Revija Reporter
Slovenija

Kmetija Globočnik: Z jajci ravnajmo po pameti

Biserka Karneža
277

25. okt. 2020 20:00

Deli na:

Družina Globočnik s kmetijo, na kateri sta pridelava in vzreja brez gensko spremenjenih organizmov: Jakob z mamo Mili in očetom Alešem Globočnikom.

Primož Lavre

Najpomembnejša prednost jajc s travnika gorenjske kmetije Globočnik je ugodna cena v primerjavi z drugimi podobnimi ponudniki in dnevno sveže pripravljena krma za kokoši. Na kmetiji, kjer vzrejajo tudi pujske, pridelajo svoja žita, pšenico, in ječmen ter koruzo. Dodatno koruzo, ki tako kot njihova domača krma ne vsebuje nobenih gensko spremenjenih primesi, kupijo pri svojem dobavitelju iz Kobilja v Prekmurju.

Na  gorenjski kmetiji Globočnik v Vogljah pri Brniku, kjer je njihov rod začel s kmetovanjem leta 1928, želijo  s prosto rejo poskrbeti  za boljše počutje živali. Vsaka kokoš ima v skladu s standardi EU na voljo štiri kvadratne metre travne površine. Med njihovimi pomembnimi odjemalci so manjše trgovine, mesnice, gostilne, slaščičarne, vrtci, šole in domovi upokojencev, že pet let sodelujejo s trgovino Mercator.



O tem, ali bi jih morala skrbeti prodaja v času koronavirusa, gospodar kmetije Aleš Globočnik pritrdi, čeprav jim med epidemijo spomladi prodaja ni upadla: »Razumljivo je, da si želimo utečeno prodajo in čim manj pretresov na trgu. Kdo ve, kaj vse lahko prinese sedanja negotova situacija. Zaradi zaprtja gostišč smo že dobili nekaj odpovedi, a je nato spet prišlo do preklica, ker se je nenadoma povečala dostava hrane na dom.«


Bolj kot upad prodaje zaradi covida-19 so zaskrbljeni nad možnostjo okužbe katerega od domačih članov ali kar vseh, saj za kmetijo skrbijo povsem sami. V delovne obveznosti so vpeti ves dan, le redko poznajo prost dan in še takrat mora biti prisoten vsaj eden od njih. »Sicer pa nam ni težko delati in delo tudi vedno poiščemo,« pripomni Aleš Globočnik.

Skupno imajo 15.000 kokoši, od tega tretjino proste reje in prav tako po tretjino talne in baterijske. Števila ne želijo več povečevati kljub naraščanju povpraševanja. Poleg kokoši imajo še 500 pitancev, namenjenih prodaji na lokalnem trgu, kjer imajo dovolj kupcev: »Spomladi kupimo do 25 kilogramov težke pujske, nato jih jeseni žive prodamo kmetom, ki so bili že prej, ko smo še imeli plemenske svinje, naše redne stranke.«

Tako kot nekoč, ko sta bila gospodarja kmetije še Aleševa starša, je tudi danes kmetija odvisna od domačih rok. Ob Alešu in Mili Globočnik je njun najmlajši sin Jakob, dijak srednje kmetijske šole, ki ima veselje do kmetovanja in želi ostati na domačiji. Vsak po svoje pomagata še hči Polona, študentka kmetijstva na Dunaju, ter sin Aleš, študent fizike na ljubljanski univerzi.

Kaj vse še načrtujejo v prihodnje? Aleš in Mili Globočnik povesta, da je zdaj že prišel čas, ko lahko povsem zaupata mlajšemu rodu, svojim otrokom, ki imajo veliko novih idej in si tudi želijo novih izzivov.

VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24