Reporter ima ves čas izhajanja kritično distanco do vladajočih. A usoda ali bolje rečeno specifika slovenske politike je pač privedla do tega, da so bile večino tega časa na oblasti leve vlade. Kritični smo bili tudi do desnih, a za to smo imeli precej manj priložnosti – v 14 letih Reporterja tri Janševe vlade skupaj niso zbrale niti štirih let, skupaj kar desetletje vladavine levih koalicij pa nam je ponudilo nemalo priložnosti za kritiko ideološko zaslepljenega, klientelističnega in tudi koruptivnega početja levih oblastnikov.
Žal slovenska desnica, ko je po obdobjih leve hegemonije le prišla na oblast, ni bila kaj prida drugačna in še nikoli ni to bolj prišlo do izraza kot v minulih dveh letih. Javno izražene plemenite namene ob nastopu oblasti so hitro zamenjale enake prakse, kot smo jim bili priča pod levimi vladami, a v še precej bolj brutalni obliki.
Kot da bi se zavedal, da na nima prav veliko časa na pretek, je skušal prvak desnice Janez Janša v teh dveh letih narediti vse, da bi si ohranil vsaj vpliv in dostop do denarnih tokov, če si že dolgotrajne vladavine ni mogel ohraniti. Nastavljanje »pravih« ljudi in odstranjevanje »napačnih« je zaznamovalo ti dve leti, v katerih je Janša dokončno uničil še zadnje upanje, da je lahko normalen desnosredinski voditelj, in se podal na pot brez povratka v avtokratski populizem po zgledu svojega političnega zaveznika in vzornika Viktorja Orbana – poleg neusmiljenega kadrovanja v državnih institucijah in podjetjih je preko svojih medijev popolnoma opral možgane svojih najzvestejših podpornikov.
Največja razlika med Reporterjem leta 2008 in Reporterjem leta 2022 je v tem, da je vmes kritičnost do Janše na desnici postala popolnoma nesprejemljiva. Za pravoverne desničarje smejo danes kritike leteti le v eno smer, se pravi na levo.
Desni oblastniki se ti dve leti mrzlično trudijo poskrbeti za svoje. V tej številki izpostavljamo primer nekdanjega zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla, ki ga je Janševa vlada pred časom nastavila za direktorja Javne agencije za knjigo, in mu tako za nekaj časa zagotovila lepo mesečno plačo, ki jo upokojenec Rupel prejema ob že tako nadpovprečni pokojnini. Vseeno pa možak stoka, kako malo zasluži in klati neumnosti o visokih plačah slovenskih novinarjev. Ob tem morajo z očmi zaviti celo mizerno plačani novinarji Janševih medijev.
Največja razlika med Reporterjem leta 2008 in Reporterjem leta 2022 je v tem, da je vmes kritičnost do Janše na desnici postala popolnoma nesprejemljiva. Za pravoverne desničarje smejo danes kritike leteti le v eno smer, se pravi na levo. Glede na to, da se nam zelo verjetno obetajo vsaj štiri leta leve vlade, jim lahko že ugodimo.
Golobova koalicija še ni uradno prevzela oblasti, a že nanjo letijo upravičene kritike, da je doslej najbolj (in preveč) leva ter z idejami o gospodarstvu in financah, zaradi katerih so podjetniki in ekonomisti že zaskrbljeni. Koalicijska pogodba, sestava nove vlade, predvsem pa javni nastopi vidnih predstavnikov koalicije ta slabi prvi vtis še utrjujejo. Še nikoli bolj kot v za novo oblast obupni zadnji Tarči na TV Slovenija.
Vprašati se je treba, zakaj, za vraga, je koalicija v oddajo poslala verjetno najslabšega možnega poslanca, ko gre za gospodarska vprašanja. Miha Kordiš je človek, ki se je rodil kakih 70 let prepozno. Sijajno bi se znašel kot partizanski politkomisar in nato povojni partijski aparatčik s polnimi usti parol in idej o pravični porazdelitvi družbenega premoženja. Ni pa nekdo, ki bi v 21. stoletju nekdanjemu finančnemu ministru Janezu Šušteršiču in Ivu Boscarolu, verjetno najbolj spoštovanemu podjetniku v Sloveniji, solil pamet o javnih financah in davkih.
Z udarniškimi floskulami in splošnimi napadi sta se Kordiš in njegov koalicijski kolega Matevž Frangež nemočno spopadala s Šušteršičem in Boscarolom, ki sta vsaj vedela, o čem govorita, in znala sta artikulirati, zakaj ju koalicijska pogodba in izjave Kordiša skrbijo.
Čeprav na desnici vztrajno stokajo, da so novinarji nacionalke z Eriko Žnidaršič na čelu pristranski, si, iskreno povedano, boljše izbire gostov v Tarči skoraj niso mogli želeti – politiki iz SDS ali NSI bi bili tu samo napoti. Še najboljši predstavnik koalicije je bil Danijel Bešič Loredan, a tudi njemu že grozi, da ga bodo s prepogostim pojavljanjem v javnosti prehitro skurili.
Vidi se, da na hitro sestavljeno Gibanje Svoboda (še) nima dovolj kadrov, ki bi lahko suvereno nastopali v medijih. Levica jih, vsaj ko gre za ekonomske teme, nikoli ni imela, ima pa jih SD, a jih tokrat raje ni žrtvovala za obrambo koalicijske pogodbe, ki jo postrani gledajo tudi bolj levo usmerjeni ekonomisti. Tarčo je koalicija tokrat ne samo zgrešila, temveč se je, če parafraziramo Janšo, celo ustrelila v koleno.
