Upravni odbor slovenskega PEN je ta teden potrdil predlog častnega razsodišča in Janšo izključil, posledično je organizacijo protestno zapustilo nekaj vidnih članov, še več pa jih je proti tej potezi PEN protestiralo.
Grafenauerjeva protestna izjava:
Predsedniku Marjanu Strojanu
in upravnemu odboru slovenskega centra PEN
Dragi kolegi!
Ko sem iz medijev zvedel za razsodbo častnega razsodišča slovenskega PEN, da zaradi »njegovih izjav« predlaga izključitev enega od naših članov z imenom Janez Janša, sem se vprašal, če je častno razsodišče PEN kdajkoli prej presojalo »izjave« kateregakoli člana te kulturne asociacije posameznikov, ki jo sestavljamo?
Kolikor vem ne, saj ni bil Janez Janša. Kar pomeni, da se je to razsodišče pridružilo politični gonji zoper svojega člana, namesto da bi se distanciralo od nje ali ga celo zaščitilo. Saj PEN vendar ni partijska organizacija enakomislečih, zato ga »nekatere izjave« ne morejo in ne smejo pripraviti do tega, da sodeluje v tovrstnih pogromih. PEN, kot vemo, ni politična stranka ali ideološka formacija, pač pa združenje, ki varuje prostost duha. To pa pomeni, da nikoli ne bi smeli izgubiti spred oči vprašanja, kakšno vlogo in pomen ima PEN tudi v kriznih kulturnozgodovinskih obdobjih in razmerah in kako naj se v skladu s svojo ustanovno listino v njih obnaša. Če hoče slediti etičnim vrednotam in merilom v njej, se mora izogibati moralističnim kretnjam in sodbam, ki so zmerom kratke sape in nevredne duhovne drže, s katero naj bi se ponašal tudi slovenski PEN.
Ko se je leta 1994 skupina odposlancev slovenskega PEN pod vodstvom predsednika Borisa A. Novaka po mučnih, strah zbujajočih zapletih in dogodkih z unproforjevim letalom po zračnem koridorju preko Splita naposled le prebila do obleganega in izstradanega Sarajeva, v katerem si na vsakem koraku naletel na od granat požgane in porušene hiše, mi je bilo v veliko zadoščenje in čast, da pripadam slovenskemu PEN.
Razlogi za to so bili vsaj trije:
Najprej zato, ker se je delegacija, v kateri smo bili poleg predsednika Borisa A. Novaka še Josip Osti, Drago Jančar in jaz, podala v nadvse tvegano in nevarno misijo. O tem me je prepričeval tudi šef slovenske policije Lojze Kuralt, sorodnik moje žene, ki sem se obrnil nanj, da nam priskrbi potrebno vojaško opremo s kot cent težkimi neprebojnimi oprsniki in čelado, brez katere se ne bi mogli vkrcati v letalo. Ko sem mu povedal, da jih potrebujemo za pot v Sarajevo, mu je vzelo sapo in me je vprašal, »če sem nor«. Ko sem mu to potrdil, smo dobili tudi opremo.
Drugič zato, ker je Boris za pasom ali kje drugje, tega ne vem, tihotapil s sabo denarno pomoč, ki jo je zbral ne le med Slovenci, pač pa tudi po mednarodni mreži centrov PEN. Znašala je neprecenljivih 30. 000 mark. Takrat so v Bosni za neprimerno manjše vsote pobijali ljudi. Ker delegacije ni hotel obremenjevati z vednostjo o tem zakladu, je o njem tudi pred nami molčal kot grob. Ko pa ga je v slovenakem združenju privlekel na dan, je to delovalo kot bomba. Navdušenju in zahvaljevanju ni bilo videti konca, Borisu pa so nekateri obljubljali v mestu celo spomenik.
Tretjič zato, ker je bila to prva evropska kulturna delegacija, ki se je med vojno prikazala v sarajevski klavnici. Tja smo prišli na pomoč sarajevskim Slovencem, ki jih je v združenju vodil Stanislav Kobler, in v podporo ustanavljajočemu še bosenskemu PEN centru.
Na sprejemu pri predsedniku Izetbegoviću smo posebej opozorili na nevarnost, da se po takem klanju, kot se v Bosni dogaja zdaj, ponavadi zgodijo maščevalni pogromi in obračunavanja, ki še naprej poglabljajo nasprotja in sovražnost med ljudmi, žrtve pa so v veliki meri tudi nedolžni ljudje. Če hočejo doseči trajen mir, je treba to na vsak način preprečiti in pokopati mrtve. Izetbegović je pritrdil in obljubil, da bo storil vse, da do tega ne pride.
To svojo izklušnjo iz obleganega Sarajeva na tem mesti omenjam zaradi tega, ker je poslanstvo vseh PEN centrov v tem, da branijo anatemizirane, preganjane ali kako drugače ogrožene člane PEN pa tudi druge iz različnih razlogov ustrahovane duhove po svetu, ne pa da jih zaradi »nekaterih izjav« izločajo iz svojih vrst. V Sarajevu so bile takšne »izjave« krogle in granate, ki so jih s Pal odpošiljali v vednost zgroženim prebivalcem mesta.
Zato naj mi bo dovoljeno, da v našem primeru zaobrnem optiko. V njej se mi Janez Janša prikazuje kot žrtev takšnega obleganja, pri katerem nasprotniki ne izbirajo sredstev, da bi ga politično in osebno spravili na kolena. Ne govorim le o medijski gonji zoper njega, v kateri je že vrsto let politično in značajsko dežurni krivec za vse, kar je narobe v tej državi od osamosvojitve dalje. Še huje je, če samo pomislim na primitivne bloge in tviterje, o katerih slišim od ljudi, ki jih spremljajo, saj je meni samemu to čtivo nasploh odvratno. Višek takega nečednega početja pa so »vstajniške« grožnje s smrtjo in obešanje njegovih skaženih portretov z mostu, kaj šele sprevržena in zblojena javna podtikanja v zvezi z njegovim sinom in družinskim življenjem.
Qnousque tandem? sem se večkrat vprašal, saj vse to dokazuje, da je duhovno in politično vzdušje na Slovenskem iz dneva v dan bolj kužno. Zdaj pa k temu duhovnemu stanju s svojim poudarkom prispeva še častno razsodišče slovenskega PEN, ki se zaradi »nekaterih izjav« s predlogom za izključitev pridružuje politični in moralistični gonji zoper enega od svojih članov, kar je unikum. Nisem ne janševik ne boljševik in nisem nikoli pripadal karterikoli od strank na našem političnem prizorišču. Skušam pa s sebi ustrezno kritično distanco presojati razmere in današnje politično dogajanje na Slovenskem, za katerega več kot drži znani Einsteinov izrek: »Dve reči sta neskončni: vesolje in človekova neumnost. Vendar o vesolju še nisem povsem prepričan.«
Zato pričakujem, da bo slovenski PEN ravnal s potrebno digniteto in častno, če bo najprej počakal, da se neizpodbitna moralna krivda Janši dokaže po pravni poti, šele potem pa, če je to zares moralno utemeljeno, določil snakcije zoper njega. Kajti zgolj sklicevanje na »nekatere izjave«, ki povrh vsega niso nobene granate, je zame plehko in nevredno kulturne institucije z mednarodnim renomejem, kot je PEN bil doslej.
S prijaznim pozdravom,
Niko Grafenauer
Lj., 4. marec 2013