Ste se s kakšnimi lobiji srečali kot poslovnež? Ali drži, da brez blagoslova Janeza Zemljariča ni mogoče poslovati v državah nekdanje Jugoslavije?
Težko bi temu, s čimer sem se srečal, rekel lobiji, ker je to premehka beseda. Srečal sem se z Udbo, kakršna je obstajala v prejšnji državi in praktično neokrnjena preživela razpad Jugoslavije ali Udbomafijo po terminologiji mojega nekdanjega svetovalca Eda Ravnikarja iz istoimenske knjige. Njeni kadri so skoraj nedotaknjeni prišli v demokratični sistem in še najprej izsiljevali, zlorabljali in ropali državo. V Srbijo sem odšel potem, ko so me zamenjali na Telekomu, kjer sem želel s svojo ekipo preprečiti velike finančne malverzacije in nezakinita prisluškovanja. Tako smo vzpostavljali sistem, ki bi onemogočal okoriščanje z mastnimi provizijami, ki so si jih izplačevali posredniki pri poslih za Skupino Telekom, čeprav bi jih lahko opravil Telekom tudi brez posrednikov. Med drugim smo si prizadevali povezati marketinški nastop Telekoma, Siola in Mobitela. Tako bi samo za marketinško pogodbo za eno od zasebnih televizij prihranili za oglase več sto tisoč evrov letno na račun velikih popustov, ki bi jih lahko koristili kot daleč največji oglaševalec. Ker pa bi ta sredstva države oz. davkoplačevalcev izgubili lastniki tega medija, povezani s takratno LDS, me je tik pred podpisom pogodbe minister zamenjal.V nekem intervjuju sem kasneje povedal, da bi samo v Telekomu, Mobitelu in Siolu slovenski kriminalisti imeli za tri mesece dela, a kolikor vem, se še zelo dolgo ni naredilo nič. Poleg tega smo želeli preprečiti nezakonita prisluškovanja telefonskim pogovorom, za katera sem izvedel kot podpredsednik vlade in vodja tričlanske skupine ministrov, ki je sodelovala v postopkih odobravanja zakonitih prisluhov.To mi je skupaj s sodelavci v precejšnji meri tudi uspelo.
V zvezi s Telekomom ste šli tudi v Srbijo?
Ko sem še bil na Telekomu, sem skušal lastniško povezati nekatera glavna telekomunikacijska podjetja v državah bivše Jugoslavije in okolici. Povezani bi postali močnejši igralci na trgu ali pa bi ta podjetja dražje prodali, če bi se države in drugi lastniki tako odločili. V Beogradu smo imeli pogovore s predstavniki največjega srbskega mobilnega operaterja Mobtel, s katerimi smo se med drugim preliminarno pogovarjali o nakupu večinskega deleža Mobtela za zelo ugodno ceno za Telekom, še posebno v primerjavi s ceno, po kateri je Mobtel kasneje kupil norveški Telenor. Podobno smo se pogovarjali o nakupu večinskega deleža makedonskega telekoma( Maktel),kjer smo se prijavili na mednarodni tender in prišli v najožji izbor.Imeli smo tudi podporo makedonske vlade, vendar je takratna slovenska vlada tik pred zaključkom dosegla, da smo morali odstopiti.Javno dostopni odlični poslovni rezultati makedonskega telekoma z novim lastnikom dokazujejo, kakšno nerazumno in škodljivo potezo je s tem naredila vlada.Eden od članov Telekomove strokovne ekipe, ki je v Makedoniji opravila skrbni pregled Maktela mi je kasneje povedal, da so me zaustavili, ker za odločevalce ni bilo sprejemljivo, da bi Marjan Podobnik izpeljal največjo in najbolj donosno slovensko investicijo v tujini. Verjetno pa je bil še pomembnejši razlog za zaustavitev nakupa ta , da bi se s transparentnim nakupom največjega makedonskega telekomunikacijskega podjetja posredniški mešetarji obrisali pod nosom za milionske provizije, ki jih sicer pobirajo od takih poslov in so jih kasneje, po moji zamenjavi zanesljivo pobrali ob nesmiselnih nakupih tretjeligaških telekomunikacijskih podjetij po Balkanu in drugod.
