Prav zabavno bi bilo, če ne bi bilo tako srhljivo resnično. Slovenska politika je namreč spet postregla s prizorom, ob katerem človek ne ve, ali bi se smejal, zmajeval z glavo ali preventivno preveril, ali je morda po nesreči preklopil na kakšno politično satiro.

Predsednica republike Nataša Pirc Musar naj bi namreč na pogovor povabila Roberta Goloba in Janeza Janšo ter jima ponudila – pozor – tehničnega mandatarja. Kot da smo v finalu slabše nadaljevanke, kjer scenaristi obupano iščejo zaplet za zadnjo epizodo. In to po tem, ko je sama že praktično zaključila svojo vlogo pri sestavljanju oblasti.

Še levičarjem se je zdelo, da je prehitro odnehala. Zdaj pa nenadoma nov poskus? Nova kreativna rešitev? Človek se nehote vpraša: so jo »strici iz ozadja« poklicali na dodatne inštrukcije? So ocenili, da je treba narediti še zadnji obupan poskus, samo da Janez Janša ne bi prevzel oblasti? Le kako si je to predstavljala? In to po tem, ko je bilo že nekaj časa jasno, da je Janša zbral dovolj glasov za svoje mandatarstvo?

Da, Janša je očitno zbral dovolj glasov. Lahko je to komu všeč ali ne, lahko kdo ob tem zavija z očmi ali išče tablete za pomiritev, toda demokracija ima eno precej neprijetno lastnost: na koncu štejejo glasovi. Ne všečki na družbenih omrežjih, ne aktivistični performansi, ne dramatični televizijski monologi. Glasovi. Golobu to ni uspelo.

In zdaj se trudi za predčasne volitve. Ker je menda vmešavanje izraelskih tajnih (para)služb vse spremenilo? Kolikor sem prebrala, je res. Dodalo je najbrž, po (javno)mnenjskih raziskavah sodeč, Golobu in vzelo Janši? Luka Mesec je rekel v TV Tarči, to bo treba raziskati, a volitve priznavam. Zrel fant je postal!.

Po volitvah je robantil Janša, češ da so bile nezakonite, zdaj – ko ni zmogel sestaviti koalicije – pa se jezi Golob in hoče nemudoma spet na volitve!?

Da je leva stran skušala podkupovati, najbrž tudi izsiljevati, nagovarjati poslance na desni, da prestopijo – ni nič neznanega in še nedoživetega. Morda poslanka Svobode Janja Sluga in prvi mož Darsa Andrej Ribič, ki se ju zdaj krivi za podkupovanje, nista računala, da bo to kdo glasno povedal.

Izjava Katje Kokot iz Resnice, da naj bi za prestop njihovih poslancev ponujali sedemmestne zneske, ni več le politična folklora, ampak simptom političnega prostora, kjer se nekateri vedejo, kot da poslanci niso predstavniki volivcev, ampak nogometaši v prestopnem roku. Manjka samo še športni komentator: In za tega poslanca je koalicija pripravljena odšteti rekordni znesek! Kot za Šeška ali Dončića?

Podobne pritiske so po vsej verjetnosti čutili tudi Logarjevi poslanci. A danes bi bil vsak prestop politični samomor. Nihče ne bi več verjel v »prestop zaradi državotvornosti«. Ne po vseh teh zgodbah o milijonskih ponudbah. Kdor bi prestopil, bi si na čelo avtomatično nalepil cenik. In politična kariera bi se končala, še preden bi se dobro začela. Oplel bi!

V Sloveniji očitno še vedno obstaja del politike, ki živi v prepričanju, da so volitve nekakšen orientacijski predlog, ne pa dejanska odločitev ljudi. Če rezultat ni pravi, se pač poskuša drugače. S pritiskanjem. Nagovarjanjem. Kupčkanjem. Celo s podkupovanjem. In tega pri nas nihče več niti ne skriva.

Pri vsem skupaj je najbolj zanimiv skoraj paničen strah pred menjavo oblasti. Kot da demokracija velja samo takrat, ko zmagujejo »naši«. Ko pa obstaja možnost, da oblast prevzame nekdo drug, se nenadoma začnejo izredna stanja, moralne panike in iskanje tehničnih rešitev za odpravo volilnega rezultata. In kaj zdaj? Imamo novega mandatarja!? Nova oblast, protesti?

Menda so že napovedani! In to so bili, še preden je Janša prevzel oblast. Lahko bi že razumeli osnovno logiko parlamentarne demokracije. Če je nekdo zbral podporo, postane mandatar. Če vlada dela slabo, jo ljudje na naslednjih volitvah zamenjajo.

Tako to gre. Brez apokaliptičnih napovedi in brez ulične histerije. Ali pa smo v teh letih prišli do točke, ko volitve veljajo samo še kot priporočilo, dokončno odločitev pa sprejmejo glasni aktivisti, televizijski studii in zakulisni strategi?

Morda pa je ravno to največja ironija slovenske politike: da se tisti, ki najglasneje govorijo o demokraciji, pogosto najbolj bojijo njenega dejanskega rezultata.

In potem poslušamo skoraj apokaliptična svarila: »Kaj pa bo zdaj naredil Janša?« Dobro vprašanje. A še boljše je drugo: kaj mi lahko naredi Janša, česar mi Golob že ni? Zviša davke? Zaposleni, samozaposleni in delodajalci smo – kot država – skupaj plačali skoraj milijardo evrov več prispevkov kot leta 2022, pred Golobovo vlado (mi je izračunal Chat).

Janša pravi, da jih bo znižal? Bo dražja elektrika? Bo oblast arogantna? Katera pa ni? Bodo kadrovske čistke? Kdaj pa niso? Golob je štiri leta čistil institucije janšistov! Politizacija policije, medijev, državnih podjetij? Zdaj eni, potem drugi. Kot da nimajo drugega dela. Bo več ideološkega aktivizma? Enkrat imamo levega, potem desnega. Vse to smo že videli in preživeli. In občutili. Z leve in desne strani.

Slovenska levica že leta gradi politično kampanjo predvsem na strahu pred Janšo. Kot da gre za nekakšno naravno nesrečo, ne pa za politika, ki je bil v tej državi večkrat na oblasti in po katerem Slovenija ni ne izginila ne razpadla.

Prav nasprotno – zanimivo je, da se največji borci proti »janšizmu« pogosto najbolj bojijo prav normalizacije dejstva, da oblast pač pride in gre. Golob je rekel: po Golobu bo Golob. Najbrž si tudi Janša misli: po Janši bo Janša. Konec sveta ni prišel ne z eno ne z drugo vlado. Pride pa račun. In tega običajno plačujejo državljani, ne politiki. Ne levi ne desni! Mi, volivci.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.