Poleg vročini se je Šurla vsaj za krajši čas izognil nadaljevanju najbolj dolgotrajne in najbolj dolgočasne sage slovenske politike, hladne vojne med Milanom Kučanom in Janezom Janšo. Ta se je ta teden obetala malce ogreti, ko sta se oba protagonista izjemoma pojavila na istem kraju ob istem času, a sta tako državni protokol kot onadva sama poskrbela, da se njuni poti na proslavi ob dnevu državnosti nista križali. Pa čeprav sta bila njuna sedeža dokaj blizu in je lahko Janša iz tretje vrste od zadaj z očmi prebadal belolaso Kučanovo glavo, a drugače sta imela mir drug pred drugim.

Janševa prisotnost na letošnji proslavi ob temeljnem prazniku slovenske države ni bila nekaj samoumevnega. Skoraj tri desetletja je potreboval, da je začel hoditi na državne proslave, kjer sam ni glavni. Ko je bil v opoziciji, še posebej takoj po volilnem porazu, ga ni bilo niti blizu, raje se je udeleževal alternativnih proslav raznih združenj in medijev, kjer je bil vselej glavna zvezda on, ne pa predsedniki ali predsednice države. Prav njegova prisotnost je tovrstnim proslavam dajala legitimnost, kakršno so on in njegovi privrženci odrekali državnim proslavam v organizaciji vladajoče levice.

Vse od Depale vasi 1994 pa do lani je potreboval, da se je pred 25. junijem pogledal v ogledalo, si rekel »Janez, stisni zobe in zdrži« ter šel na praznik države, ki jo je prav on sam menda najbolj osamosvojil. Ko se je lani sredi mandata leve vlade prikazal na Kongresnem trgu, je njegova prisotnost povzročila malo senzacijo. Seveda pa njegova udeležba na proslavi ni pomenila, da je Janša postal bolj spravljiv in vključujoč, ko gre za projekt osamosvojitve – s svojo prisotnostjo je sporočal, da zavzema svoj legitimni prostor v praznovanju slovenske državnosti, predvsem pa je, naslanjajoč se na usihajočo podporo Golobovi vladi, namignil, da bo v nekaj letih spet on glavni.

Organizatorji proslave, ki so se tako potrudili, da se Janševa in Kučanova pot minuli torek v Ljubljani nista križali, so hkrati pogrnili pri sestavljanju sedežnega reda. Čisto blizu skupaj so namreč posedli Janšo in ustavnega sodnika Mateja Accetta, po katerem je Janša še nekaj dni prej neusmiljeno udrihal zaradi srečanja z evropsko komisarko Vero Jourovo marca 2023 in izjavil, da bo kmalu napočil čas, da Accetto »spakira svoje kovčke z ustavnega sodišča«. V torek sta se srečala v tretji vrsti stolov na Kongresnem trgu in prisiljena sta se bila prijazno, civilizirano in z nasmeškom pozdraviti.

Morda bi tudi Kučan in Janša zmogla nekaj podobnega, če bi prišlo tako daleč – mediji v arhivih še hranimo fotografije, na katerih se rokujeta in se prijazno smehljata. Res pa je, da so te podobe že kar stare in oba možaka sta vedno manj podobna svojim mlajšim verzijam, ki so se še bile pripravljene pretvarjati, da rokovanje z največjim sovražnikom ni nič posebnega.

Kajti moža se preprosto ne marata in od njiju se je antipatije do enega ali drugega nalezlo vse preveč Slovencev, ki jim je samoumevno, da se slovenska politika vedno znova zreducira na spopad med Janšo in Kučanom. Prav onadva predstavljata, bolj kot Golob in Janša, dejansko nasprotje morebitnega tretjega bloka. Kjer eni iščejo načine za sodelovanje, strica sodobne slovenske politike simbolizirata izključevanje. Njuna politična modela temeljita na sovraštvu in se vrtita okoli tega, ali si kdo upa iti v koalicijo s SDS.

Kučan pravi, da naslednje leto samo antijanšizem ne bo več dovolj za zmago na volitvah, a hkrati v vsakem svojem javnem nastopu ali intervjuju v zadnjem času ne pozabi poudariti, kako hudo je bilo, ko je bil Janša na oblasti, in kako hudo bo, če spet pride na oblast. Celo njegov osamosvojitveni intervju za Mladino prejšnji teden je bil za Kučana priložnost, da še okrepi svoja opozorila in celo razmišlja, kakšne pravljice o zlobnem škratu oče Janez pripoveduje svojima sinovoma.

Medtem Janša postavlja dva pogoja za koalicijsko sodelovanje: spoštovanje ustave, ki jo tako ali tako vsi spoštujejo, in sprejetje resolucije EU o totalitarnih režimih, na kar pa levica, naj je zapisana z veliko ali malo začetnico, ne bo nikoli pristala. Janša to seveda zelo dobro ve. Hkrati je vse bolj glasen o ustavni večini razuma. Ni mu več dovolj druga republika in volilna zmaga »50plus«, zdaj bi rad vladal kar z dvotretjinsko večino, kar pa nekako ne gre skupaj z njegovim vztrajanjem, da je treba ustavo spoštovati. Kaj je v njej narobe, da bi jo rad spremenil? S takimi avtoritarnimi izpadi daje Janša Kučanu in drugim nasprotnikom predvsem novega goriva za kurjenje antijanševske panike.

Na Kučana in Janšo bomo pozabili leta 2070, je maja letos v Zapisih iz močvirja izračunal Marko Radmilovič. Depresivna napoved, pa če bo držala ali ne. Dobrih trideset let že nimamo miru pred njima in vse bolj se zdi, da bo Slovenija lahko mirno zadihala šele, ko onadva ne bosta več dihala.