Kot je znano, je Janša 31. marca 2005 od družbe Imos kupil trisobno stanovanje na Komenskega ulici 34 v Ljubljani, za katerega je kupnina znašala 236.115 evrov. Del kupnine je poravnal s prodajo zemljišča v Trenti, za katerega mu je družba Eurogradnje plačala 131.390 evrov, nato pa ga je prodala Imosu za 146.625 evrov. Po mnenju SDT je Janša s tem pridobil 110 tisoč evrov premoženjske koristi, direktor Kastelic pa naj bi Imos dodatno oškodoval še za 15 tisočakov, kolikor več je Imos plačal za zemljišče Eurogradnjam.

Zemljišče v Trenti je Janša kupil leta 1992 za 1.100.000 tolarjev, kar je v današnji vrednosti 4590 evrov. Šlo je za ostanke nekdanje kmetije, tri objekte s pripadajočimi parcelami v skupni velikosti 15.613 m2, na katerih se ni smelo pravzaprav nič graditi. Ko je leta 2003 zaprosil občino Bovec za izdajo lokacijske informacije, so mu odgovorili, »da gradnja novih objektov na navedenih parcelah ni možna, dopustna je le gradnja na obstoječih objektih v nespremenjeni funkciji, vendar zaradi dotrajanosti objektov na njih verjetno ni smotrno izvajati investicijskih vzdrževalnih del. 

Za ustreznejšo se kaže rekonstrukcija ali nadomestna gradnja, torej pridobitev gradbenega dovoljenja. Pri slednji pa je potrebno opozoriti na bližino reke Soče s še ne določenim vodnim in priobalnim zemljiščem in na lego zemljišč in objektov v TNP (Triglavskem narodnem parku – op. p.), zato se investitorju pred nadaljnjimi odločitvami svetuje pridobitev informacije – pogojev MOPE – Agencije RS za okolje.«

Primož Lavre

Zemljišče v Trenti je zato že leta 2003 ponujal v prodajo družbi Imos. Takrat so vrednost tega zemljišča ocenili na 20.367 evrov. Cenitev je avgusta 2003 za Imos izdelala sodna cenilka Nikolaja Gilčvert Kogovšek. »Iz poročila izhaja, da zemljišče ni komunalno opremljeno, da ni dovoza na parcele, da pa je možen dostop peš po viseči leseni brvi na jeklenicah iz levega brega Soče, do katerega pa je možen dovoz z regionalne ceste. V tč. 3.1. je opis stanovanjskega objekta: Stanje objekta je zelo slabo. Streha je na več delih porušena, zunanji in notranji omet odpada, tlaki so dotrajani, večina oken in vrat je dotrajanih. 

Vhodna vrata so nova, v višjem delu je nekaj oken zamenjanih. Glede pomožnega objekta v tč. 3.2. je ugotovila, da je stanje objekta zelo slabo, da je objekt dotrajan, da je streha na več delih porušena, zunanji in notranji omet odpada, tlakov, oken in vrat ni. V neposredni bližini objekta je razvalina (tč. 3.3.), ki je verjetno predstavljala stanovanjski objekt. V času ogleda stoji še nekaj kamnitih zidov višine do 2.00 m. Strehe ni. Objekt je zaraščen,« piše v obtožnici.

Dve leti pozneje, ko je Janša prevzel vlado, je bil direktor Imosa Kastelic zainteresiran za nakup Janševega zemljišča v Trenti, vendar pa ga je izvedel preko družbe Eurogradnje, v kateri je imel desetodstotni lastniški delež. Kot je ugotovilo SDT, je Imos zagotovil družbi Eurogradnje sredstva za nakup Janševih parcel s fiktivnim poslom, in sicer je 3. maja 2005 nakazal avans 200.188 evrov za gradnjo objekta v Fiesi. Nato je direktor Eurogradenj Gantar 15. septembra 2005 podpisal prodajno pogodbo z Janšo glede nakupa zemljišč v Trenti, ki jih je 20. julija 2006 prodal Imosu. 

Ko so po gospodarski krizi 2008 začeli prodajati zemljišča, so ugotovili, da je bil nakup zemljišča v Trenti nesmiseln, saj na njem ni bilo možno graditi apartmajskega naselja, kot si je zamislilo vodstvo Imosa. Nekdanja člana nadzornega sveta Danica Vrtačnik in Gregor Bajc sta se na sodni obravnavi spomnila odgovora šefa komerciale Mirka Mernika, da so zemljišče kupili, ker so »delali usluge levim in desnim«.

Janša je v zaključni besedi med drugim poudaril, da ne v Sloveniji ne v EU ni nobenega sodnega primera, v katerem bi nekoga tožili ali mu sodili zato, ker je svojo lastnino prodal dražje, kot jo je kupil. Dejal je, da sta bila tako nakup kot prodaja opravljeni pod tržnimi pogoji. Prepričan je, da je bila vrednost tega zemljišča celo še višja: »Leta 2003, ko sem od občine Bovec prejel lokacijsko informacijo, ki je v sodnem spisu, sem razmišljal o obnovi posestva. Če bi se je lotil, bi bil danes milijonar.« Dodal je še, da leta 2003, ko naj bi nastala neka cenitev za 20.000 evrov in ki naj bi jo tožilec prejel iz neznanega izvora, posestva ni prodajal in zanj naročal cenitev, čeprav je povpraševanje zanj stalno bilo.

Ob tem je opozoril, da so Milan Kučan, Janez Drnovšek, Franc Šetinc, Janez Stanovnik in številni drugi komunistični funkcionarji leta 1992 kupili nekoč državne hiše v Murglah za kakih 35 tisoč mark ali evrov, pozneje pa so jih nekateri prodajali za 500 ali 700 tisoč evrov, a za nikogar izmed njih ni bilo nobenega sodnega procesa. Zato je svoj sodni postopek označil za farso in ga primerjal s procesom JBTZ iz leta 1988 in Patrio iz leta 2014, katerega namen naj bi bil, da bi z njegovo obsodbo vplivali na volitve. »Nekoč, čim prej, bo moral neki res neodvisen tožilec začeti postopek zoper vse, ki so za tokratno zlorabo prava odgovorni. Sicer se bo to zlo ponavljalo,« je zaključil.