S Telekomovo ekipo strokovnjakov in sodelavci sem bil v Srbiji še enkrat, ko smo se dogovarjeli za delo za naše strokovnjake pri graditvi optičnega omrežja v Čačku in drugih mestih, saj je bil Telekom pred tem, da si poišče dodatno delo ali začne odpuščati delavce.Zaradi moje zamenjave so se tudi spodbudni pogovori na tem področju prekinili .
Omenili ste, da ste se v Srbiji srečali z Udbo.
Po odhodu s Telekoma v Sloveniji nisem imel možnosti za kakršnokoli resno poslovno dejavnost, saj sem se s svojim delom v vladi in na Telekomu uprl in zameril nosilcem slovenske vzporedne države, ki so imeli in še imajo možnost praktično kogarkoli onemogočiti. Svojo poslovno pot sem nadaljeval v Srbiji, ne zavedujoč se, da bo Udba tudi tam spremljala vsak moj korak. Najprej smo najeli farmo za pitanje piščancev, dogovarjali smo se s podjetji iz Rusije, da bomo tja izvažali perutnino tudi drugih srbskih proizvajalcev.Zaradi prevare srbskega partnerja smo proizvodnjo opustili, del vloženih sredstev pa smo si povrnili z uspešno tožbo na srbskem sodišču. Pripravili in v več državah smo nato predstavili velik projekt poslovnega in trgovsko zabaviščnega centra Mesto v mestu pri Beogradu, a se je z umorom premierja Zorana Đinđića in s tem povezanim strahom potencialnih investitorjev ta projekt začasno povsem ustavil. Takrat so me v Sloveniji razglasili celo za tajkuna.Delovanje slovenske Udbe v zvezi s tem projektom je bilo tako šokantno, da mi je novinar, ki je pred časom o tem posnel pogovor dejal, da si ga zaradi neverjetnosti takega dogajanja skoraj ne upa objaviti.
Nekaj mesecev pred tem pa. Ko smo imeli predstavitev projekta Mesto v mestu pri Milanu v Italiji, je k meni prišel organizator predstavitve in mi rekel, da mu je zelo nerodno, ampak iz italijanske ambasade v Beogradu so dobili informacije, da je slovenska ambasada v Beogradu odsvetovala sklepanje poslov z Marjanom Podobnikom. Predstavitev, na katero smo s poltovornim avtomobilom pripeljali tudi maketo centra, po taki »podpori« slovenske ambasade v Beogradu seveda ni mogla prinesti pričakovanih rezultatov.V tem času se je v Beogradu zgodil prvi incident z našim avtomobilom. Kot navadno smo ga v začetku tedna ob prihodu v Beograd parkirali v garažni hiši v strogem centru Beograda v bližini naše pisarne.Ko smo se po okoli dveh urah smo vrnili do avta, da se odpeljemo, so bila za okoli 10 centimetrov odprta vsa okna avtomobila. Pomislil sem, da smo jih morda pomotoma pustili odprte.Nato smo po vrnitvi s poslovnega sestanka spet parkirali avto v isti garažni hiši. Ko smo se vrnili čez nekaj ur, so bila vsa avtomobilska okna odprta do polovice. Prijavili smo policiji, ki je avtomobil protibombno pregledala in bila predvsem praesenečena, da kljub odprtim okenskim steklom ni nič zmanjkalo.Vse je bilo nedotaknjeno na svojem mestu. Policisti so nam povedali, da gre zelo verjetno za mafijska opozorila,čeprav jih je čudilo, da ni bilo nobenega sporočila, kaj hočejo. Svetovali so nam, da pridemo naslednji teden z drugim avtom. To smo tudi storili. Parkirali smo v isti garažni