Ker sem zadnjič v rahli depresiji malo potarnal zaradi naših medijev, ki so se povprek in počez sicer dostojanstveno, a vendar lotili blažje kritike Boruta Pahorja, se jim zdaj opravičujem – v zadnjih dnevih so popravili to manjšo zaslepljenost, ki je bila odsev prednovoletnih žuriranj in alkohola ter rokovanja na sprejemu treh predsednikov, a do tega ima sedma sila ustavno pravico. Naši mediji so namreč kompetentno razumeli, kaj jim sedanja koalicija med vrsticami sporoča iz vile Podrožnik, kjer je bila tako imenovana razvojna klavzura!
V klavzuro se naša vlada in koalicija večkrat zatečeta takrat, ko na drugih področjih vrag jemlje šalo. Najprej je v javnost prišel sicer strogo zaupni podatek, da število brezposelnih ni sto, ampak že skoraj 120 tisoč. Kateri neodgovorni birokrat javnega sektorja je izdal to predbožično in prednovoletno najbolj skrbno varovano tajno, tudi naši sicer dejavni in razvejeni udbi ni uspelo ugotoviti. Zagotovo pa gre za nekoga, ki je na plačilnem seznamu opozicije, druge republike in nove ustave. Če skrajšam: gre za navadno barabo. Tega podatka naši mediji niso zlorabili. Kaj pa se pozna deset ali dvajset tisoč več na cesto vrženih? V razvojnem smislu to pomeni samo obliko solidarnosti s tistimi, ki so že na cesti. Vsaka poštena demokracija pa temelji na solidarnosti!
Zato imamo v državi čedalje več zabavno-glasbenih koncertov, na katerih pobirajo denar za reveže, ki sicer prenosov teh koncertov ne vidijo, ker niso plačali elektrike. Pri tem nastaja – ob vsej godlji, ki že je – resno ustavno-pravno vprašanje, ali so tisti, ki so jim odklopili elektriko, ker je ne morejo plačati, tudi dolžni plačevati RTV-prispevek, ki se veže na električni priključek? Da, ker se ne veže na elektriko, pravijo nekateri, a vendarle bo treba počakati na ustavno presojo. Kajti po zakonu si upravičen do plačevanja tega prispevka, ko si že na ravni gladovanja.
Bo pa nekaj socialno ogroženih v teh dneh zagotovo ministrici za kulturo in javno hišo, Majdi Širca, poslalo zahvalna pisma in brzojavke, saj je uredila tako, da bodo za januar namesto 12 plačali samo štiri evre prispevka na električni priključek. Ministrica za javno hišo je namreč tako zelo verjela v potrditev svojega zakona o RTV na referendumu (jaz tudi, pa kaj hočemo), da je znotraj novega državnega proračuna pozabila urediti način plačevanja prispevka v letu 2011. Če Janez Janša s svojimi gradi drugo republiko, pa ministrica Širca gradi drugo javno hišo. Če Janša piše novo ustavo, ministrica Širca piše novi zakon o medijih.
Vidite vse to so teme, ki so bile zagotovo tudi na sicer dobro obloženi jedilni mizi velike dvorane vile Podrožnik, kjer je bila razvojna klavzura, ki so se je udeležili vitezi jedilne mize z ministri na čelu in državnimi sekretarji na začelju. Tam so, slišim, nekateri ministri razvili tako drzne teze o naši prihodnosti, da so se potem celo samim sebi čudili, od kod jemljejo to izjemno inovativnost. Tako so javno zavrnili vsa govoričenja o resetiranju Slovenije, o reanimaciji Slovenije, o rekonstrukciji Slovenije, o regeneraciji Slovenije, o redefiniciji Slovenije in o najhujšem, o čemer si nekateri drznejo celo misliti – o revoluciji. Vse, kar se začne na -re, je treba torej prepovedati. Ne samo v slovarju slovenskega jezika in pravopisu, ampak tudi v prihodnjem zakonu o medijih.
Kar zadeva medijsko zakonodajo, sem bil prijetno presenečen, ko so nekateri udje slovenske kolumnistike odločno udarili po Viktorju Orbánu in njegovi sedanji vladavini na madžarskem, ki je sprejela tak zakon o medijih, da se je celo ekspertna komisija Majde Širca zalotila pri samokritiki, ker je pri pisanju slovenskega zakona o medijih imela tako malo domišljije.
Seveda predlagam, da gre ta ekspertna komisija takoj na službeno potovanje v Budimpešto in si stvar ogleda od blizu na davkoplačevalske stroške in potem pripravi zakon o medijih, zaradi katerega ne bo jadikovalo neko obskurno združenje novinarjev in publicistov pa nekaj tako imenovanih intelektualcev, ampak bo kakšno reklo tudi društvo novinarjev. Recimo: zakon sicer ni idealen, je pa bolje kot nič. Kajti bolje kot nič je vse, kar je več kot nič. To vedo na primer upokojenci, ki so pri zadnjem popravku pokojnin konec lanskega leta v povprečju dobili toliko, da se ni splačalo niti omeniti, kot sem slišal.
A tisti, ki z malim ni zadovoljen, tudi velikega ni vreden. Narod mora postati še bolj potrpežljiv, še bolj solidaren do oblasti, še bolj konstruktiven, še bolj hvaležen za vse, kar mu ta vlada in oblast dajeta, pa tudi za tisto, česar jim ne dajeta. Kajti naša oblast ima vse možnosti, da ljudstvu da tudi kaj takega, s čimer to ne bi bilo preveč zadovoljno.
Doslej je bilo tega zelo malo, pa še to nenamerno, bi rekel Borut Pahor – še posebno ker sem zadnjič v etru slišal zastopnika vlade, ki je rekel, da je ta naša vlada v dveh letih izpeljala 16 (z besedo: šestnajst) izjemno dobrih, usodnih projektov, da pa jih ne bo našteval, ker bi predolgo trajalo. Zelo mi je bilo žal, ker tega nisem mogel izvedeti, saj tudi jaz sodim med skeptike, se pravi med tiste naše, ki sicer verujejo v naše, ni pa nujno, da jim tudi verjamejo.
Ali drugače rečeno: zaradi zahteve računskega sodišča je odletel prvi smetar države Karl Erjavec, ni pa nujno, da bo zaradi huje argumentirane zahteve odletel prvi financar države brez listnice in denarja Franc Križanič. Celo upam si staviti, da se mu ne bo nič zgodilo, ker to presega junaštvo prvega ministra te države.
P. S.: Slovenija ima dober hardver, zdaj potrebuje še dober softver.