Ksenija Petrovčič, mar Portugalska ni v Evropi?

Horvatova je v intervjuju dejala: »V Sloveniji se premalo zavedamo medija, ki je politično in kapitalsko neodvisen in ki ustvarja mnoge oddaje in programe, ki jih ne dela nobena druga televizija. Še vedno obstajajo 'miti in legende' o tem, kako je nacionalka razsipna. Jaz vem, kako delujemo v našem programu: prav nič nismo razsipni, morda obstajata človek ali dva, ki bi ju lahko dodatno obremenili, sicer pa si vsi prekleto zaslužijo tisto majhno plačo, ki jo dobijo.

Bomo videli, kaj bo. Problem ni le zmanjšana naročnina, odvisni smo tudi od oglasov, vemo pa, kaj se z njimi dogaja v teh težkih časih. Vse to se bo zagotovo poznalo, saj že zdaj delamo veliko finančno manj zahtevnih oddaj, ker so cenejše. Mislim, da se bo morala ta družba slej ko prej odločiti, kakšno javno televizijo želi in potrebuje.

Poudariti je treba, da sicer nobena evropska država ne zmanjšuje sredstev za javno televizijo, nasprotno, naročnine se povsod zvišujejo. Ne pa tako, kot je pri nas.«
Pustimo ob strani njeno izjavo o politično neodvisni televiziji: programski svet sestavljajo člani, ki jih je izvolil državni zbor, večinoma še v prejšnji sestavi, pred tem so ga sestavljali predstavniki še bolj spolitizirane civilne družbe. Vodstvo RTVS, ki je tudi nastavilo Horvatovo za odgovorno urednico informativnega programa TVS, je imenoval prav programski svet.

Torej je bilo njeno imenovanje  za odgovorno urednico še kako povezano s (prejšnjo) politiko. Brez podpore »Kučanovega klana« ne bi nikoli postala odgovorna urednica. Podobno je tudi z oglasi, ki jih TVS izgublja predvsem zaradi manjše gledanosti, medtem ko oglaševalce ostajajo zvesti bolje gledani komercialni POP TV. Vodstvo RTV bi torej izpad dohodkov zaradi lastne neuspešnosti prevalilo na gledalce oziroma odjemalce električne energije, ki večinoma sploh več ne gledajo nacionalne televizije. RTV-prispevek pomeni 76 odstotkov vseh njenih prihodkov, z izgubljanjem oglaševalcev se ta delež še povečuje.

Popolna izmišljotina pa je njena izjava, da sredstev za javno televizijo nikjer v Evropi ne znižujejo, ampak zvišujejo. Povsod po Evropi zaradi krize varčujejo tudi z javnimi sredstvi za nacionalne RTV: ne samo da so RTV prispevki po nam znanih podatkih povsod po Evropi nižji kot pri nas, na Portugalskem so jih celo znižali kar za 42 odstotkov, v Veliki Britaniiji pa so jih zamrznili za pet let.

Težko verjamemo, da Ksenija Horvat Petrovčič kot nekdanja urednica zunanjepolitične redakcije ne bi vedela, da sta Portugalska in Velika Britanija v Evropi, celo članici EU sta; prav tako težko verjamemo, da ne pozna teh podatkov, zato je verjetneje, da manipulira z javnostjo, tako kot pogostokrat njen informativni program. Žal pa na Stopu ne premorejo novinarke, ki bi ta dejstva poznala, preden bi opravila intervju z manipulatorko iz nacionalke.

Seveda se je ob tem, ko pravi, kako je zgodba o potratnosti nacionalke le »mit in legenda«, treba vprašati, zakaj mora imeti javni zavod RTV Slovenija kar pet televizijskih in osem radijskih programov, dva simfonična orkestra ter založbo kaset in plošč. Imamo prvi, drugi in tretji program TVS, TV Koper in TV Maribor, slednjih niti ne vidimo vsi, ki ju moramo plačevati. Podobno velja tudi za radijske postaje, ki jih moramo vse po vrsti plačevati, čeprav vseh niti slišati ne moremo.

Takšnega luksuza si celo v marsikateri večji državi ne morejo privoščiti. Zato je znižanje RTV prispevka tudi priložnost za razmislek, kako veliko javno RTV sploh potrebujemo in ali je sploh smiselno neposredno obremenjevati državljane, zlasti tiste, ki so nad javno RTV že zdavnaj obupali.