Smeti gredo v nebo: kje in kdaj bomo sežigali odpadke v Sloveniji

Problem se je namenila rešiti sveža vladna uredba o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiganja komunalnih odpadkov. Sprejeta sredi aprila uredba predvideva tri sežigalnice – poleg delujoče v Celju še v Mariboru in Ljubljani, v katerih naj bi sežgali 220.000 ton odpadkov letno.

Toda uredba rešuje zgolj del problema. Vladni načrt namreč še zdaleč ne prinaša rešitve za sežig vseh gorljivih odpadkov, ki jih ustvarimo v Sloveniji letno, dve od treh predvidenih sežigalnic bo treba najprej zgraditi, kar lahko traja leta (količina na leto ustvarjenih odpadkov pa se bo, realno, v tem času še povečala), vlada pa se je enostransko odločila, da se bo v treh sežigalnicah kurilo samo s slovenskimi odpadki.

Na deponijah rado zagori

Kljub dobremu ločevanju odpadkov v Sloveniji še vedno nastane okoli 200.000 ton gorljivih odpadkov letno, ki jih ni mogoče reciklirati. To so v glavnem nenevarni odpadki, ki pa niso primerni za nadaljnjo snovno predelavo, zato najpogosteje obtičijo v skladiščih ali pa jih izvažajo. Kaj se lahko zgodi z odpadki, ki predolgo ostanejo na deponijah, pa so pokazali Puconci.

Odlagališča odpadkov, najsi gre za zakope ali odprte deponije, so okoljsko najbolj obremenjujoč način reševanja problema odpadkov, saj sproščajo metan, izcedne vode so resna grožnja okolju, za povrh pa smetišča zasedajo tudi dragocena zemljišča. Dolgotrajna hramba odpadkov v prenapolnjenih in preslabo nadzorovanih deponijah prinaša tudi nevarnost požarov – ni presenetljivo, da je v Puconcih zagorelo, presenetljivo je, da taki požari pri nas niso pogostejši. Tovrstna odlagališča so posledica neučinkovite strategije ravnanja z odpadki, neobdelani ali slabo obdelani odpadki, ki jih pošiljajo na odlagališča, pa so v nasprotju z evropskimi smernicami krožnega gospodarstva.

Zgledi iz soseščine

Ob tem imamo v Evropi zglede naprednega ravnanja z odpadki: v Avstriji, Švici ali v skandinavskih državah je odlaganje bodisi skrčeno na minimum ali celo popolnoma odpravljeno. Vse te države so pokazale, da je energijska izraba odpadkov pod ustreznimi pogoji lahko tehnično varna in tudi družbeno sprejemljiva. Med temi pogoji so: vzdrževanje strogih standardov kakovosti goriv iz odpadkov; neodvisni nadzori; stalno merjenje emisij, tudi v realnem času; pa javne objave podatkov in odprti komunikacijski kanali z javnostjo, ki je vključena v proces odločanja.

Slabe izkušnje iz preteklosti in pomanjkljivo komuniciranje, zlasti z lokalnim prebivalstvom, so namreč razlog za precejšnje nezaupanje ljudi do ravnanja z odpadki. Odpor in predsodki do različnih obratov za procesiranje odpadkov so povezani še s preslabim poznavanjem novih tehnologij. Še zlasti to velja za sežig odpadkov, ker se marsikdo ne zaveda, da nič sežiga pomeni več odlaganja in izvoza odpadkov (kar prinaša tudi višje cene) ter odpoved lastni energijski izrabi taistih odpadkov.

O tem je za Reporter že lani spregovoril avstrijski strokovnjak Roland Pomberger, ki je v intervjuju za našo revijo pozitivne izkušnje in transparentno komuniciranje izpostavil kot glavna razloga za sprejemanje sežiga odpadkov v avstrijski javnosti in navedel primer novega obrata za toplotno obdelavo odpadkov v Brucku na Muri, postavljenega sredi mesta in zgrajenega brez nasprotovanja nevladnih organizacij in državljanov. Mimogrede, samo ta sežigalnica na leto porabi kar 200.000 ton goriva iz odpadkov, torej skoraj toliko, kolikor naj bi jih končalo v načrtovanih treh slovenskih sežigalnicah.

Premajhne kapacitete?

