Že za časa študija ste pisali pesmi, prvo zbirko ste želeli konec 50-ih let izdati v samozaložbi, a so vam oblasti to prepovedale. Tako je vaša prva zbirka Mlin stooki izšla šele leta 1963. Kaj je bilo tako spornega v prepovedani zbirki?
Svojo prvo zbirko sem najprej nesel na Cankarjevo založbo. Kaj vse je bilo za "dežurno ideologijo" na meni in v njej spornega - moj stric France Snoj, ki je iz londonske kraljeve vlade prišel med partizane idealistično "združevat sprte brate", je bil v prvi Kidričevi vladi, kmalu potem pa pridružen Nagodetovemu procesu in obsojen na njem, moje mladeniško izzivalno razglašanje idealističnega nazora in religioznosti, medvojno begunstvo moje družine na Dolenjskem in od tam naš beg pred komunistično strahovlado v Ljubljano itd. - ne vem.
Natanko pa še zdaj vidim pred seboj zaripel obraz urednika Bena Zupančiča, kako tolče po mizi in vpije: "Za to bi vas pred kratkim še ustrelili." Kamen spotike je bil - seveda spet izzivalen - verz "in zvezda ni več rdeča". Knjižico sem potem hotel izdati v samozaložbi, in sicer v neki kočevski tiskarni, ki je že natisnila Zajca in Tauferja. Pri meni pa se je zalomilo - samozaložništvo je bilo z uredbo v Uradnem listu prepovedano. Meni o zavrnjenem rokopisu nihče ni zinil besedice, neko dekle, katerega osebno nisem poznal, pa je Udba po pomoti zasliševala do živčnega zloma, ki se je v bolnišnici končal z njeno smrtjo. Mojih prvih pesmi se je prijela nedolžna kri.
Tako vaša začetna poezija kot proza, v katero ste vstopili z zbirko novel Gospa z mentolom (1966), sta izrazito modernistični. V pogovoru za Delo konec leta 2009 ste pritrdil vprašanju, da "modernist vselej ostaja modernist". Zakaj tako menite?
Moja literarna generacija se je uprla tako socrealistični "lopatarski" poeziji kot tudi obnovljenemu romantičnemu realizmu v metrično ukalupljenih in rimanih štirivrstičnicah. Najpreprosteje je naš "nazor" mogoče označiti z ugotovitvijo, da smo si - vsak po svoje, seveda - prizadevali "izraziti" tisto neizrekljivo, nedoumljivo, numinozno skrivnostno, skrito za vidnimi stvarmi in pojavi. Zajemali smo iz ideološko "prepovedanih" in nezaželenih evropskih -izmov, pa tudi naše slovenske moderne in ekspresionizma vse tja do "kons.-ov" Srečka Kosovela. Zacvetela je paradoksna metafora, vzvalovil je ritem prostega verza. Za čim si prizadevajo naši sedanji mladi pesniki, pa še nisem dognal. Zato pravim, da modernist s pravkar naznačeno izpovedno naravnanostjo v nedoumno pač tudi sedaj ostaja modernist.
Po zbirki Lila akvareli (1977) ste se od strogo modernističnega pesništva odmaknili. V osemdesetih in devetdesetih letih je v vaših delih zaznati težnjo po resakralizaciji poezije, kar nekateri štejejo za posebnost vaše lirike v primerjavi z deli modernistov Gregorja Strniše, Vena Tauferja in Daneta Zajca. Prav tako ste svetopisemske motive v omenjenem obdobju vpeljali v vašo prozo. Čemu ta preobrat?
Po mojem ni bilo nobenega preobrata, pač pa le nadaljevanje že v prvi zbirki megleno tipajoče zastavljenega, čeprav tudi to drži, da sem šel v Lila akvarelih avantgardistično najdlje. Ko sem zadnjič za "Veronikino" antologijo izbiral pesmi iz svojih 13 zbirk, sem, sam presenečen, ugotovil, da, seveda zreleje, bolj dodelano, vseskozi pišem o enem in istem - o krogotoku narava-človek-Bog/Bog-človek-narava. Moja "vodilna" metafora je, očitno, neka nadstvarna "višnjeva svetloba". Pojavi se že v Mlinu stookem, v Kažipotih brezpotij pa z njo sklepam zadnjo pesem. To "mojo" smer, ki tako v poeziji kot v prozi "izrablja" obredno besedje in svetopisemsko mitologijo, bi se menda res dalo imenovati resakralizacija poezije. Tudi Strniša jo vzpostavlja, samo da na drug, bolj klasično metafizičen način. Jaz "tičim" v transcendenci imanence, - ne na "nebu", ampak kar v teh zemeljskih tleh iščem tisto do absurda oddaljeno in skrito "božje".
