Z njimi se že soočamo, med drugim z uvedbo umetne inteligence, z uporabo novih virov energije, z globalnim segrevanjem, z geopolitičnimi spremembami, s staranjem prebivalstva in migracijami. Njihov vrstni red ne igra velikega pomena, ker ima vsaka od njih dovolj veliko vlogo.  

V tem procesu se lahko znajdemo med zmagovalci, lahko zgolj obstanemo, ali pa bomo med poraženci. Z zadnjim ne mislim na to, da bo prebivalstvo Slovenije izginilo, potemtakem ne bo izbrisano v genocidu. Bo pa Republika Slovenija, kot samostojna država, še šibkejša kot sedaj, prebivalstvo pa bo manj premožno kot danes.

Pod četrto točko spadajo kontingenčni načrti, torej načrti, ki bodo obveljali v nepredvidenih in spremenljivih razmerah. Teh mora biti več, en sam v takšnih razmerah namreč ne zadošča. Na vire, na katere smo se zanašali doslej, se namreč ne bo več mogoče zanašati, ali pa se bo spremenil njihov vrstni red glede na nujnost njihovega reševanja.

Treba se je vprašati, s katerimi državami ali skupinami držav naj tvorimo zavezništva, da bomo povečali svoje preživetvene možnosti, in katere veje gospodarstva naj imajo prednostno vlogo pri razvoju Slovenije. Zagotoviti je treba tudi to, da bo Slovenija energetsko samozadostna v obsegu, kot je to mogoče.

V okviru geopolitičnih povezav je Slovenija še zmeraj močno navezana na Evropsko unijo in Nemčijo. Vendar sta obe v svetovnem okviru v zatonu. Nemčija, na primer, se sooča z vse več notranjimi težavami. Ne dvomim, da bomo pri tem zavezništvu še vztrajali, je namreč samoumevno. V okolje Zahodne Evrope spadamo glede na svoj geografski položaj, zgodovinsko, politično in kulturno, z njim smo neizbežno in prevladujoče povezani na področju gospodarstva.

Obenem se je treba vprašati, v kolikšni meri je potrebna krepitev odnosov z višegrajskimi državami, s Kitajsko in Rusijo. Tukaj sta še Indija in, tako kaže, Izrael. Vse to so, zadržkom navkljub, države, s katerimi bi lahko navezali tesnejše stike, ki bodo ublažili posledice relativnega zatona EU. Interes po kakovostnem preživetju je pomembnejši od moralnih načel, ki so vsaj pri nas izkrivljena. Svojo moralno vrednost smo v zadnjih tridesetih letih tudi zapravili.

Ko gre za industrijske veje in gospodarstvo, je mogoče več doseči na področju inovativnosti in gospodarske učinkovitosti. Pri učinkovitosti govorim o višji dodani vrednosti. Razvijati je mogoče tudi kakovosten turizem, ki ne bo množičen.

Slovenija je za kaj takšnega premajhna, poleg tega pa nima zgodovinskih danosti v obliki izjemne arhitekture ali zgodovine. Poleg tega ni zgolj Ljubljana, Blejsko jezero in nekaj malega Pirana, kot se dozdeva glede na medijska poročila, temveč veliko več.

Omeniti je treba kmetijstvo. Na eni strani je mogoče govoriti o biološkem kmetijstvu, na drugi pa o prehranski samozadostnosti, ki je povezana z velikostjo kmetijskih površin. Zadnjič sem pisal o tem, da ima le tri odstotke kmetov naslednike. To pomeni, da se s tem odpira prostor za industrijsko kmetijstvo.

V danih razmerah, ko so mednarodne povezave vse šibkejše, se je treba tudi pri hrani – in ne le pri oskrbi z vodo, z energijo in s papirnatim denarjem – zanašati zgolj nase, ne pa se ozirati na to, kaj nam lahko preskrbi kdo drug. Odvisnosti od nekoga drugega, vključno z digitalno odvisnostjo, se moramo na široko izogibati. To v bistvu že spada pod naslednjo točko, v kateri je govora o krepitvi odpornosti Slovenije.

Matija Sušnik

Petič, treba se je vprašati o tem, kaj krepi našo odpornost. Teh točk ni malo. To pomeni, da se lahko zanesemo na precej virov, ki niso neposredno povezani s procesom modernizacije in ga celo zavirajo. Nujna je omemba slovenskega tradicionalnega preživetvenega modela (o njem je pisal Marko Jaklič z Ekonomske fakultete v Ljubljani). Veliko ljudi je namreč z eno nogo še vedno na kmetih in živijo v lokalnem okolju.

