Ko sem prebiral članek g. Branka Sobana v sobotni izdaji časopisa DELO (25.01.2014) z naslovom »Deset let prevar, vstop v NATO je bil največja in hkrati najdražja napaka v slovenski politiki) sem dobil vtis, da smo se povrnili v čase hladne vojne, ko je še stal berlinski zid in je bila Evropa pregrajena z železno zaveso. Na eni strani grdi kapitalisti, imperijalisti z gnilo demokracijo in na drugi strani svobodni socijalistični svet s cvetočo demokracijo, raj z večnimi obljubami o boljši prihodnosti in kjer naj bi se cedila med in mleko, kjer naj bi vsi mislili enako. To so bili zlati časi za oblastnike socijalističnega raja. Utišani in v prisilnem enoumju in v pomanjkanju živeči podložniki pa so lahko samo zavidali tistim onstran na zahodni strani železne zavese, da žive v miru, v blagostanju in obilju, brez strahu, da bi jih strpali v kak zdraviliščni gulag, recimo že zaradi verbalnega delikta ali tega, kar so na glas mislili o tem raju.
Omenjeni prispevek g. Sobana, analitika za zunanjo politiko priznanega dnevnika DELO nakazuje, da si nekateri pri nas želijo povratek v čase realsocijalističnega raja, oziroma, da še vedno žive v duhu svinčenih časov. Sobanov prispevek je napisan agitpropovsko, kot pamflet in ne kot resen analitični prispevek, podprt z dejstvi in pošteno, strokovno kritiko.Soban zamolči vsa pozitivna dejstva, ki govore v prid zvezi NATO in v prid članstvu Slovenije v tej organizaciji kolektivne varnosti, najuspešnejši mednarodni organizaciji, ki ji je uspelo v skoraj 65 letni zgodovini preprečiti jedrsko svetovno vojno, ki ustavila krvave vojne na Balkanu, in tudi danes uspešno skrbi za varnost v širšem transatlantskem prostoru. V Sobanovem prispevku je navrženih kar nekaj neresnic in podtikanj in je zato treba nanj javno odgovoriti in povedati, kaj je v resnici NATO in kaj je Slovenija pridobila, ko je postala enakopravna članica tega zaverzništva. Velja si zapomniti, da je sedaj Slovenija NATO in Slovenija ni podložnik zavezništva, ampak je enakopraven član, ki soodloča skupaj z ostalimi 27 čanicami NATO o vseh odločitvah z konsenzom in z možnostjo veta.
Predvsem sedanji moderni NATO ni anahronistični ostanek hladne vojne, ampak se je transformiral v vojaško in sedaj predvsem tudi civilno mednarodno organizacijo, ki pomaga ohranjati mir in z ekonomskimi, znanstvenimi, zdravstenimi, ekološkimi projekti dviga življensko raven, blaži posledice tako naravnih kot tudi po človeškem faktorju povzročenih katastrof tudi v državah nečlanicah v Evropi, v Srednji Aziji, v sredozemskih in afriških državah. Zavezništvo NATO je po koncu hladne vojne spravno ponudilo roko sodelovanja svojim bivšim nasprotnikom onstran železne zavese, vključno z državami bivše Sovjetske zveze in celo sami Rusiji. NATO klub nekaterim nesoglasjem sodeluje z Rusko federacijo na raziskovalnem področju, na področju boja proti terorizmu, preprečevanja pomorskega piratstva v Sredozemlju in Adenskem zalivu in trenutno nudi pomoč Rusiji pri varni izvedbi zimskih olimpijskih iger v Sočiju. Ponujena je bila roka sprave in sodelovanja med bivšimi nasprotniki v hladni vojni in ki je bila tudi medsebojno sprejeta. Samo pri nas doma v Sloveniji še vedno traja hladna vojna med tako imenovano levico in desnico, v bistvu pa med podtalnim totalitarizmom in pravo demokracijo in vladavino prava. V Sloveniji se še vedno soočamo z neko obliko nadaljevanja državljanske vojne iz časov NOB, obliko hladne vojne, ki je na silo in umetno vzdrževana, ker tako koristi tistim, ki se trajnostno oklepajo oblasti in vzdržujejo svoje privilegije.
