Jankovića pohvali kot »posebnega gospodarstvenika,« ki je sicer v Ljubljeni kot župan porabil veliko denarja, a se vsaj vidi, de je nekaj narejeno. »Kot politik pa v mojih očeh žal ni naredil izpita. Tak je pač po značaju, kar sem podcenil. Vedel sem, da je svojeglav … Je pač tak, kakršen je, a priložnostno se normalno pogovarjava.«
V intervju, ki je nastal po izidu njegove knjige Pravi obraz (založba Sever & Sever), je Roter predstavljen kot velik poznavalec slovenskega političnega prostora in kot agent obveščevalne službe, zadolžen za slovensko Cerkev. Še največ besedi je v pogovoru izrečenih o povojnih pobojih. V zadnji knjigi jih ne omenja kot zločine, ampak »moralno in človeško nedopustno delo, ki je na nekaterih pustilo hude psihične posledice«. Početje tistega, ki je poboje organiziral pa za »nepredstavljivo«.
Vnovič je poudaril, da so »s slovenskimi kolaboracionisti« obračunali sami. Čeprav je v knjigi omenjal, da je organiziranje pomorov nepredstavljivo, se jih v Objektivu tako predstavlja: »Ne gre za pozabiti, da so bila nasilna obračunavanja, maščevanja vseh vrst neposredno po koncu vojne množičen pojav v Franciji, na Norveškem, na Poljskem, v Italiji in drugod po Evropi. Kolaboracija je bila in ostaja v vseh evropskih državah moralno in politično zavrženo dejanje.«
Nepredstavljivo je, da se ob takšnih besedah Roter potem sprašuje, kako je mogoče, da nekateri toliko časa in v prej velikem obsegu še vedno gojijo sovraštvo.