Sežig odpadkov morda ni idealna rešitev, a ko gre za odpadke, ki jih ni mogoče reciklirati, idealnih rešitev pravzaprav ni. Vsekakor to ni skladiščenje ali zakop sicer gorljivih odpadkov – sežig ali sosežig je boljša in za Slovenijo v tem trenutku najbolj smotrna poteza. Težava naše države pa so, kot rečeno, trenutno premajhne kapacitete za sežig vseh gorljivih odpadkov, ki jih pridelamo. Znaten del jih izvažamo, s čimer pa se odpovemo tudi možnosti uporabe gorljivih odpadkov za energetsko izrabo. Gradnja zmogljivejše infrastrukture za sežig odpadkov je nuja, vladna uredba to potrebo deloma nagovarja.

Poudarek je na deloma. V Sloveniji namreč v okviru komunalnega področja in industrije na leto »pridelamo« prek 350.000 ton gorljivih odpadkov, poudarja Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva Slovenije. »S to uredbo se zato zajema izključno področje energetske izrabe komunalnih odpadkov. Zato se bo večino industrijskih gorljivih odpadkov še naprej energetsko izrabljalo v tujini.«

S kapacitetami novih sežigalnic bo zagotovljen predvsem sežig tistih gorljivih odpadkov, ki se zbirajo in predelujejo v okviru javne službe, pa pojasnjuje Primož Gabrič, direktor družbe OE-EKO, ki se ukvarja z odpadki in energijo. Opozarja, da kapacitete vseh treh sežigalnic skupaj ne bodo zadoščale za nereciklabilni del embalaže in industrijske odpadke v Sloveniji. »Za preostale odpadke, ki jih bo še vedno zelo veliko, bo potrebno poiskati rešitve v tujini ali pa zagotoviti energetsko izrabo v edini cementarni v Sloveniji v Anhovem,« razlaga Gabrič, ki opozarja, da se bo del odpadkov z izrazito nizko kurilno vrednostjo verjetno še vedno deponiral na urejenih odlagališčih, pa čeprav je odlaganje v Evropski uniji sicer najmanj zaželen način ravnanja z odpadki.

Katere rešitve so še na voljo

Kadar odpadkov ni mogoče zmanjšati, ponovno uporabiti ali reciklirati, se po evropski hierarhiji ravnanja z odpadki lahko uporabijo za proizvodnjo energije. Ta pristop vključuje različne metode energetske predelave, kot so termično obdelovanje manj kaloričnih odpadkov, pa tudi postopki, kot je anaerobna razgradnja, ki omogoča pridobivanje bioplina ali umetnih gnojil iz organske mase.

Evropska komisija je v letu 2017 opravila raziskavo o vlogi pridobivanja energije iz odpadkov v krožnem gospodarstvu in raziskala, katere tehnologije so za to najbolj primerne. V sporočilu članicam je poudarila, da lahko pridobivanje energije iz odpadkov, ki jih ni mogoče reciklirati ali ponovno uporabiti, igra pomembno vlogo pri prehodu v krožno gospodarstvo in energetski diverzifikaciji Unije.

Evropska komisija je kot učinkovito in preverjeno prakso izpostavila tudi sosežiganje odpadkov v cementni industriji. Evropske cementarne namreč del energije, potrebne za proizvodnjo cementa, pridobijo iz t. i. sosežiga odpadkov, s čimer nadomeščajo klasična fosilna goriva in znižujejo izpuste CO2. V povprečju evropske cementarne že danes okoli 60 odstotkov toplotne energije pridobijo iz termične izrabe odpadkov, v državah, kot so Avstrija, Švica in skandinavske države ta delež raste.

Tehnologije so preizkušene, najrazvitejše države to prakso spodbujajo, kaj pa pri nas? Zupanc pravi, da je cementarna do izgradnje novih sežigalnic »zelo pomemben ponor gorljivih komunalnih odpadkov v Sloveniji in pomeni poleg Energetike Celje edino možnost energetske izrabe manjšega dela komunalnih odpadkov«. Po oceni zbornice komunalnega gospodarstva se v Anhovem, kjer stoji edina cementarna pri nas, energetsko izrabi približno 18 odstotkov v Sloveniji nastalih gorljivih komunalnih odpadkov.

