Francija je julija obhajala obletnico dogodkov, ki sta jo do temeljev pretresla. 14. julija se je v Nici spomnila žrtev džihadističnega napada. V njem je borec Islamske države s tovornjakom pokosil več sto ljudi, 458 jih je poškodoval, 86 pa pobil. Samo 12 dni kasneje sta džihadista v kraju Saint-Étienne-du-Rouvray med maševanjem zaklala duhovnika Jacquesa Hamela (85) in težko ranila enega od vernikov (86). V Nici je bil cilj pomoriti čim več ljudi, umor med maševanjem pa je meril enega od najbolj prepoznavnih temeljev in simbolov evropske civilizacije in njene zgodovine: krščansko vero.
Kot pokaže Myriam Benraad v delu Prijeti Islamsko državo za besedo, je džihadistična ideologija povsem dualistična, črno-bela. Temeljno nasprotje je med islamskim svetom in »neverniškim«, iz njega pa izhaja drugo nasprotje: džihad – križarska vojna. Križarska stran je »judovsko-krščansko zavezništvo, križarsko-sionistični sovražnik«. Proti njej se Islamska država predstavlja kot novi Aladin, ki bo dokončno porazil strahopetce (muslimane, ki se ji niso pridružili) in »častilce križa«. Tarča napadov so vsi »križarji« brez izjeme, tako njihovi predstavniki: vojaki, policisti, politiki, duhovniki … kot civilisti, odločno pa je treba obračunati tudi z »izdajalci« in kolaboranti« – to so šiiti, pa tudi suniti. Zato je moral umreti predstavnik »križarjev«: vaški duhovnik.
Predsednik Macron je s svojo udeležbo na komemoraciji prekinil s previdnostjo politikov, ki se takšnih dogodkov izogibajo, ker naj bi menda razdvajali in spodbujali sovraštvo. Takšno prepričanje razširjajo propagandisti »politično korektnega« in odkrivalci »islamofobije«. Vendar so muslimani sami s svojo navzočnostjo na komemoraciji postavili na laž takšno propagando in jasno izrazili, da obsojajo terorizem v imenu svoje vere. Kot ugotavljajo poznavalci, pomeni predsednikov poklon umorjenemu duhovniku spremembo v odnosu do evropskih korenin in Cerkve. Sociolog Jean-Louis Schlegel je povedal, da je osupnil: »Prvič sem slišal voditelja laične republike govoriti o njej v jeziku Cerkve: upanje, darovanje samega sebe in ljubezen … Predsednik je republiko malodane izenačil s Cerkvijo. Ni se skliceval na svobodo, enakost ali bratstvo, ampak je govoril jezik Cerkve, kakor da bi odslej pripadal vsem. Drugače od Françoisa Hollanda ni trdil, da je laičnost nad vsem, besede laičnost sploh ni izrekel. Njegov govor je bil vključujoč in ni rekel, kot je v navadi v uradnih govorih, da mora Cerkev sprejeti zakon republike, ampak da je Katoliška cerkev del republike in da je bila ob tem umoru zgled vsem.«
Na mesto »laičnosti ignoriranja« je stopila »laičnost priznavanja in soočanja«, opaža zgodovinar Philippe Portier, kar pomeni, da se »mora družba graditi iz vrednot, ki jih imajo religije«. Macron se tudi po tem razlikuje od Hollanda, »ki nikakor ni zmogel priznati – razen ob koncu mandata – stabilizacijskega in civilizacijskega pomena religij, ker je gojil nekakšno golo, racionalno laičnost«. Zgodovinar sklene: »S svojim govorom je Emmanuel Macron odločno zapustil mrzli republikanski racionalizem, da bi republiko zakoreninil v vročih vrednotah religije. S povezovanjem republike z religijskim upanjem je predsednik izrazito naklonjen pluralnosti s posebno zakoreninjenostjo v katolištvu.«
Ker Cerkev ni pridna in ne spoštuje partijskega, džihadističnega dualističnega zgodovinopisju, jo mora »država« kaznovati, jo zatirati in ji odrekati temeljne pravice.
Seveda se človeku samo po sebi vsiljuje primerjanje med opisanim dogajanjem v Franciji in pri nas. Pustimo ob strani, da francoska »gola, racionalna laičnost« omogoča državljanom pravico do izbire šole za svoje otroke in da svobodno šolstvo, kakor imenujejo zasebnega, financira enako kot javnega. Pri nas ni tako, čeprav gre za kršenje osnovnih pravic, kot je ugotovilo tudi ustavno sodišče. Tu nas zanima, zakaj niso odnosi med našo državo in Cerkvijo civilizacijsko primerljivo urejeni z demokratičnimi državami.
Odgovor je, če sledimo Zdenku Roterju, v odnosu Cerkve in vladajočih elit do revolucije oziroma – danes lahko rečemo mutatis mutandis – džihadističnega komunizma. Avtor Padlih mask pravi, da je bil, »kar zadeva možnosti umiritve odnosov med Katoliško cerkvijo in državo, morda nekoliko preveč optimističen. Posebej kar zadeva poglede Cerkve na njeno preteklost in preteklost slovenske narodne skupnosti.« Cerkev namreč ni pristala na »resnico« komunističnega zgodovinopisja, zato do miru z »državo« ne more priti. To pomeni, da položaj neke ustanove v državi določa odnos do nekega pristranskega zgodovinopisja in pogleda na preteklost, ne pa ustava. Kje je tu pravna država? Ker Cerkev ni pridna in ne spoštuje partijskega, džihadističnega dualističnega zgodovinopisju, jo mora »država« kaznovati, jo zatirati in ji odrekati temeljne pravice.
To stališče je dobilo groteskne razsežnosti, ko je papeža Janeza Pavla II. takratni predsednik Kučan prepričeval, naj nikar ne razglasi Lojzeta Grozdeta za mučenca, ker bi to »zagotovo povzročilo nove delitve med Slovenci in zmanjšalo zmožnosti tako želene sprave.« In Kučanov Mefisto pove: »Papež je pri Grozdetu molčal.« Kako tudi ne, zdeti se mu je moralo, kakor da mu general Jaruzelski prepoveduje razglasiti za mučenca duhovnika Jerzyja Popiełuszko, ki ga je njegova policija kruto mučila, umorila in truplo odvrgla v jezero. Grozde seveda ni edina komunistična žrtev, ki je bila umorjena ali mučena zaradi vere. Omenimo le zažig škofa Antona Volka, pri katerem prav Roter ni odigral lepe vloge.
Jasno, dokler bo država talka takšnih ljudi – iz ozadja ali ospredja, niti ni pomembno – bo kršila osnovne pravice državljanov in bo naše Jacquese Hamele ali zamolčevala ali blatila, njihove rablje pa kovala v zvezde. Še naprej bodo gospodarji ulic, njihovi spomeniki bodo še kar pričevali, kdo je ukradel državo, in kričali: Tito in njegovi akbar!
KOLUMNE IZRAŽAJO STALIŠČA AVTORJEV IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA!