Zveza NATO ni neka okupacijska sila, ki bi zasedla neko državo z namenom zasužnjiti jo. Tudi v Afganistanu ni delovala kot kak okupator, ampak kot pobornik osvoboditve Afganistana izpod krvavega jarma verskega fanatizma talibanov. Pomagala je Afganistanu, da na svojem ozemlju vzpostavi zametke demokratične oblasti, jo osvobodi od skrajno nazadnjaških radikalnih islamistov-talibanov in uniči poligone in oporišča za usposabljanje pripadnikov mednarodne teroristične mreže Al Kaide. Poleg preprečevanja povratka talibanov na oblast je NATO pomagal pri vzpostavljanju infrastrukture – cest, oskrbe z vodo, šol, zdravstva. Pripomogel je k enakopravnosti žensk in tudi deklice so dobile možnost šolanja, kar moti talibane. Jeza talibanov je uperjena proti šolam, proti enakopravnosti žensk, proti ceplenju otrok. Je tu NATO res okupacijska sila? Kot vemo, je Al Kaida izvedla tudi v Evropi kar nekaj terorističnih napadov z številnimi žrtvami. Preventivnim akcijam zveze NATO, predvsem v Afganistanu in skupni obveščevalni dejavnosti vseh članic NATO in prijateljskih držav, vključno tudi z Rusijo, se lahko zahvalimo, da pri nas ali v našem sosedstvu še ni prišlo do terorističnih dejanj z morda hudimi človeškimi žrtvami.
Zveza NATO je odločilno pripomogla k zaključku bratomornih vojn na ozemlju bivše Jugoslavije, k vzpostavljanju miru, k uveljavljanju demokracije, človekovih pravic, vladavine prava in k izboljšanju življenskih razmer na Balkanu. Razvoj političnih razmer po padcu agresivnega nacionalističnega režima Slobodana Miloševića je privedel do tega, da sedaj vse nove države na Balkanu bolj ali maj zadostujejo standardom na področju demokracije, vladavine prava in človekovih pravic in da se danes lahko potegujejo za vstop v NATO in EU, tako kot smo se Slovenci po l. 1991. To, kar smo smeli v stari SFRJ samo sanjati in za kar smo si zastavili v letih 1990/91 kot prioritetni cilj, to se je uresničilo. Od tega časa je minilo skoraj 23 let in mnogi so že pozabili, kako je bilo takrat v tistih tednih nemira, napetosti in negotovosti pred junijsko vojno l. 1991 in med samo kratko vojno in takoj potem do odhoda JLA oktobra 1991. Takrat si je vsaj 95% državljanov želelo, da bi imeli močnega zaveznika, da bi NATO pregnal sovražna letala z našega neba, tanke z naših mest in da bi okupator čim prej izginil. In tako bo kmalu bo 11 let ko smo se Slovenci na referendumu s prepričljivo večino 66% udeležencev odločili za vstop v NATO, ki 28 državam članicam zagotavlja koletivno varnost na kar najbolj ekonomičen način, obramba in varnost državljanov za manj denarja, kot če bi bili osamljeni v mednarodnem okolju.
Vstop Slovenije v NATO ni bil najdražja napaka slovenske politike. Članstvo v vseh mednarodnih organizacijah, vključno z članstvom v OZN, OECD in NATO, stane državo pičlih 30 miljonov €. Za mirovne operacije SV damo okroglih 6 miljonov €. Obrambno ministrstvo prispeva približno 4,4 milijona v tri skupne proračune zveze NATO - civilni in vojaški proračun ter program Natovih varnostnih investicij. Poleg tega poravnava obveznosti za zagotavljanje strateškega transporta, delovanje večnacionalnih poveljstev in centrov odličnosti ter Natovo podporno agencijo (NSPA), ki na letni ravni znašajo 3,4 milijona in za skupne projekte (letališče v Cerkljah) 1,8 miljona €. Primerjajmo teh dobrih 10 miljonov evrov z 6 miljardno luknjo slovenskih bank, ki jih bomo pokrili mi davkoplačevalci. Primerjajmo jih z 25 miljardami držvnega dolga, od katerih smo jih v zadnjih 10 letih pridelali kakih 17 miljard in kaj smo zato dobili mi državljani! To je najdražja napaka slovenske politike, za katero nismo dobili državlja nič, razen davčnih bremen in izgube delovnih mest! Za to stanje ni pa kriv NATO, niso krive ZDA in kapitalistični Zahod. Za to so krivi domači koruptivni vodilni gospodarstveniki, bančniki, vodilni politiki in tudi tisti del sodne veje oblasti, ki vzdržujejo nepravno državo in navsezadnje tudi pristranski mediji. Rešitev naše države iz ekonomsko/socijalne katastrofe ni v izstopu iz zveze NATO ali celo v ukinitvi Slovenske vojske. Rešitev je v odstranitvi in sankcioniranju državne kleptokracije.