Deset let po spektakularni aretaciji na Trojanah ga je sodišče oprostilo vseh obtožb, saj ni našlo dokazov za poskus izsiljevanja dveh direktorjev, ki sta mu sama ponudila možnost oglaševanja.
Pred tem je Vodušek pri enemu od njiju zgolj preverjal verodostojnost dokumentov, ki so ju bremenili: »Šlo je novinarsko preverjanje dejstev. Za sodišče na prvi stopnji je bilo v prvem sojenju dovolj že to, da sem zgolj poklical Stiplovška, kaznivo dejanje, to stališče je višje sodišče zavrnilo.«
Toda njegova kalvarija se je začela veliko let prej, ko je iz POP TV odšel na TV Slovenija voditi oddajo Vroči stol, od koder ga je takratni direktor Jože Možina po pritožbi Barbare Brezigar vrgel na cesto.
»Možino sem prosil, da mi dovoli delati kot novinarju na TVS, saj sem odšel iz POP TV, na nacionalni televiziji pa sem imel pogodbo za eno leto. Vendar pa je temu nasprotoval Gerič in rekel, da bo on odstopil kot odgovorni urednik, če bom jaz ostal v službi na televiziji. In Možina se je izgovarjal na to, da mora mene odpustiti. Na POP TV pa sem nisem mogel vrniti.«
Nato je od poslovneža Lea Oblaka kupil Info TV, za katero je pozneje ugotovil, da je tako zadolžena, da ne more niti plačati novinarjev: »Eden od politikov mi je pred nakupom televizije dobrohotno svetoval, naj ne hodim v posle z Leom Oblakom, če nimam za sabo vsaj deset odvetnikov.«
»Takrat je bil menda dogovor med akterji, da Oblaku priskrbijo tri milijone evrov in da v zameno za to dobijo provizije. On pa jih je posnel, nato pa posnetek posredoval takratnemu predsedniku vlade z obtožbo, da ga izsiljujejo,« pravi Vodušek.
Dolgove je rešil s prodajo licence Info TV grškim lastnikom Planet TV, ki pa so nato odpovedali sodelovanje z njim zaradi aretacije, ki se je zdaj izkazala za neupravičeno in nezakonito: »Pavel Stanchev je rekel, da ne more spoštovati te pogodbe, da ne morem delati na Planet TV, ker sem bil aretiran.«
Pogovarjali smo se tudi o začetkih njegove novinarske kariere, ki ga je izstrelila med zvezde: »Takrat je po nemirih v Beogradu zvezno predsedstvo sprejelo izredne ukrepe, mislim, da sem prvi na svetu poročal o tankih na ulicah. Pobrali so nam material, veliko sem snemal na Kosovu…«
Zadnji dve leti je snemal proteste proti Janševi vladi, na enem od njih je bil fizično napaden: »Štiri metre sem letel s kamero vred po zraku, lahko bi se tudi tragično končalo, toda kljub poškodovani nogi sem se ujel, predvsem pa sem se bal za kamero, saj brez nje ne bi mogel več delati.«
In kaj meni o današnji nacionalni televiziji? »Če gledate tuje televizije, tam ne nastopajo pred kamero »otroci« ali pa ljudje iz železniške postaje, ampak osebnosti z integriteto z najmanj 40 ali 50 leti starosti, ki že imajo izkušnje v svojem strokovnem delu.«
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
