Kadrovska politika: Dimitrij Rupel o odnosu aktualne slovenske politike do književnosti
V nekdanjih (in nekaterih še obstoječih) komunističnih in drugih avtoritarnih sistemih je (bilo) svobodno izražanje (z oblastjo neskladnih) stališč, predvsem pa njihovo razmnoževanje in distribucija predmet strogih prepovedi. V Sovjetski zvezi in v drugih državah za železno zaveso so pesniki in pisatelji skrivaj pisali, ročno tiskali in skrajno previdno delili besedila, ki so se imenovala samizdat, slovensko samozaložba. Spomnimo se imen: Ahmatova, Cvetajeva, Mandelštam, Pasternak, Solženicin …
Takšnih pojavov je bilo precej tudi v Jugoslaviji. Oblast je kaznovala, izganjala, tudi pobijala t. i. »drugače misleče« intelektualce v montiranih procesih, pogosto v improviziranih represivnih postopkih. Spomnimo se škandalov z literarnimi revijami Revijo 57, Perspektivami, Novo revijo …, predvsem pa osebnosti, kot so bili Furlan, Kocbek, Pitamic, Pučnik, Sirc ali Milovan Đilas.
Začnite preizkusno naročnino za samo 1,99 €!
Z naročnino na Reporter Premium dobite:
- Aktualni spletni članki
- Podkast (predčasno - 6 ur prej)
- Digitalna številka vnaprej
- Arhiv preteklih številk
- Tedenski pregled z urednikom