»Pomniti velja njen herojski odvetniški boj na strani tuje korporacije Lidl proti organiziranim slovenskim delavcem in njihovim pravicam. Spomniti se velja tudi njenega požrtvovalnega odvetniškega angažmaja proti pravicam čistilk Šolskega centra Velenje.«
Toda »predsedniške moralne kvalitete« Musarjeve gredo, kot razkrivamo v tej številki Reporterja, še veliko nižje. Ne gre zgolj za kriterije za zastopanje njenih odvetniških klientov, pač pa za nekaj precej bolj skrb zbujajočega. Leta 2015 je izdala fiktivni, lažni račun svojega zavoda Info Hiša, češ da je ta zavod opravil storitve pravnega svetovanja za Rdeči križ Slovenije, čeprav v resnici nobenih takšnih storitev ni bilo. Izgovori, da je na ta način Rdeči križ, kjer je bila tedaj predsednica (!), zgolj poravnal njen mesečni honorar za poslovodenje (funkcija predsednika RKS je nepoklicna), so prazni.
Nihče ne trdi, da ni bila upravičena do honorarja (do tega so bili upravičeni tudi predsedniki RKS pred njo in po njej), pač pa, da je v imenu izogibanja plačilu dohodnine in prispevkov izvedla lažnivo plačilo. Zavestno je neposredno po prevzemu položaja predsednice RKS na računu od svojega zavoda zapisala storitev pravnega svetovanja, ki je ta zavod za RKS ni nikoli izvedel. Toda k sreči se to početje ni nadaljevalo, ustavila jo je notranja kontrola RKS in je honorar odtlej dobivala izplačan osebno. Bili so plačani dohodnina in prispevki.
Ker dejansko ni nobene »obrambe« pred dejanjem, ki ga je storila, se gospa zdaj zateka k obtožbam (!?), da se to zadevo, ki so jo pred sedmimi leti (žal brez širšega odmeva) že objavile Slovenske novice, »povsem neutemeljeno, celo zlonamerno prikazuje v negativni luči.« A zgodba ima lahko tudi kazenskopravni vidik.
Pregon za kaznivo dejanje ponarejanja listin zastara šele po desetih letih. Torej bi v tem primeru tožilstvo še vedno lahko začelo pregon zoper sedanjo predsedniško kandidatko. Pokojna generalna državna tožilka Zdenka Cerar je pred leti sicer dejala, da vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje. Morda pa gre tu za oboje.