Kardiolog Podnar: Stroka v UKC ni prioriteta, ampak je pomemben pretok denarja.

Kenda, ki je Pediatrično kliniko kot strokovni direktor vodil med julijem 2009 in septembrom 2017, je uvodoma opozoril, da Pediatrična klinika in otroška srčna kirurgija nista eno isto ter da direktor pediatrije ne more biti odgovoren za delo na kirurgiji.

Kot je dejal, ga je na probleme v programu otroške srčne kirurgije prvi opozoril vodja službe za kardiologijo na Pediatrični kliniki Tomaž Podnar. S tem sta seznanila generalnega direktorja Univerzitetnega kliničnega centra (UKC) Ljubljana in od takrat so potekali nešteti sestanki, zato je trditev, da niso ukrepali, po njegovih besedah "globoko neresnična".

Pojasnil je, da so se vsi strinjali, da je treba imeti kirurga, ki bo več kot nekaj dni na mesec v Sloveniji, in vzpostaviti sodelovanje z enim od evropskih centrov. Različni poskusi za dogovor o sodelovanju v več državah pa kažejo, da je to problem, je dejal Kenda.

Dodal je, da ne trdi, da sam ni sodeloval in da s tem nima nič: "Bil sem sestavni del tima, tako kot so moji kardiologi sestavni del cele zgodbe, in kot strokovni direktor pediatrije sem bil eden tistih, ki je bil dolžan pomagati urejati zadeve. O tem ni nobenega dvoma." A zadeva je po njegovih besedah kompleksna. "Očitno od leta 2005 do danes, vključno s prof. Igorjem Gregoričem (priznani kirurg, ki je pomagal vzpostavljati NIOSB op.a.), te zadeve nismo uspeli rešiti," je dejal. Po njegovem gre za krivdo kakšnih 30 ljudi. "Očitno smo bili pač nesposobni," je ugotavljal.

Ko z distance pogleda na takratna dogajanja z vsemi prijavami, pritožbami, obtoževanji, telefonskimi sporočili, zahtevami po preiskavah, pa ugotavlja, da sploh ni šlo za bolne otroke in so bili ti kolateralna žrtev, ampak je šlo za zgodbo "sovraštva, zavisti, pohlepa, rivalstva, osebnih promocij in kar je še tega". Za osebna trenja so po njegovih besedah iskali rešitve, med drugim imeli tudi "drago mediacijo, ki na koncu propadla". Sledili so odhodi zdravnikov, ki danes delajo v tujini. Kot je ocenil Kenda, je bil "v očesu tega ciklona" Podnar.

Slednji, ki je danes prav tako nastopil pred komisijo kot priča, je potrdil, da je kot šef kardiologije sredi septembra 2009 upravo UKC opozoril, da se tisto, kar so si zadali leta 2007, ne uresničuje: da operacije niso redne, da otroci čakajo nanje, prenosa znanja na slovenske kardiokirurge pa ni. Ob očitkih na njegov račun je opozoril na dokument iz marca 2012, ki ga je podpisal tudi Kenda in ki po Podnarjevih besedah dokazuje, da je bilo temu jasno, kakšne so razmere v programu. Temu pa je sledila še cela vrsta poročil, med drugim poročilo protikorupcijske komisije in mednarodno poročilo, po katerem bi po njegovem mnenju Kenda moral oditi.

Kot je dejal, je sam moral biti konflikten, ker je bil šef kardiologije. "Vsak otrok, ki je šel na srčno operacijo, je šel z mojim podpisom," je poudaril in dodal, da podpisa izraelskega kirurga Davida Mishalyja ni bilo pod nobenim dokumentom. Na vprašanje, ali je s svojim ravnanjem prispeval k stanju, kakršno je danes, pa je odgovoril: "Glede na to, kaj se je zgodilo, ko smo vsi najbolj konfliktni zapustili program, bi rekel, da smo mi ogromno napora vložili v to, da so zadeve vsaj približno tako funkcionirale, kot bi morale".

Konflikti na oddelku po njegovi oceni niso bili naključni, vedno je bil na oddelku nekdo, ki jih je generiral. Srž problema pa vidi v ljudeh, "ki so bili nastavljeni na strokovne pozicije, delovali pa so antistrokovno". Kot je dejal, ponujaš racionalne in strokovne rešitve, realizacije pa ni, vse kar so uspeli iztržiti, je bilo polletno sodelovanje s centrom v Pragi. Po njegovem mnenju stroka v UKC ni prioriteta, ampak je pomemben pretok denarja.

Pred komisijo je danes pričala tudi Anamarija Meglič, ki je prevzela delo strokovne direktorice po odhodu Kende do sredine leta 2018. Megličeva je obžalovala, ker v prizadevanjih, da bi stvari spremenila, ni uspela in so se zadeve slabšale. Ko je nastopila delo, so čakali na pogodbo s praško bolnišnico in je izgledalo, da bo bolje. A tu je bil gnev, ki se je nakopičil med ljudmi, slabo je vplival tudi pritisk javnosti, ko se je začela zgodba z ustanavljanjem Nacionalnega inštituta za otroške srčne bolezni (NIOSB), pa so začutili, "da gredo stvari še bolj narobe".

Kot je dejala, se ideja o NIOSB sicer dobro sliši, a se je vedno bolj postavljalo vprašanje, kako bodo zadeve izvedljive v praksi in kako bo s kadri, bile so tudi informacije o tem, kdo bi sodeloval in kdo ne bo prišel v poštev. Ti so dali vedeti, da bodo odšli in kot direktorica se je bala, da bo oddelek ostal brez zdravnikov, kar se je na koncu tudi zgodilo.

Kar zadeva skrhane odnose, pa je dejala, da mora biti med kardiologom in kardiokirurgom medsebojno spoštovanje in tesno sodelovanje in s tega stališča razume kolege, da se je njihovo nezadovoljstvo kopičilo. Ne le kardiologi, tudi intenzivisti so po njenih besedah delali v veliki stiski.