Katedrala Svobode: Sprte stranke bivše koalicije bi rade skrpale novo "protijanševo" vlado

"Ustvarjanje vzdušja linča  ali celo pozivanje s strani medijev k nespoštovanju zakonov in drugih predpisov, spominja prej na poskuse reševanja problemov na nedemokratične načine, na ulici, mimo urejenih in ustaljenih inštitucij – ne pa na  obrambo demokracije," pišejo v izjavi.

Očitki, da vlada ali njen del odpira »ideološke teme« so zavajajoči, menijo v Katedrali svobode. "Očitki o ideoloških temah pa se kažejo kot  neprepričljiv poskus destabilizirati vlado, češ da se njen del ukvarja v nasprotju s koalicijsko pogodbo z ideološkimi temami."

"Razen zahteve, da mora ta vlada oditi – čeprav dela komaj dva meseca in dela učinkovito, zavzeto in uspešno - je malo jasno, kaj vsi, ki zahtevajo njen odstop, sploh hočejo in zahtevajo," pravijo o protestnikih, ki zahtevajo menjavo vlade Janeza Janše. V bistvu terjajo brezvladje, menijo v Katedrali Svobode, in to "v izjemno težkem času, ko ni nobenih zagotovil in je zelo verjetno,  da prihaja naslednji val epidemije, saj še ni na vidiku ne učinkovitih zdravil in ne cepiva".

Izjava Katedrale Svobode o razmerah v državi med epidemijo in po njej

1. Bilanca vlade SDS, SMC, NSi, DeSUS
 
Podpisniki te izjave Katedrale svobode vemo, da je demokracija, temelječa na spoštovanju človekovega dostojanstva, človekove svobode in  vladavine prava, tista družbena ureditev, ki bolje kot katera koli druga omogoča ustvarjalnost ljudi, odgovorno pošteno  in pravično vladavino, socialno pravičnost in enakopravnost ljudi, njihovo pravno in dejansko varnost in blagostanje. Zavzemamo se za ohranitev na ustavi  temelječe demokracije v naši domovini in pri tem ugotavljamo:

Uspešno smo, bolj kot marsikje drugje v razvitejših in bogatejših državah, zaustavili prvi skrajno nevarni zalet  epidemije virusa covid 19, kar nam priznavajo tudi v svetu.

Dokazali smo, da zmoremo uspešno obvladati tudi najtežje izzive, če uspemo strniti naše vrste v toleranci in sodelovanju; pri tem se ne spominjamo le agresije na našo državo leta 1991, ampak mislimo tudi na izziv sedanje nenadzorovane širitve  nevarnega in nepoznanega virusa, na posledično nevarnost za življenja in zdravje velikega števila naših ljudi, ter na realne možnosti zloma našega  zdravstvenega sistema.

Položaj je bil nedvomno izjemno težak zlasti zaradi podcenjevanja nevarnosti epidemije in nerazumljivega odlašanja z ukrepanjem s strani prejšnje vlade glede nabav potrebne medicinske in zaščitne opreme.

Nova koalicijska vlada, ki je tako rekoč čez noč prevzela izjemno odgovornost v izjemnih okoliščinah,  je uveljavila nujno potrebne ukrepe za zajezitev epidemije, hkrati pa se takoj lotila  tudi  ukrepov, nujnih  za soočanje s posledicami epidemije na vseh področjih  družbenega življenja, v sferi gospodarstva, trga dela,  socialnih težav, finančnih težav, zdravstva in vsega drugega, kar je iz tirnic normalnega vrgla epidemija in nujni ukrepi za njeno zajezitev.

Vstop nove vlade tako rekoč čez noč v reševanje kriznih razmer je zahteval  kriznim razmeram primerno ukrepanje:  hitro, brez veliko razpravljanja in upoštevanja pri nas tipičnih birokratskih ovir, ki prepogosto vodijo do tega, da se nič ne da narediti; potrebne so bile hitre odločitve,  z malo  časa in malo možnosti za izbire med dobrim in najboljšim, zlasti  če slednje ni bilo dosegljivo; potrebno je bilo odločati in ukrepati.

