Kako nasprotnika premagati tudi tam, kjer ima ta tradicionalno prednost. Zdaj bomo videli, ali se je od njih naučil še nečesa: kako na oblasti tudi obstati. Slovenski levici to zadnja leta ne gre posebno dobro. Janša je namreč že četrtič premagal levičarje, že četrtič sestavil vlado, sodeloval pa je celo v eni od Drnovškovih.

Toda zanimivejše od štetja mandatov je vprašanje, kaj se je v teh desetletjih spremenilo. Janša je dolgo veljal predvsem za politika izrazito discipliniranega lastnega volilnega telesa. Danes očitno poskuša širiti teren. Za precej potez njegove vlade – če odmislimo pretirano navdušenje nad Izraelom – bi lahko rekli, da »pihajo na dušo ljudstvu«. In to ne nujno samo desnemu.

Tudi precej zakonodaje, ki prihaja v referendumsko presojo, je oblikovane tako, da v bistvu upošteva razmišljanje marsikaterega Slovenca, ki pa ga vselej glasno ne prizna.

Tujce potrebujemo, a marsikoga motijo. Večino, ki dela, moti, da so socialne podpore in razna nadomestila tolikšna, da se nekaterim ne splača delati. In ukinjanje prispevka za RTV? Za oblast je to lahko dvorezen meč. Ljudje praviloma veliko bolj občutijo denar, ki jim ga vsak mesec vzame položnica, kot denar, ki izgine nekje v državnem proračunu.

Toda ukinitev položnice ne pomeni ukinitve stroška. Če RTV še naprej financira država, račun samo zamenja predal: iz gospodinjstva se preseli v proračun. In prav tu bi lahko bil test politične zrelosti kampanje – ali bomo odločali o tem, kdo naj plača RTV, ali o precej pomembnejšem vprašanju, kakšno RTV sploh hočemo in koliko smo zanjo pripravljeni plačati.

In pri tem vprašanju je najbrž težko presoditi, kdo je zdaj bolj za ukinitev – gledalci ali oblast? Javnega servisa ni mogoče kar tako ukiniti, saj bi bili skorajda edini v Evropi. Plačevanje RTV iz proračuna?

To pa si vlada ta trenutek, ko načrtuje kar precejšnje izdatke, težko privošči. Da dilema obstaja, priča tudi to, da Resnica, ki ukinjanje prispevka daje v referendumsko presojo, sploh ne namerava v bitko za svoj zakon. Ne odpira računa. S tem, ko daje zakon v referendumsko presojo, sicer na neki način izpolnjuje predvolilno obljubo, a hkrati se umika iz bitke.

Pri referendumih je še en problem. Marsikdo, s katerim sem govorila, pravzaprav ni dobro vedel, o čem bo odločal, pa nikakor ni šlo za nerazgledane ljudi. Zato obstaja velika verjetnost, da referendumi ne bodo glasovanje o zakonih, temveč plebiscit za ali proti Janši. Razen če bo eni ali drugi strani uspelo nekaj, kar je v slovenski politiki postalo skoraj eksotično: zmagati z vsebino.

In še interventni zakon: stara politična veščina pravi, da nasprotniku ne ponujaj bojišča, na katerem lahko zmaga. Zakon je sestavljen tako, da je politično težko razlagati, zakaj bi ljudje zavrnili nižji DDV na osnovna živila, ugodnejšo obravnavo espejev, razbremenitve pri najemninah ali ugodnejši položaj dela upokojencev.

A »argument« opozicije, ki ga bodo ponavljali celotno kampanjo: »to je zakon za bogate«, je izjemno demagoški. Najlažja tarča je razvojna oziroma socialna kapica. Tudi sindikati pravijo: darilo najbolje plačanim. Zagovorniki odgovarjajo: način, kako v Sloveniji zadržati strokovnjake, ki jih mednarodni trg dela zlahka odnese drugam, za večino pa se menda nič ne spremeni.

Toda politika se ne meri samo v evrih, ampak tudi v odzivu ljudi. Sindikati so maja v nekaj dneh zbrali več kot 47 tisoč podpisov za referendumsko pobudo; zdaj imajo po dobrih dveh, treh tednih nekaj več kot 33 tisoč overjenih podpisov, potrebujejo pa jih 40 tisoč do 5. oktobra. Počasi jim gre, a to še zdaleč ne pomeni, da jim ne bo uspelo. Pomeni pa, da slogan o »zakonu za bogate« očitno ni tako samoumevno mobilizacijsko orožje, kot so pričakovali.

Precej nevarnejši nasprotnik zakona utegne biti računovodstvo. Fiskalni svet opozarja na javnofinančni izpad, Banka Slovenije pa med tveganji za javne finance izrecno izpostavlja morebitno uveljavitev teh ukrepov. Razvoj je čudovita beseda, dokler računa ne dobi proračun.

In potem je tu Janševa napoved »mehkega prestrukturiranja« javnega sektorja. Tu bo politika trčila ob beton. Slovenija ima približno 190 tisoč zaposlenih v javnem sektorju, kamor sodijo tudi zdravstvo, šolstvo, policija, vojska in sociala – ne le uradniki. Zgodba o 50 tisočih, ki jih bomo preprosto preselili v gospodarstvo, zveni bolje na govorniškem odru kot v kadrovski pisarni.

Birokracijo je mogoče rezati in zagotovo je nujno potrebno, morda ne 50 tisoč, kakšnih 10 ali 15 tisoč pa se verjetno sploh ne bi poznalo. Toda ljudi ni mogoče z dekretom spremeniti v inženirje, varilce, programerje ali izvoznike. In še: v realnem sektorju obstaja ena precej neprijetna kontrola učinkovitosti: imenuje se trg, in še pomembnejše: Slovenci smo pravzaprav precej razvajeni.

Še honorarca, ki se mu ne ljubi delati, je težko odpustiti. Kakšnega že, za nekaj tisoč pa bo moral Janša pokazati nekaj precej težjega od politične retorike in najbrž se bo moral odreči morebitnemu naslednjemu mandatu.

Ja, oblast se ne ohranja z ideologijo, ohranja se tudi tako, da se pri volivcu ustvarja zaupanje, občutek, da oblast dela zanj! To je politična spretnost. Čudež pa že – pridobiti glas človeka, ki te nikoli ni maral, obdržati ga – kateregakoli –, ko mine začetno zadovoljstvo, pa je že umetnost.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.