S tem je povezana majhnost Slovenije ter razpršena poselitev. Ta ima tako pozitivne kot negativne posledice (kot negativne posledice je mogoče našteti lokalpatriotizem in sovražen odnos do osrednje oblasti, ki jo ljudje pojmujejo predvsem kot vir izčrpavanja in jo obsojajo korupcije, v katero so sicer globoko vpleteni na lokalni ravni; kar je daleč od oči, je tudi daleč od srca na slovensko perverzen način; Slovenci nepotistično-koruptivnega dogajanja na lokalni ravni ne vidijo, od njega odvračajo oči, toliko raje pa kritizirajo osrednjo oblast; tudi to je mogoče razbrati iz javnomnenjskih raziskav).

Veliko ljudi premore ohišnico in sorodnike na kmetih. Marsikaj znajo postoriti sami, ne da bi za to potrebovali obrtnike. Razširjeno sorodstvo in varovalna mreža, ki jo to zagotavlja, igra v Sloveniji še zmeraj veliko vlogo. Je del tradicionalnega, neurbanega življenja.

Ko gre za komunitarizem, torej za samoorganizacijo ljudi v lokalnem okolju, živimo v okoliščinah, ko obstajajo vsi pogoji, da se ta še dodatno okrepi. Spet, v času, ko obstaja možnost civilizacijskega zatona ali obrobnosti, predstavlja komunitarizem pomemben dejavnik, ki krepi odpornost družbe pred zunanjimi in notranjimi izzivi, tukaj pa pred tistim, kar je mogoče označiti za slabe čase.

Torej je treba k virom, ki jih zagotavlja država – ta še zmeraj zagotavlja brezplačno šolanje, tudi socialna država še zmeraj obstaja –, dodati tiste, ki niso uradni in so del življenja v lokalnem okolju, poleg ohišnice še gozdovi in les ter lasten trud in znanje. Govorimo tako o zasebnih virih, ki so legalni, kot o sivi ekonomiji, med drugim o sposobnosti ljudi, da sami položijo ploščice pri sebi ali sosedu, kar bo ta tudi plačal, četudi skrivaj (pa se s tem nikakor ne strinjam, ta isti človek bo namreč uporabljal storitve vrtca in socialne države, za katere ni prispeval ničesar).

Če nam bo šlo še tako slabo, se lahko veliko ljudi zanese na te vire. Ker v Sloveniji ne poznamo pravih mest in smo pozno modernizirana družba, ljudje niso odvisni zgolj od delovnih mest v industriji, temveč ostajajo povezani s podeželjem. V danih razmerah, ko se soočamo z možnostjo civilizacijskega zatona, je to toliko pomembnejše.

Kot dodaten vir, ki krepi odpornost države proti spremembam v njenem okolju in v njej sami, je treba našteti obilje vsem dostopne vode. To zagotavlja tudi Ustava Republike Slovenije. V času globalnega segrevanja in vse pogostejših suš je to toliko pomembnejše. Glede tega imamo izjemno srečo. Po naključju smo se znašli v okolju, ki vodo premore. Sem je treba prišteti še obsežne gozdove. Ti zadržujejo vodo, preprečujejo erozijo in zagotavljajo vodo ljudem na splošno in za kmetijstvo.

V sklopu krepitve odpornosti države govori Eric Cline tudi o odpornosti v odnosu do invazije. V mislih ima migracije »ljudstev z morja«, ki so sprožila spopade v dotedanjih kraljestvih in imperijih in bistveno prispevala k njihovi obrobnosti ali zatonu. Tukaj je mogoče govoriti o migracijah. Te so, tako kot pred 3200 leti, prisotne v vseh razvitih družbah. Ljudje se vanje priseljujejo tudi zaradi upanja na preživetje v urejenem okolju.

Vzrok migracij so tudi danes spremembe v okolju, kamor je mogoče prišteti dolgoletno sušo (pa ta vzrok ni edini). So pa današnje migracije drugačne. Ključna razlika z daljno preteklostjo je, da sedanje migracije niso oboroženi pohodi ljudstev, ki so se znašla v stiski (se pa danes uporabljajo kot orodje meddržavne politike, denimo v Ceuti in Melilli, kjer jih zlorablja Maroko, ter na Poljskem, kjer jih zlorablja Rusija s pomočjo Belorusije).

Slovenija mora izoblikovati jasno politiko priseljevanja. Vedeti mora, kdo vanjo vstopa, obenem pa si mora prizadevati, da bi pridobila čim več usposobljenih ljudi. Število prebivalcev v državi bo pričelo nezadržno upadati že z letom 2029, prebivalstvo se zaradi nizke rodnosti tudi stara, potrebujemo pa delovno silo.