hiši, ob vrnitvi po nekaj urah pa so bila vsa štiri okenska stekla do konca odprta. Policija z ekipo kriminalistov je zadevo vzela zelo resno, saj je po izkušnjah naslednja poteza, da bo nekdo ostal brez glave. Svetovali so nam, da se začasno umaknemo, ker je zadeva skrajno resna. Policija je opravila preiskavo in po 14 dneh so me poklicali na pogovor. Rekli so, da je zadeva izjemno neprijetna, ker vse sledi vodijo na ambasado Republike Slovenije v Beogradu. Odšel sem na ambasado, kjer je bil takrat veleposlanik Borut Šuklje. Rekel sem mu, da če se mi kaj zgodi, bo na osnovi mojega pisma Interpol najprej potrkal pri njem. S Šukljetom nikoli nisem imel nekih posebno slabih izkušenj in tudi danes ne trdim, da je bil v to vpleten osebno on. Brez dvoma pa je šlo je za grobo zlorabo tuje države za udbovsko delovanje proti nekomu,ki jim je bil v napoto. Zloraba in kršitev človekovih pravic brez opravičila. Od takrat naprej v Srbiji nisem več imel tovrstnih problemov. Nekaj mesecev potem pa je POP TV v oddaji Preverjeno poročal, da je Marjan Podobnik povezan z rusko mafijo. Vedel sem, da se takih izjav ne sme podcenjevati. Če bi me kdo umoril, bi to lahko povezali z rusko mafijo in tako zaščitili domače naročnike. Zato sem zadevo prijavil na slovenski policiji, kjer so mi obljubili pomoč, če bom sprožil kazenski postopek. Zaradi več kot slabih izkušenj s tovrstnimi tožbami se za to nisem odločil.
Kakšno vaše početje pa je slovensko Udbo motilo?
Tega nikoli nisem izvedel.Sedaj ko vidim, kako močno jih skrbi pregledovanje arhivov s strani g.Omerze, g.Leljaka in drugih pa sumim, da je bil morda to tudi pri meni vzrok. Jaz sem se zanimal za dostop do srbskih arhivov zaradi iskanja dokumentov za potrebe priprave čimboljših slovenskih izhodišč za arbitražo o slovensko-hrvaški meji.Zgodovinar in arhivist dr. Peter Pavel Klasinc je želel tam pregledati tovrstno dokumentacijo,zato sem med drugim za pomoč prosil poznejšega veleposlanika Buta, ki se je po svojih močeh trudil pomagati. Verjetno me je slovenska Udba skušala poslovno in sicer pregnati iz Srbije, ker so vedeli, da poznam veliko ljudi. Sedanjega predsednika Tomislava Nikolića sem npr. spoznal, ko sem imel poslovne prostore v isti stavbi kot on stanovanje in je k meni prišel nekajkrat na kavo. Slovenski udbovci se verjetno bojijo, da bi prišli do novih podatkov o njihovem početju. Zdaj, ko jih v Nemčiji zapirajo, se jim tresejo hlače. Prav je, da se jim tresejo.Teh ljudi, ki so prestopili vse meje človeško sprejemljivega in jim moč poleg denarja ohranja zverinska brutalnost, skrita v ovčjem kožuhu, in podzavesten strah ljudi, se ne smemo bati.Vredni so zgolj prezira in pomilovanja.Dokler jih s sodelovanjem vseh dobronamernih ljudi ne glede na politično, versko in drugo pripadnost ne bomo postavili na smetišče zgodovine, Slovenija ne bo mogla izkoristiti priložnosti in možnosti, ki jih ima.Te so velike, več kot zadostne za lepo, uspešno in zadovoljno življenje ljudi, ki živimo na tem čudovitem koščku sveta.
NADALJEVANJE INTERVJUJA V TISKANI IZDAJI REPORTERJA
