Takšnih pojavov je bilo precej tudi v Jugoslaviji. Oblast je kaznovala, izganjala, tudi pobijala t. i. »drugače misleče« intelektualce v montiranih procesih, pogosto v improviziranih represivnih postopkih. Spomnimo se škandalov z literarnimi revijami Revijo 57, Perspektivami, Novo revijo …, predvsem pa osebnosti, kot so bili Furlan, Kocbek, Pitamic, Pučnik, Sirc ali Milovan Đilas.

Večkrat si zastavljam vprašanje, kako je mogoče, da Kocbeka, Dominika Smoleta, Vitomila Zupana … nikoli niso sprejeli v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti. Podobno se je godilo tudi drugim, npr. Dušanu Pirjevcu ali Francetu Bučarju, medtem ko so v akademijo in druge reprezentativne ustanove redno sprejemali »preverjene« znanstvenike, kot je Jože Pirjevec.  Uspelo je tistim, ki so imeli vplivne prijatelje.

Nekaj krivic je SAZU popravila po osamosvojitvi,  vendar so popravila po letu 2008 po vsem videzu zastala. Podobne primere bomo našli med prejemniki predsedniških odlikovanj. Kadar se je po mnenju predsednikov tehtnica nagnila preveč na desno, so bilanco popravili z nagradami Bavconu, Pleterskemu ali Tomažu Ertlu.

V tistem času so nekateri pozabili, da je bilo takšno stališče značilno za poraženi komunistični režim in da je Demos pred volitvami prisegal na meritokracijo.

Kmalu po volitvah leta 1990 se je v enem vladnih prostorov sestalo vodstvo Demosa, da bi se posvetovalo in po možnosti dogovorilo o kandidatih za nekatere pomembne položaje. Člani omizja so izbirali direktorje javnih ustanov. Predsednik ene od šestih koalicijskih strank je predlagal ime, ki mu je drugi član vodstva ugovarjal z besedami: »Ta ni niti pismen.« Predlagatelj ga je zavrnil s stavkom, ki je kmalu postal del folklore in ga je opozicija še leta kar počez pripisovala celotnemu Demosu: »Saj ni važno, če je pismen, važno je, da je naš!«

V tistem času so nekateri pozabili, da je bilo takšno stališče značilno za poraženi komunistični režim in da je Demos pred volitvami prisegal na meritokracijo. Voditelje državnih in drugih važnih ustanov naj bi izbirali glede na njihove poklicne izkušnje in dosežke. S tako imenovano kadrovsko politiko je imel Demos pravzaprav srečo, bile pa so tudi izjeme, ki so jih nasledniki »strank socialističnega samoupravljanja«, kakor hitro se je ponudila priložnost, na debelo izkoriščali.

Za takšno, na sorodniških in prijateljskih povezavah utemeljeno ravnanje so bile razmere in okoliščine ugodne tudi zaradi politične dediščine in maloštevilnega prebivalstva, plitvega bazena kompetentnih strokovnjakov. Problema ni mogoče omejiti na direktorje javnih ustanov; tu so različni funkcionarji, sodniki, diplomati …, ki jih izbirata vlada in parlamentarna večina. Še več, marsikje in marsikdaj bi bilo dobre kandidate nemara treba zavarovati pred večinskim odločanjem.

Jure Klobčar

Odločilno razpravo je mogoče začeti na točki, ko ugotovimo, da so izbire z leti postajale vse manj odvisne od sposobnosti kandidatov in vse bolj od privrženosti stranki na oblasti. Navsezadnje takšna kadrovska politika ni slovenska posebnost. Brž ko so izvoljeni, ameriški predsedniki zamenjajo večino funkcionarjev, ki so služili njihovim predhodnikom. Slovenski problem je v tem, da pri nas ni rednih menjav vladnih strank in da je večino časa po letu 1990 in praktično ves čas po letu 2008 vladala levica, predsedniki države pa so bili z njo povezani stoodstotno.

Dopuščam, da si predsedniki, vlade, parlamenti, različni odbori in komisije pri izbiranju kandidatov pomagajo s t. i. kadrovskimi seznami, kartotekami, spričevali, dosjéji in priporočili, toda pogosto se zgodi, da nad dejstvi in dokazi prevladajo politični oziri in večine. Zadnje čase mora kadrovska politika upoštevati še starost in spol, vendar je po vsej verjetnosti odločilna bližina ali oddaljenost od vladnih strank ali centrov (ne)formalne politične moči. Mediji zelo pogosto špekulirajo o »stricih iz ozadja«, največ citatov ali klikov pa se bo nabralo pri nekdanjem predsedniku Milanu Kučanu, s čimer se ta razprava dodatno zaplete in zaostri.

Strateška točka kadrovske politike aktualnih slovenskih političnih dejavnikov je proizvodnja knjig in medijev; na poseben način pa se aktualna politika, predvsem tista, ki je povezana z vladno koalicijo (Svoboda, SD in Levica) angažira preko različnih družbenih omrežij. V zahodnih demokratičnih državah in pri večmilijonskih narodih je uspešna proizvodnja knjig odvisna od trga oz. povpraševanja, ki ga kajpada spremljajo različne kritiške in strokovne organizacije.

Državne vlade – kadar pride do tega – praviloma podpirajo umetniške in literarne procese, izogibajo pa se vsebinskim in ideološkim posegom. Javna podpora založništvu, kadar je potrebna, je praviloma politično nevtralna. Jezikovno zaledje večjih držav oz. narodov (kot so npr. ZDA, Velika Britanija, Francija, Nemčija) avtorjem in založnikom seveda omogoča, da se prvenstveno zanašajo na tržna načela oz. pravila.

Strateška točka »kadrovske politike« aktualnih slovenskih političnih dejavnikov je proizvodnja knjig in medijev; na poseben način pa se aktualna politika, predvsem tista, ki je povezana z vladno koalicijo (Svoboda, SD in Levica), angažira preko različnih družbenih omrežij.

Količine, na katere se zanašajo avtorji in založniki v Sloveniji, so neprimerljive z omenjenimi razmerami in mehanizmi. V slovenskem primeru mora država skrbeti za vzdrževanje in razvoj slovenščine, saj slovenščina pomeni njen temelj. Slovenska država brez slovenščine ni mogoča, torej mora brezpogojno podpirati vse ustanove in skupine (avtorje, založbe, fakultete, inštitute, medije, agencije, društva …), ki se ukvarjajo z njo, pri čemer mora biti nepristranska.

V Sloveniji so v zvezi z uresničevanjem navedenih nujnosti veliki problemi, saj država preko svojih agencij (kot je npr. Javna agencija za knjigo) protežira založnike in vsebine, ki so ji blizu, zavrača pa dela in avtorje, ki ne spadajo na njihovo strankarsko območje. Danes založbe seveda niso državne, kot so bile nekoč, vendar ima država oz. minister za kulturo veliko možnosti protekcije po različnih ovinkih, saj vpliva na sestavo žirij in vseh mogočih komisij, predvsem pa navdihuje in poučuje založnike, s katerimi bodo projekti zajeli več državnih podpor.

Posebno pereč problem je prilagodljivost udeležencev v tekmovanju za javno podporo, saj razumejo, da bodo uspešnejši, če bodo izbirali predstavnike, člane različnih odborov …, ki so všeč ministru ali njegovi/njeni stranki.