Tam je gotovo spoznala tudi Lidijo Hren, ki jo je zdaj intervjuvala kar v mariborskem hotelu Habakuk. Šlo je za nadvse prijazen intervju z nekaj neresnic in veliko izgubljenih priložnosti za odgovore na vprašanja, ki niti niso bila postavljena. Dvakrat je bila izrečena neresnica o zadržanju padca prodane naklade tega štajerskega dnevnika, odkar je njegove vajeti prevzela Šerugova: prvič jo je izrekel avtor prispevka o njenem delu, drugič pa voditeljica intervjuja, nihče pa ni napačnih podatkih ni popravil in prikazal točne, ki jih lahko vsakdo preveri na spletni strani Slovenske oglaševalske zbornice pod rubriko revidirana prodana naklada tiska. Iz njih lahko razberemo, da je bila prodana naklada Večera v zadnjem trimesečju 2012 (Šerugova ga je začela urejati 10. novembra lani) povprečno 28.066 izvodov, v tretjem trimesečju letos (julij–september) pa 26.088, torej se je zmanjšala v povprečju za dva tisoč izvodov. Težko je za to okriviti (zgolj) Šerugovo, toda sporno je lagati javnosti in z njo manipulirati, zlasti če to počne nacionalna televizija, katere delovanje plačujemo vsi odjemalci električne energije.
Še večji problem so vprašanja, ki jih Hrenova ni zastavila Šerugovi. Tako nismo slišali skoraj ničesar o prodaji Večera in vzrokih za neuspešne poskuse prodaje. Delo bi moralo po odločbi Agencije za varstvo konkurence prodati Večer in tako odpraviti učinke izvedene prepovedane koncentracije, po kateri ne bo več imelo izključne ali skupne kontrole v tem podjetju. To se še vedno ni zgodilo, ampak je Delo raje plačalo tisoč evrov globe. Ključna težava je, da Večera ne želi nihče kupiti oziroma ga prodajajo tako, da ga nihče ne kupi. Tako se je za nakup prijavilo podjetje Medici v lasti nekdanjega zunanjega svetovalca Dela Andréja Warneckeja, ki ni zmogel zbrati pet milijonov evrov za odkup. Še pred tem je ponujal približno 21 milijonov evrov za nakup Dela, kar pomeni, da se je prijavljal za nakup Večera zgolj zato, da ga nihče ne bi kupil. Nato je dvignila roke od nakupa Večera še Styria, ki bi bila za Večer pripravljena dati dva milijona evrov, kar za prodajalca očitno ni bila dovolj mamljiva ponudba.
Napovedali so se tudi novinarji Večera in ustanovili zadrugo za nakup časopisa, toda ko bi morali zbrati denar, je bilo njihovih visokih ambicij hitro konec. Prihrankov imajo premalo, ugodnih bančnih posojil tudi ni več, vsekakor pa taka naložba zanje ni dovolj varna, kajti novinarji so lahko tako ob najbolj črnem scenariju tako ob službo kot ob prihranke. Število novinarskih zadružnikov se je začelo krčiti, toda že od vsega začetka med njimi ni bilo Katje Šeruga, ki je Hrenova ni vprašala, zakaj ona ni pripravljena vložiti dela svojih prihodkov in prihrankov v časopis, ki ga ureja. Morda se odgovor skriva že v povabilu na intervju na nacionalni televiziji, kamor se utegne kmalu vrniti Šerugova. Tako kot so pred njo na TVS poskrbeli za zaposlitev Špele Šipek, nekdanje urednice na POP TV. Edina varna naložba je namreč zaposlitev v »javni hiši«, kot je RTVS pred leti imenovala takratna ministrica za kulturo Majda Širca iz stranke Zares, danes spet delavka v tej »javni hiši«.