Nespodobna povabila Alenke Bratušek

Taktika zavlačevanja se dobro dopolnjuje s pričakovanjem Bratuškove, da ji organizacije civilne družbe kar same predlagajo ministrske kandidate. Tako je že takoj po odstopu gospodarskega ministra Stanka Stepišnika položaj javno ponudila predsedniku gospodarske zbornice Samu Hribarju Miliču in nato v dogovoru z njim še podpredsednici zbornice Alenki Avberšek. Zanimivo, da se jim taka neposredna in javna vabila, naj sami poiščejo kandidate, najprej sploh niso zdela sploh sporna. »Zdravniška zbornica je interno iskala kandidata v svojih vrstah, a ga ni našla,« je prostodušno dejal njen predsednik Možina. Pozneje se je zbral in skupaj s predsednikom zdravniškega sindikata Fides, Konradom Kuštrinom, glede kandidature Igorja Šoltesa zavzel stališča, da ne podpirajo nobenega kandidata, ker so del civilne družbe in niso politične stranke. V tem samoupravnem slogu je ponudila ministrovanje tudi glasnemu kirurgu Eriku Breclju, čeprav ta politične ponudbe zavrača.

Bratuškova ni bila vedno tako radodarna. Ko ji je nekaj kulturniških organizacij ponudilo Vlada Žabota za ministra za kulturo, je raje nastavila Uroša Grilca, ki spada med preskušen Jankovićev kader. Če pogledamo na spletno stran urada za verske skupnosti, sploh nima direktorja. Glede na ravnanje Bratuškove, ki iskanje ministrov prelaga na druge, bi bilo prav, da ponudi verskim skupnostim, naj še one predlagajo svojega kandidata. Ne nazadnje bi Bratuškova rada videla, da naj bi novi državni sekretar za mladino, ki bo deloval v njenem kabinetu, postal tisti, za katerega se bodo dogovorile mladinske organizacije.

VEČ V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE.