Največ izstopov je bilo leta 2013, ko je skupno izstopilo šest duhovnikov (štirje v Ljubljani in po eden v Murski Soboti in Mariboru).
Število škofijskih bogoslovcev se je v letih 2011–2021 znižalo z 48 na 19 oziroma za 60 odstotkov. V letu 2022 je bilo posvečenih šest novomašnikov, lani le trije. Število novomašnikov se je v prvih dveh desetletjih novega tisočletja v Evropi povprečno znižalo za 48,9 odstotka. Največji upad med analiziranimi državami opazimo na Češkem (–70,9 odstotkov) ), sledi Slovenija (–62,5 odstotkov), tretji največji upad ima Nemčija (–59,6 odstotkov). Najmanjši upad novomašnikov je na Hrvaškem (–19,4 odstotka).
V letnem poročilu Katoliške cerkve (za leto 2022) v Sloveniji, ki ga je decembra lani izdala Slovenska škofovska konferenca, je navedeno, da je v obdobju 2000–2020 v Sloveniji umrlo 334 duhovnikov, 27 jih je zapustilo kleriški stan, posvečenih je bilo 222 škofijskih in redovnih duhovnikov. Stanje klera se je zmanjšalo za 139 duhovnikov.
Izvor celibata
O tem, da je celibat kot prostovoljno izbran stan neporočenosti oziroma vzdržnosti (običajno iz verskih razlogov), ki ga živijo posvečeni nositelji cerkvene službe v latinski cerkvi, prisoten v krščanski tradiciji vse od njenih začetkov, je mogoče izvedeti iz Svetega pisma.
V njem med asketskimi posamezniki izstopata Janez Krstnik in Jezus, ki je s svojim zgledom neporočenosti dajal zgled življenja, usmerjenega k nadnaravnemu, apostol Peter je bil poročen, prav tako tudi drugi apostoli razen najmlajšega Matije. Kasneje so bili v celibatu redovi vdov, devic ter puščavniki in menihi, večina škofov in duhovnikov je bila poročenih.
Da naj ostanejo v celibatu, če so bili v njem, je verujoče spodbujal apostol Pavel, ki je tudi sam živel samsko življenje. V 4. stoletju je bilo nekaj lokalnih, a redkih cerkva, ki so duhovnike spodbujale k posnemanju meniškega življenja in tako k celibatu.
Do tradicije celibata, ki je v Katoliški cerkvi predpisan za duhovnike in škofe, je prišlo šele v 11. stoletju, ključni razlogi za njegovo uvedbo pa niso bili le zaradi duhovnih namenov, temveč zaradi praktičnih posledic, kajti duhovnika, ki je bil zavezan celibatu, je bilo lažje premestiti, bilo je tudi manj problemov z dedovanjem.