V kolikor je v tem kriznem delovanju morda prišlo do zlorab z namenom osebnega okoriščanja  ali celo do kaznivih dejanj, je to potrebno s strani pooblaščenih organov. Računskega sodišča,  KPK, policije, pravosodja, ugotoviti, po potrebi sankcionirati, s preiskavami v parlamentu pa ugotoviti politično odgovornost, in izstaviti račun, če ne prej na prihodnjih volitvah. V takratni izredni situaciji so se morda dogajale napake in nepravilnosti pri dobavljanju medicinske opreme, kar je samoumevno. Kot primer nam lahko služi, kar se je dogajalo v  Nemčiji, kjer je bilo nedobavljene opreme za 10 mio €, Nizozemski in drugih državah. Tega v teh državah  nihče ni problematiziral. Nekateri se ne zavedajo, kakšna je bila situacija. Zlorabe pa se seveda morajo sankcionirati, to je jasno.
 
2. Vloga medijev

Pri opozarjanju na morebitne nepravilnosti   je pomembna vloga medijev, o tem v sodobni demokratični družbi ne sme biti dvoma. Niso pa mediji  sodnik, ki sme vnaprej ustvarjati videz krivde, še posebej brez dokazov. Če je k temu dodana še razvidna enostranskost medija ali medijev, pa  tako njihovo delovanje ni varovanje zakonitosti, poštenih in demokratičnih postopkov, pač pa rušenje demokracije in  pravne države. Ustvarjanje vzdušja linča  ali celo pozivanje s strani medijev k nespoštovanju zakonov in drugih predpisov, spominja prej na poskuse reševanja problemov na nedemokratične načine, na ulici, mimo urejenih in ustaljenih inštitucij – ne pa na  obrambo demokracije.

Nobenega zagotovila ni, da prvemu valu epidemije ne bo sledil drugi, morda jeseni, morda že prej, tudi kot posledica sprostitvenih ukrepov. Na to tveganje opozarjajo tudi drugod, med drugim zelo jasno in določno Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Zato je nujno, da je sproščanje premišljeno in raje zadržano, kot brzopleto.  Preprosta in preteča dejstva namreč  so: smrtno nevarni virus je še tu; učinkovitih zdravil in cepiva še ni na razpolago in ne na vidiku.

Ena od značilnosti sproščanja omejitvenih ukrepov v vrsti držav je, da se prisilne prepovedi nadomeščajo s priporočili, pri čemer se računa na pripravljenost prebivalstva, da bo ravnalo odgovorno in solidarno in s tem spoštovalo poseben položaj najbolj rizičnih skupin prebivalstva, starejših in kroničnih bolnikov.  Opažamo, žal, da je  pripravljenost spoštovati priporočila in solidarnost z najbolj ogroženimi skupinami od  dela prebivalcev naše države težko pričakovati. V določenih primerih so se grobo in množično kršili ukrepi , ki jih je predlagala stroka in uveljavljala vlada. Organi države, ki  bi bili dolžni ukrepati, pa tega niso storili in niso kršitve preprečili v želji, da bi se izognili konfliktom, ki so jih nekateri skrajno neodgovorno  in egoistično hoteli povzročiti.