Da je cementarna v Anhovem trenutno ekonomsko in okoljsko najboljša rešitev za energetsko izrabo odpadkov v Sloveniji, pa poudarja Gabrič: »Po gradnji sežigalnic bo cementarna v Anhovem verjetno edina in ključna rešitev za energetsko izrabo preostalih odpadkov, ki jih ne bodo sprejele sežigalnice, pri čemer pa se je potrebno zavedati, da lahko cementarna za gorivo uporablja le visokokvalitetno gorivo iz nenevarnih odpadkov, kar pomeni, da bo potrebno del odpadkov še naprej izvažati.«

Pomberger je sicer mnenja, da bi cementarna v Anhovem s svojo posebno tehnologijo in zmožnostjo sežiga visokokaloričnih odpadkov, ki nastanejo s posebno obdelavo, v slovenski strategiji ravnanja z odpadki morala imeti prostor kot priložnost za rešitev slovenskega problema sežigalnic. Za primer navaja sedem cementarn v Avstriji, v katerih je sežganih 568.000 ton odpadkov letno.

Ksenofobija pri odpadkih?

Naša severna soseda po kapacitetah svojih sežigalnic celo presega svojo domačo »proizvodnjo« komunalnih odpadkov. Avstrijske komunalne in industrijske sežigalnice imajo namreč skupno zmogljivost sežiganja štirih milijonov ton komunalnih in industrijskih odpadkov letno, pravi Pomberger, ki je naredil tudi izračun za Slovenijo. Da bi naša država dosegla Avstrijo, bi pri 2,12 milijona prebivalcih primerljiva zmogljivost sežiganja morala biti 710.000 ton letno. Edina slovenska sežigalnica v Celju je trenutno zmožna sežgati maksimalno 40.000 ton odpadkov, mariborska naj bi imela največjo kapaciteto 50.000 ton, ljubljanska pa 130.000 ton. Lep del presežka odpadkov, ki jih slovenske sežigalnice tudi po izgradnji ne bodo mogle sprejeti, bo še vedno šel v izvoz in končal tudi v sosednji Avstriji.

Slovenske sežigalnice naj bi bile ekskluzivno namenjene zgolj sežigu v Sloveniji ustvarjenih odpadkov. Zupanc je do take ureditve skeptičen in zapiranje Slovenije za odpadke iz drugih držav po njegovem ni politično modro. Opozarja, da bomo do izgradnje lastnih energetskih objektov v Sloveniji morali za glavnino gorljivih komunalnih odpadkov izkoriščati kapacitete sosednjih evropskih držav, za nekomunalne odpadke pa tudi po izgradnji sežigalnic. »Takšna enostranska stališča naše države lahko sprožijo enaka stališča preostalih evropskih držav do slovenskih odpadkov. V tem primeru bomo imeli v Sloveniji ponovno velike težave s presežki gorljivih odpadkov, ki jih sami ne bomo mogli energetsko izrabiti,« pravi Zupanc.

K uredbi slovenske vlade ima nekaj pripomb tudi Pomberger, ki izpostavlja, da ne upošteva, da obstajajo drugi tokovi odpadkov, ki jih je treba sežigati. Kot primer navaja Avstrijo, kjer lahko sežigalnice kurijo tudi z odpadki iz drugih držav. »Uvoz odpadkov iz drugih držav se je razvil v povsem sprejemljiv poslovni primer. Javnega vznemirjenja ni več. Z mojega vidika so načrtovane kapacitete premajhne, da bi zadostile potrebam slovenskega sistema ravnanja z odpadki,« pravi avstrijski strokovnjak.

Bolj je taki ureditvi naklonjen Gabrič, ki meni, da je predlog dober. »Gre namreč za sežigalnice v okviru gospodarske javne službe, kar pomeni da so namenjene za sežig oz. energetsko izrabo odpadkov, ki se zbirajo in predelujejo v okviru gospodarske javne službe, in bodo morale zato delovati v javnem interesu. Cilj sežigalnic je tako predvsem povečati oz. zagotoviti samozadostnost Slovenije pri ravnanju s komunalnimi odpadki.«

V Sloveniji se gradi počasi

Slovenijo sicer še kar precej let čaka izvoz (ali pa zakop) gorljivih odpadkov. Po najbolj realni časovnici bo namreč potrebnih od pet do sedem let, preden bosta sežigalnici v Mariboru in Ljubljani zgrajeni. Zupanc sicer meni, da bi z ustreznim pristopom lahko ta čas bistveno skrajšali. »Naj navedem primer, ko so tovarno Magna v Hočah z močno politično podporo na kmetijskih zemljiščih in vodovarstvenem območju zgradili v manj kot dveh letih. Glede na krizo z gorljivimi odpadki gradnja objektov za njihovo energetsko izrabo zagotovo zasluži vso državno politično pozornost in podporo,« pravi direktor zbornice komunalnega gospodarstva.