Namesto da bi iskala nove ministre, se je premierka v hlačah in s čepico sprehajala po vojaškem pristanišču v Augusti. Vidno je uživala in sijajno ji je šlo od rok. Težje ji je najti zamenjavo za ministra, ki sta odstopila že novembra, saj je le malokdo pripravljen z njo prebiti tretjino mandata. Ko je po »nezaupnici«, ki jo je Igorju Šoltesu izrekel Igor Lukšič, postalo negotovo, kdo bo zdravstveni minister – za to je v javnosti veliko zanimanje (ne pa za novega gospodarskega ministra) – in je zadišalo po politični nestabilnosti, so se v koaliciji vsi po vrsti odločili, da vendarle dajo novo priložnost ministru za infrastrukturo in prostor Samu Omerzelu. Interpelacijska razprava o njem bo danes.

O novem gospodarskem ministru, ki bi nadomestil Stanka Stepišnika, je to za čuda vse. V koaliciji so sicer sklenili, da bodo ministri vodili in usklajevali pogovore o koalicijski pogodbi v delih, ki se nanašajo na njihovo področje. Poznavalci opozarjajo, da se tudi pri določitvi prednostnih nalog v koalicijski pogodbi kaže, da v vladi manjka močan gospodarski minister. V njenem osnutku, ki ga je pripravila Pozitivna Slovenija, se raje ukvarjajo z zeleno razvojno politiko, delavskimi zadrugami, davčnimi olajšavami za delavsko solastništvo, s soodločanjem zaposlenih, pravičnim razporejanjem premoženja kot pogojem za demokracije.

S podpiranjem ministra Omerzela ne veljajo več visoki standardi, ki jih je z vsiljenim odstopom za trenutek vzpostavil Stepišnik. Menjava gospodarskega ministra, ki sodi v omrežje ustanovitelja Pozitivne Slovenije Zorana Jankovića, je načela vprašanje širše rekonstrukcije vlade, a ga premierka v imenu politične stabilnosti želi zapreti. Stepišnik je tako odigral le vlogo grešnega kozla, ko so njegovo glavo sočasno zahtevali Gregor Virant, Karl Erjavec in Igor Lukšič, mojstri vsakršnega politične prilizovanja volivcem.