Migracije so zato nujne. Pa to ni edini razlog zanje. Usposobljene migrante je treba zadržati, kar pomeni, da morajo obstajati spodbude, ki bodo vplivale na njihovo odločitev, da ostanejo v Sloveniji. To pa ne pomeni, da bodo s tem zapostavljeni siceršnji državljani Slovenije.

Enega od nujnih pogojev za kakovostno življenje enih in drugih predstavlja urejena stanovanjska politika, tukaj pa dostopnost stanovanj, ki ne bodo zniževala preživetvene ravni njihovih najemnikov.

Ko gre za migracije, je treba zagotoviti, da se bodo potomci migrantov lažje vključevali v družbeno okolje, za kar so v prvi vrsti pristojne šole. Te je treba v prizadevanjih po uspešni integraciji dodatno podpreti. Hkrati s tem pa mora biti v državi vzpostavljena dejanska zakonitost, ki jo mora spremljati zaznava, da je slovenska družba pravična. Jasno mora biti tudi to, katere so njene glavne vrednote.

Robert Balen

Slovenska policija mora biti zato dobro usposobljena in ne sme biti orodje v rokah balkanske in italijanske mafije ter posameznih politikov z državne in lokalne ravni. Takšno izhodišče vključuje tudi nadzor nad korupcijo elit (sem spada, neizogibno, tudi tožilstvo, ki delo policije usmerja, končno pa sodstvo). Pravičnost in zakonitost se namreč nanašata na vse prebivalce Slovenije, ne pa zgolj na priseljence.

Cline navaja tudi to, da morajo države vedeti, kdo so njihovi prijatelji. Torej je potrebna povezava z družbami, ki imajo soroden odnos do migracij.

Omeniti je treba tudi notranje spopade v slovenski družbi. Urejenost razmer med političnimi akterji, tukaj pa dogovor o prihodnjem razvoju slovenske družbe, je nujen pogoj in dejavnik družbene odpornosti. Bojim pa se, da tisti del slovenske družbe, ki se prišteva v njen levi pol, ter tisti del, ki se ima za simpatizerje in aktiviste gibanja woke, ne dojame resnosti razmer v tej družbi in njenem okolju.

Recepti, ki jih ponuja za njihovo rešitev, so egoistični, ekstremistični in neživljenjski. Ne predstavljajo interesa prebivalstva Slovenije kot celote, temveč interes, v primeru gibanja woke, izjemno majhne skupine, ki svoje mnenje vsiljuje celotni družbi. To je popolnoma nesprejemljivo.

Šestič, Slovenija se mora v čim večji meri zanašati nase, obenem pa mora poskrbeti za to, da ne bo odtujila svojih podpornikov. Na eni strani se mora zavzemati za urejene odnose z EU, ki predstavlja njeno primarno zaledje, na drugi pa se mora tesneje povezovati tako s svojimi sosedami kot tudi z državami in skupnostmi držav, ki niso del EU in ki lahko izboljšajo njene preživetvene možnosti.

Slovenija brez povezav z državami, ki niso del EU, ne more, ker je izjemno majhna, mikro država. Tukaj je treba našteti tudi Rusijo, Kitajsko in Izrael, in to kljub vsem moralnim zadržkom. Interes preživetja je pred moralo.

Ta nam ne bo pomagala, če bomo jutri kot država in skupnost v veliko slabšem položaju kot danes. Je pa vprašanje, kako daleč iti s sklepanjem nemoralnih kompromisov in ali si kaj takšnega kot izjemno majhna država sploh lahko privoščimo. Negodovanje EU je treba preživeti, ne da bi to privedlo do izrazitega preloma v medsebojnih odnosih.

Ob koncu današnjega zapisa je treba navesti, da predstavlja nujen pogoj za vzpostavitev notranje trdnosti, ki naj prepreči civilizacijski zaton Slovenije, sposobnost presegati politično polarizacijo. Na žalost pa Slovenci in slovenske politične elite niso sposobni razmišljati v prihodnjiku in se posvetiti vprašanju, kaj se bo s to državo in skupnostjo zgodilo v prihodnjih desetih ali dvajsetih letih.

Vse dogajanje v družbi se omejuje zgolj na medsebojne spopade dveh političnih taborov, ki v ozadju družno izčrpavata proračun. Oba sta si prilastila družbo, se postavila nad njo. Prihodnost Slovenije v njunih izračunih ne igra nobene vloge. Če bi jo, bi zmogla sodelovati.

Naslednjič bom pisal o zadnjem razvojnem poročilu Urada za makroekonomske analize in razvoj ter o rezultatih raziskave PISA. Obe poročili sta neposredno povezani s preživetvenimi možnostmi Slovenije in blaginjo njenega prebivalstva.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter