega, zato opis kaznivega dejanja sploh ne obsega znakov kaznivega dejanja glede na historični dogodek. Gre za konstrukt, saj obdolžencu konkretnega kaznivega dejanja sploh ni mogoče dokazati, kar je sam kazenski postopek tudi dokazal.«

Lovro Šturm za Demokracijo nadalje pojasnjuje: »Gre preprosto za to, da niso izpolnjeni znaki kaznivega dejanja, to pa pomeni tudi očitno kršitev 28. člena ustave. Zato sem prepričan, da bi moralo sodišče ob skrbnem preučevanju tega argumenta najprej in predvsem zaradi tega izreči takojšno . oprostilno sodbo. Naslednji razlog za oprostilno sodbo pa so v javnosti pogosto omenjane ugotovitve o neugotovljenem času, neugotovljenem kraju in neugotovljenem komunikaCijskem načinu prejema obljube nagrade. V ZKP 269. člen zahteva poleg elementov kaznivega dejanja iz KZ tudi opredelitev časa, kraja in načina storitve kaznivega dejanja . To je potrebno ne le zaradi individualizacije dejanja, temveč tudi iz ustavnopravnih razlogov. Z opustitvijo ali premalo opredeljeno določitvijo časa in kraja kaznivega dejanja ni kršena le procesna zahteva iz ZKP, temveč je brez takšne konkretizacije opisa dejanja obdolžencu onemogočena temeljna ustavna pravica do učinkovite obrambe v kazenskem postopku pred sodiščem (dokazovanje alibija in drugih pomembnih okoliščin). Opisano dejanje se sploh ne da preskusiti, saj ni opredeljeno ne časovno . ne krajevno, obljuba nagrade pa ni ustrezno opisana. Še več, iz obtožnega akta sledi očitek (in to v kazenskopravnem pomenu), da se Janez Janša kljub večkratnim predlogom ni hotel srečati z nikomer iz Patrie. Vse to spominja na povojne sodbe, kjer so bili takšni očitki pogosti. Vendar je prav v takih primerih vrhovno sodišče že izreklo nekaj vzorčnih oprostilnih sodb. Vse to pa pomeni tudi očitno kršitev 29. člena ustave.«

Na vprašanje, kateri pa so še drugi razlogi za izrek oprostilne sodbe, pa Šturm odgovarja: »Naslednji preskus sodbe je ta, da vse to zbrano gradivo, če mu sodišče prizna status . nekih posrednih dokazov, ne pripelje do tega, da bi zunaj vsakega dvoma o krivdi obdolžencev sodišče izreklo' obsodilno sodbo. Na zahtevo po oprostitvi obdolženega Janeza Janša zaradi pomanjkanja dokazov je, sledeč znani kazenskopravni maksimi in dubio pro reo (v dvomu v prid obdolženca), opozoril Matevž Krivic. Še eno vprašanje, s katerim se bo moralo soočiti sodišče, je to, da bo moralo zelo skrbno preučiti razloge za izločitev Zbranega gradiva, ki je bilo tožilstvu posredovano iz Finske. V tem obširnem gradivu ne gre za dokaze, gre za domneve in namigovanja, na katerih pa potem tožilstvo, kot rečeno, gradi svoj konstrukt kaznivega dejanja. Vendar je  bila Finska že večkrat, nazadnje 15. februarja 2011, obsojena pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (Harju proti Finski in Heino proti Finski) zaradi kršitev človekovih pravic v kazenskih postopkih. Zato tiste listine, ki so bile pridobljene na ta način, ne morejo v celoti prestati tega preskusa. Bomo videli. To so zahtevna vprašanja, No, po mojem prepričanju bo sodba padla že pri prvem argumentu, morda ob upoštevanju še drugega argumenta, zato se do vseh preostalih razlogov sodišče verjetno ne bo opredeljevalo.«

Šturm opozarja tudi na izrecno stališče finskega sodišča v zadevi Patria, ki je dejalo, da stiki med člani neke politične stranke sami po sebi ne pomenijo znakov očitanega kaznivega dejanja.

Šturm tako ne dvomi v izrek oprostilne sodbe in dodaja, da bi v primeru, če bi prišlo do potrditve obsodilne sodbe in bi kasnejše instance, v kar je še vedno trdno prepričan, potem dejansko razveljavile to sodbo, bi bilo to zelo obremenjujoče ne samo za višje sodišče, ampak za celotno slovensko pravosodje. »Zelo težko bi se izmaknilo očitku ne samo o pravni zmoti, ampak tudi o pristranosti sojenja. Vmesna varianta, ki bi bila tudi mogoča, da bi sodišče razveljavilo prvostopenjsko sodbo in bi vrnilo zadevo Patria v vnovično sojenje na okrajno sodišče, pa bi bila po mojem prepričanju skrajno nedopusten manever. V tem primeru bi lahko višjemu sodišču namenili še celo veliko hujši očitek, kajti zadeva bi v nadaljnjih  postopkih zastarala in ne bi prišlo do težko pričakovanega pravnega epiloga. Zadeva Patria namreč avgusta leta 2015 zastara ...«