V zadnjih par tednih  v Katedrali svobode ugotavljamo, da se v nekaterih medijih in s strani nekaterih političnih dejavnikov  vrste z ničemer konkretno utemeljene in še zlasti ne dokazane obtožbe sedanje vlade, vse do obtožb, da  slednja ogroža demokracijo. Ustvarja se glede posameznikov na odgovornih položajih v državi vzdušje, ko so vnaprej spoznani za krive – na temelju nedokazanih obtožb v medijih - kot da bi Republika Slovenija  bila država brez institucij in organov in brez določenih postopkov, ki jih je pri ugotavljanje krivde kogar koli treba spoštovati. Kot da bi ne imeli sodišč, ki edina po zakonitih postopkih ugotavljajo krivdo, in kot bi pri nas ne veljalo, da je vsakdo nedolžen, dokler mu krivda v poštenem postopku in brez resnega dvoma ni dokazana. Kot, da bi ne imeli računskega sodišča, policije, KPK, tožilstva,  inšpekcij in  sodišč, in da morajo mediji ne le opozarjati –pošteno, nepristransko in seveda s konkretnimi podatki o zlorabah -  pač pa tožiti, soditi in obsojati. Kot bi se vračali v čase, ko je obtoženi moral dokazovati svojo nedolžnost in ne tisti, ki ga obtožuje, dokazati njegovo  krivdo.
 
Resna grožnja in pot v avtoritarnost ne obstaja, če se v zaščito državne  meje razporedi v skladu z zakonom in z določenimi in jasnimi pooblastili pet sto vojakov ob meji, ali če policija v skladu z zakonom in pooblastili  nadzira prehajanje občinskih meja v času spopadanja z epidemijo. Pretnja demokraciji je, če se ne spoštujejo zakoni, v ustvarjanju nereda, nespoštovanju pravil demokracije, nespoštovanje  pravnomočnih sodnih odločb in še zlasti odločitev Ustavnega sodišča.
 
3. "Ideološke teme"

Očitki, da vlada ali njen del odpira »ideološke teme« so zavajajoči. Ali je ideološka tema opozarjanje na probleme v pravosodju, ki so znani in konkretni - od dolgotrajnosti postopkov, do vprašljivih sodb in zlasti neprepričljivih, neutemeljenih obtožb. Četudi obtožbe ne uspejo,  obtoženega oblatijo in mu povzročijo zlasti moralno škodo. Je ideološka tema, če se z očitnimi konkretnimi primeri  in dejstvi opozarja na pogosto neuravnoteženost, dejansko pa na ideološko neuravnoteženost naše medijske scene, pretiravanj ali prikrivanj v medijih na osnovi političnih preferenc novinarjev, urednikov in njihovih lastnikov? Je ideološka tema zamenjava po spremembi vlade uradnikov na najvišjih uradniških  položajih, katerih vodje morajo uživati polno zaupanje vsakokratne vlade? V številnih državah je običaj, ponekod pa tudi  pravna obveznost, da ob spremembi vlade  najvišji državni uradniki ponudijo novi vladi odpovedi ali ostavke. In končno, je ugotavljanje množičnih grobišč  in dejstev o povojnih in medvojnih pobojih, torej ugotavljanje resnice o zločinih, ideološka tema?  Ali pa je morda ideološka tema vnaprejšnji odbojni odnos do zasebnega  na področju šolstva, zdravstva, socialne oskrbe in na vse zadnje tudi v podjetništvu? Ob spremljanju kratkega a učinkovitega dela sedanje vlade vsaj za enkrat  kaj prida dejansko  ideoloških tem ni najti.  Očitki o ideoloških temah pa se kažejo kot  neprepričljiv poskus destabilizirati vlado, češ da se njen del ukvarja v nasprotju s koalicijsko pogodbo z ideološkimi temami.

V demokratični družbi naj bi  mediji bili neodvisni, profesionalni, svobodni, tudi brez samocenzure in brez želje po ugajanju tej ali oni politični opciji. Sposobni naj bi bili v interesu  iskanja resnice  dvigniti  se nad lastne politične, ideološke ali kake druge preference.   Takih medijev pri nas kaj veliko ni. Prav zadnji tedni delovanja naših osrednjih, bolj ali manj znanih medijev potrjujejo, da so iz različnih vzrokov v službi le ene, vnaprej dane Resnice. Dvomimo, da naj bi to bilo rezultat kakih zunanjih pritiskov ali  strahu. Je to morda problem izobraževanja naših novinarjev na ideološko pa tudi politično izrazito profiliranih  akademskih ustanovah? Je to  problem samocenzure, preživelega relikta nekdanjih časov? Dejstvo je, da ne glede na razne ankete javnega mnenja ni najti pri nas veliko ljudi, ki medijem verjamejo in zaupajo.

