Demoniziranje edine demokracije na Bližnjem vzhodu, ki ima smolo, da je na zadnjih volitvah zmagal desničarski politik in sklenil koalicijo s še večjimi radikalci, medtem ko je na drugi strani teroristična podzemna paradržava, v kateri so bile prve svobodne volitve doslej tudi zadnje, je v resnici žaganje veje, na kateri sedimo.
Za Planinsko zvezo Slovenije Izraela ni več
Vrstijo se javne obsodbe režima v Izraelu, prekinja se znanstveno, univerzitetno in celo humanistično sodelovanje. Pošta Slovenije je zavrnila pisemsko pošiljko za Izrael, češ da gre za vojno območje in dostava ni možna. Planinska zveza Slovenije, ta častitljiva in apolitična organizacija, ki je stara več kot 130 let, je na svoji spletni strani, kjer se lahko včlanite v najbližje planinsko društvo, onemogočila, da bi s klikom izbrali državo Izrael. Označili so ga s sivo barvo. Kot da ga ni več.
To nima zveze z akademskim delom, to je čisto navadna histerija. Kolektivna psihoza. Lov na židovske čarovnice, ki nimajo v rokah le svetovnih financ, pač pa obvladujejo tudi znanost, medije in bogsigavedi kaj še.
Na fakulteti za družbene vede, ki jo financiramo davkoplačevalci, ne pa zasebni donatorji iz Dohe, so študenti zasedli predavalnico v znak solidarnosti in podpore Palestincem. Lepo. Študentje imajo pravico biti uporniki. Vprašanje pa je, ali to velja tudi za vodstvo fakultete, ki se je v primeru FDV pridružilo študentom in kasneje prepričalo še senat ljubljanske Univerze v svoj prav. Senat gre še korak dlje: izglasuje prekinitev sodelovanja z izraelskimi partnerji, če je najmanjši sum, da so »povezani z vojaškimi strukturami« ali če bodo naši akademiki pri njih »zaznali podporo nasilju«. To nima zveze z akademskim delom, to je čisto navadna histerija. Kolektivna psihoza. Lov na židovske čarovnice, ki nimajo v rokah le svetovnih financ, pač pa obvladujejo tudi znanost, medije in bogsigavedi kaj še.
Sramoten sklep Univerze v Ljubljani
Senat Univerze v Ljubljani je takšen sramoten sklep, ki ni bil utemeljen na nobenem resnem argumentu, kaj šele dokazu, sprejel brez enega glasu proti. Toliko o akademski svobodi. No, ker smo ravno pri svobodi – in zadnji dve leti resnično poslušamo veliko o svobodi, kajne? – je razprava o tem, kje pravzaprav smo in za kaj se zavzemamo, nujna. Če smo del demokratičnega zahodnega sveta, potem si delimo tudi njegove vrednote in podpiramo sebi podobne države. Demokracije se ne vojskujemo med sabo, kajne? Res je, s Hrvaško mejnih nesoglasij nismo rešili s specialno vojaško operacijo na istrskem polotoku, položaja slovenske manjšine v Italiji pa ne z desantom na Trst ali, če preskočimo na avstrijsko Koroško, z invazijo na Celovec.
Kot del zahodne civilizacije, vsaj tako se zdi, smo že dovolj posvojili in ponotranjili tiste vrednote, zaradi katerih preprečujemo zlorabe oblasti, politično nasilje in vse druge poskuse vzpostavitve diktature. Komunistična partija, takšna, kot je nastala pri nas v času med obema vojnama, bi bila danes v Sloveniji zagotovo prepovedana. Pa v Avstriji, Švici ali na Irskem tudi. Prav tako teroristične skupine, kakršne so Hamas, Hezbolah ali brigade mučenikov Al Aksa. Glede tega obstaja družbeni konsenz in takšna je sistemska ureditev. Pravne norme predvidevajo sankcije, če bi nekdo kršil ta pravila. Terorizem je v našem kaznovalnem pravu strogo sankcioniran.
Diskriminatorna Slovenija
Slovenija je precej egalitarna, pravičniška družba, čeprav še vedno tudi diskriminatorna do tistih, ki ne pripadajo prevladujoči (mainstream) mentaliteti, politični usmeritvi ali ideološkemu prepričanju. Žal tega kompleksa še nismo presegli, morda ga bomo v naslednjih petdesetih letih.
Zato je pač tako, da ko se neki prepotentni tip na ulici fizično obregne ob priljubljeno levičarsko aktivistko, ki jo štipendira fundacija Baracka Obame, takoj nastane manjši medijsko-politični cunami, policija pa v rekordnem času identificira storilca in celo spusti njegovo fotografijo v javnost.
Ničelna toleranca do nasilja je geslo, ki ga kot roboti ponavljamo in svoje otroke učimo o strpnosti, spoštovanju različnosti in solidarnosti. Edino pravilno. Še bolje bi bilo, če bi veljalo za vse, leve in desne, črne in rdeče, roza in zelene, vernike in anarhiste.
Državam, ki prosijo za včlanitev v naš ekskluzivni evropski klub, postavljamo vse mogoče pogoje, na drugi strani pa se uklanjamo barbarskemu nasilju skupine, ko jo je Salman Rushdie označil za fašistično teroristično skupino.
Fašistična teroristična skupina
Zmanjka pa nas, in to pošteno zmanjka, ko bi morali enake ali vsaj podobne standarde zahtevati tudi od drugih. No, saj do nekaterih jih. Državam, ki prosijo za včlanitev v naš ekskluzivni evropski klub, postavljamo vse mogoče pogoje, na drugi strani pa se uklanjamo barbarskemu nasilju skupine, ko jo je Salman Rushdie označil za fašistično teroristično skupino. Le kako gre to dvoje skupaj?
Doma prepovedujemo ali celo sankcioniramo sovražni govor do t. i. ranljivih skupin, denimo LGBTIQA+, medtem pa Hamasovi islamisti, ki so še pred kratkim fizično obvladovali najmanj polovico ozemlja, ki ga je Slovenija minuli teden priznala kot državo, s smrtjo kaznujejo ravno pripadnike teh skupin, za katere se doma tako borimo.
Nemogoče, napačno in celo nevarno je združevati nezdružljivo. Če 80 odstotkov nacije, ki med svojimi sosedami velja za konfliktno, agresivno in zaradi tega ne uživa drugih simpatij kot moralne in v primeru krize tudi humanitarne podpore, podpira radikalne islamiste, zagovornike šeriatskega prava, kjer se sekajo glave in telesne okončine za delikte, kjer se pretepa in pohablja ljudi zaradi dejanj, ki jih pri nas opredeljujemo kot minorne, pogosto pa niti niso na seznamu prepovedanih, potem se lahko brez slabe vesti vprašamo, koga je naš premier med žolčno razpravo v parlamentu pravzaprav imenoval »naši palestinski prijatelji«. Sliši se grozno, vendar je večina Palestincev danes na strani Hamasa.