V eseju Med besedo in Bogom (1993), za katerega ste prejeli Rožančevo nagrado, ste med Boga in besede postavili pesnike. Ali ima pesnik v tem primeru vlogo posrednika Božje besede? Kako to vlogo občutite vi sami med pesnjenjem?
Vsak količkaj ozaveden človek ve, da ni le telesno, ampak tudi duhovno bitje, da je, skratka, razpet med bios in spiritus, da ga razdvajata neizprosen preživetveni boj vseh proti vsem in hrepenenje po preseganju tega nagona, ki se končuje s smrtjo. To hrepenenje je prežeto z željo po nečem višjem, pravičnejšem, boljšem in, še posebno, lepšem. Ob religiji in filozofiji je zato prav umetnost tista, ki človeka s svojo lepoto dviga s tal snovnosti in minljivosti. Ob njej, ki izklicuje Boga/Duha iz vidnih, slišnih, otipljivih itd. zemeljskih stvari, najbolj "čutno" začuti svojo duhovnost. Umetnik/pesnik je temu Bogu/Duhu, kakršen in kakorkoli že je, med ljudmi zemeljsko človeško najbliže.
V znameniti četverici velikih modernistov je vašo pozornost posebej pritegnil Josip Murn - Aleksandrov, posvetili ste mu več študij in esej Simbolizem Josipa Murna. Kako močan pa je bil v resnici Murnov vpliv na vašo poezijo?
V prvem obdobju svojega pesnikovanja sem bil nor na Kosovela. Potem sem spoznal, da Kosovela ne bi bilo brez Murna. In z njim vred tudi vseh nas, ki smo se zapisali moderni poeziji, seveda ne. Murn je pesnik paradoksa, paradoks pa je izrazno sredstvo absurda. Murn se zaveda ledeno neobčutljive "sfinge narave" in človekove izgubljene eksistence v njej, pred katero se rešuje v nesmiselno smiseln vitalizem. Tako imenovani romantizirani prešernovski strukturi zato že kar nekaj časa postavljam nasproti absurdistično murnovsko - in opažam, da se opredelitev "prijemlje". V zahvalo za dedovanje sem mu posvetil svojo zadnjo zbirko.
Druga svetovna vojna je izjemno zaznamovala vaše otroštvo. O medvojnem in povojnem obdobju ste veliko pisali - izstopa trilogija Hodnik (1969), Gavžen hrib (1982) in Fuga v križu (1986). Postali ste eden od pomembnih glasnikov omenjenih obdobij v slovenski literaturi. To pa najbrž ni bila vselej hvaležna vloga, glede na to, da so med- in povojni poboji vselej bili in še vedno so pereča tema političnih in javnih diskurzov,...
Skoraj vsa moja epika temelji na doživetjih revolucije in državljanske vojne. Že kot študent sem napisal obsežno poemo o roških pobojih z naslovom Metamorfoza groze, jo posvetil Francetu Balantiču in nesel pokazat Edvardu Kocbeku. Seveda ni nikoli izšla, Kocbek pa je kasneje izdal svojo Grozo, o kateri sem napisal, da v njej ni roške groze - ampak to je že druga zgodba. Svoja razkrivanja komunističnih zločinov, med katerimi je bil uvodni uzurpacija narodnoosvobodilnega boja, sem tako v poeziji kot v prozi "podtikal" javnosti postopoma, preskušajoč tipalke in živce dežurne cenzure in vedno v pričakovanju, da bo enkrat počilo. Pa javno, na srečo ni, na prikrite poteze iz ozadja sem pa itak računal. Fugo v križu sem napisal že brez obzira na to, kako bi utegnil nanjo reagirati in ob njej ukrepati režim.
V romanu Ubijanje kače ali zapoznela sporočila o Gadu (2009) ste na drugo svetovno vojno pogledali bolj porogljivo, z distanco. V konfliktu med, kot ste jih poimenovali, "gošarji in cerkvenjaki" niste podali moralnega zmagovalca. "Če so prvi brezobzirno nasilni, so drugi slabiči in hipokriti," so zapisali pri Študentski založbi. Ostali ste kritični do obeh strani.