Če je tako z mediji v zasebni lasti, strankarskih glasilih ipd. je to njihov problem, problem njihovih bralcev, kolikor jih imajo,  in morda  problem lastnikov. V primeru medija, ki je simbolno  last nas vseh,  ki je po zakonu »javni« in hkrati tudi naše skupno finančno breme skozi obvezno, z zakonom določeno naročnino in druge davčne vire, pa je  in mora biti zgodba drugačna. Ta medij, javna RTV SLO  je javni medij in torej javni problem Javna RTV je dolžna služiti javnosti, profesionalno, pošteno, neodvisno, nepristransko, ne pa svojim preferencam. Javnosti in resnici! Inštitucija kot medij in  njeni  novinarji so dolžni zavestno prizadevati si za neodvisnost, tudi za videz neodvisnosti, še posebej pa za zaupanje gledalcev in poslušalcev,  saj le v tem primeru ta medij  opravlja svojo vlogo čuvaja, nadzornika oblasti, usmerjevalca javnega mnenja in javnosti. Ne kdo bo na oblasti, resnica in samo resnica, čim bolj pošteno preverjena in predstavljena,  naj bi bila glavno vodilo delovanja   javnega medija. Služiti mora vsej javnosti, biti kritičen do vseh, ne da bi bil navijaški in pristranski. Reakcije, vedno glasnejše in v vedno večjem delu javnosti, glede vloge in dela RTV SLO kažejo, da so organi države dolžni, ne le upravičeni posvetiti tej javni ustanovi pozornost in razpravo, seveda ne o posameznih oddajah,  pač pa o položaju in delovanju  tega javnega medija, kot je to urejeno v zakonu.

4. Neupravičene zahteve po ponovni zamenjavi vlade
 
Ob tem, ko doma pa tudi v tujini ugotavljajo, da smo se z zavzetostjo naših ljudi in s pravočasnimi, učinkovitimi in sorazmernimi ukrepi v Sloveniji  uspešno soočili s tveganji epidemije in izvajamo ukrepe za soočanje z njenimi težkimi posledicami tako rekoč na vseh področjih dela in življenja, ko je naša država po dolgih letih tudi v tujini spet zgodba o uspehu,  del naše javnosti ob podpori in podžiganju dela politike in medijev terja  odstop vlade.  Razen zahteve, da mora ta vlada oditi – čeprav dela komaj dva meseca in dela učinkovito, zavzeto in uspešno - je malo jasno, kaj vsi, ki zahtevajo njen odstop, sploh hočejo in zahtevajo. Po izjavah in parolah sodeč so eni nezadovoljni z  vsem v državi, drugi terjajo sankcije zoper  nedokazane kršitve pri nabavi zdravstvene in zaščitne opreme, za tretje je ogrožena demokracija. V bistvu pa terjajo brezvladje, v izjemno težkem času, ko ni nobenih zagotovil in je zelo verjetno,  da prihaja naslednji val epidemije, saj še ni na vidiku ne učinkovitih zdravil in ne cepiva. Vse bolj pa se kaže, kako težko bo soočanje s posledicami epidemije. Te posledice niso le verjetne, te so že in bodo ostale dejstvo vsaj leto  ali dve. Ni izključen tudi nov ilegalni val migrantov. Ob tem ugotavljamo:
 
Padec  sedanje vlade, učinkovite in uspešne, bi bodisi vodil do predčasnih volitev  nad katerimi bi bil zaradi še neuresničene odločbe Ustavnega sodišča  o neustavnosti obstoječih volilnih okrajev  možen  celo dvom legitimnosti. Lahko bi prišlo do   poizkusa oblikovanja nove vlade z iskanjem mandatarja in potrebne večine v Državnem zboru. V vsakem primeru bi  do oblikovanja nove vlade bil potreben čas,  verjetno tja do konca poletja, do takrat pa bi imeli, v najbolj odločilnem času, sedanjo vlado vendar z omejenimi pooblastili, in nato po volitvah morda novo brez izkušenj, morda z novimi »novimi« obrazi. Kako bi se našla večina in skrpalo novo »protijanševo« vlado v sedanjem Državnem zboru, med sprtimi strankami bivše koalicije  je težko rešljivo vprašanje.  Bolj jasno je, da bi na predčasnih  volitvah bila vsaj relativni zmagovalec spet  SDS, na kar bi se verjetno spet skušalo skrpati vlado  brez zmagovite stranke. To zgodbo pa že poznamo, in tudi njen žalosten konec. Izgubili pa bi v obeh primerih vsi, ljudje in država. Ob tem pa naj bi nova »protijanševa » vlada še predsedovala EU.
 
Seveda pa bodo redne volitve že čez dve leti, ko upamo, da bo najhujše z epidemijo in vsaj delno tudi z njenimi  posledicami že mimo, v svetu in tudi  pri nas, zlasti če bomo tako zavzeti in učinkoviti, kot doslej.  Takrat,  na volitvah bo čas, da ljudje presodijo o ravnanju sedanje vlade in strank v njej, o zaslugah in napakah, pa tudi o zaslugah in napakah strank sedanje opozicije.

V zaključku združeni v Katedrali svobode izražamo upanje, da je v Sloveniji vendarle  pri večini ljudi prevladujoče prepričanje,  da gre za našo skupno usodo, našo skupno dobrobit. Mislimo zlasti na vse, ki z odgovornim ravnanjem in delom kjer koli prispevajo k varnosti zdravja in življenj pa tudi k blagostanju, k čim bolj normalnemu življenju vseh nas. Verjamemo, da prevladuje prepričanje, da je ravno v kriznih razmerah treba stopiti skupaj, delovati skupaj, tudi prevzemati odgovornost skupaj. Verjamemo, da je v sedanjem položaju najbolj pomembno, da se z voljo, zavzetostjo, in  potrebnimi ukrepi, ki naj jih narekujejo  predvsem znanje in izkušnje, domače in tuje, presežejo tveganja epidemije, tudi njen morebitni ponovni razmah, in njene težko obvladljive posledice. Slednje ogrožajo naše blagostanje, socialna ravnotežja, način funkcioniranja naše družbe, gospodarska in finančna ravnotežja,  tudi  naš način življenja.  Pri soočanju s krizo je dovolj prostora  za prispevek vseh, tudi opozicije, kar vključuje tudi kritiko, lastne predloge in alternative. Isto velja za medije, tudi za demonstrante. Verjamemo celo, da bi mogel  biti pozitiven in izjemno pomemben  »stranski« učinek sedanje krize utrjeno  spoznanja med Slovenci, da skupaj zmoremo več, kot pa če smo razdeljeni, sprti ali  celo sovražni. Prizadevamo si utrditi spoznanje, da je  demokratična  Republika Slovenija naša skupna država.  V njej  moramo  in moremo dostojno živeti drug ob drugem, neglede na razlike, tudi politične ali ideološke. Razlik ni treba in jih tudi ni mogoče odpravljati, možno pa jih je tolerirati.  In  se kljub razlikam spoštovati in  sodelovati.

Odbor Katedrale svobode, zanj:
 
Peter Jambrek
Matej Avbelj
Friderik Čeček
Darko Darovec
Peter Gregorčič
Boštjan M. Jambrek
Gorazd Justinek
Damjan Mihevc
Darinka Rakovec
Dimitrij Rupel
Zoran Vavpot
Tomaž Zalaznik

25.maja 2020