K temi na bratomorno klanje med vojno in po njej sem se vrnil tudi še v zadnjem desetletju. Najprej sem napisal roman o "Gospe in policaju", disidentki in njenem seveda neznanem udbovskem nadzorniku, ki se srečata in potem soočata v domu za starčke. V tem romanu sem, mimogrede, razpredel nemalo verjeten "faction fiction" o tem, kako je Udba, ki je potrebovala neškodljivo legalizacijo "Roga", sama zbezala Kocbeka do izjave o pobitih domobrancih. Pri tem sem postavil vprašanje, kaj bi Kocbek - sodeč po njegovih dnevniških zapiskih - storil, če bi ga ob njegovi 70-letnici bivši roški tovariši zasuli s pričakovanimi, a izostalimi častmi. Slovenska (ne)kritična javnost, ki zdaj to nedvomno tragično osebnost kuje samo še v zvezde, se o tem še ni vprašala. V Ubijanju kače, temelječe na resničnem dogodku, se pravi, likvidaciji prave zveri v človeški podobi s partizanskim imenom Gad, sem, imate prav, skušal vse tiste grozovitosti dvigniti nad ideologijo in politiko v strašen in s tem morda že odrešujoč mit.
Leta 1988 in 1989 ste skupaj s Spomenko Hribar urednikovali Novi reviji. V 80. letih ste veliko pisali o osamosvajanju Slovenije. Kako se spominjate tistih časov, ko je po vsej Jugoslaviji vrelo, intelektualci in literati iz kroga Nove revije pa so s svojimi prispevki pri tem odigrali pomembno vlogo?
Od vseh začetkov sem bil s svojo provenienco in pesniško usmeritvijo na sceni, ki jo je obvladovala uporna - in v tem segmentu tudi moja - mlada levica, desetletja sam. Šele ko me je Niko Grafenauer povabil k soustvarjanju Nove revije, sem doživel, kaj pomeni delovati v somišljeniškem krogu. In ko sem dobil vabilo na mesto glavnega urednika, se mi je zvrtelo za čelom. Pa ne od strahu, ki je bil še kako aktualen, ampak od ponosa. In mislim, da nisem edini, ki še danes občuti dogajanje tistega časa kot vrh svojega življenja.
Vašo bibliografijo med drugim tvori več kot deset pesniških zbirk, nekaj manj romanov in skoraj 20 del za otroke. V neke vrste spremni besedi k vaši pesniški zbirki Pesmi za punčke (1976) (nagrajeni z Levstikovo nagrado) ste zapisali: "Nekega dne bom spet čisto majhen. Boste videli, da bom." Vaše zadnje delo za mlade bralce je izšlo leta 1997 (Skozi vrt in čez plan skozi leto in dan). Od tega je skoraj 15 let. Ali je otrok v vas obmolknil?
V svojem bistvu sem realnež, kar pomeni, da za katerokoli vrsto pisanja potrebujem osebno izkušnjo in prizadetost. Ko sem dobil svoje otroke, sem začel pisati zanje in, po tej vzpodbudi, seveda tudi za vse druge. Pisanje za otroke sem jemal z enako resnostjo kot vsako drugo. Ne prenesem oblikovno izpovedne tretjerazrednosti, ki se dandanes kopiči na policah knjigarn, po veleblagovnicah, poštah in še kje. Ob poplitveni pravljičnosti in čarovništvu kakega Potterja mi gre tako na zehanje kot ob kakem filmskem Batmanu na kisel in kratkotrajen smeh. Otroka v meni pa je prav zadnje leto spet zganil eden od mojih dvanajstero vnukov. Pri založbi Miš bo izšla nič po sili pravljična, pač pa od domislic prebujajoče se glavice čarobna pripoved z naslovom Lenartovih prvih pet. In v letošnjo redno zbirko Slovenske matice je uvrščen moj zadnji roman Balkan sobranie - vojaške dogodivščine, katere sem nosil v sebi kakega pol stoletja. Številke na zaslonu moje bibliografije se, kot vidite, hvalabogu še kar premikajo.
Več let so vas omenjali kot resnega kandidata za veliko Prešernovo nagrado. Letos jo boste vendarle prejeli. Kakšni so vaši občutki ob prejemu najvišjega slovenskega priznanja v kulturi?
Nagrade, ki je nisem pričakoval, sem vesel, saj mi zbuja upanje, da smer, za katero sem si v življenju in literaturi prizadeval, vendarle ne bo zginila čisto brez sledu.