Nekaj dni človeka ni »zraven«, politiko spremlja samo od daleč, tako rekoč skozi priprta vrata, in ko se vrne, ugotovi, da Slovenija ni več država, ampak politični fliper.

Kroglica leti od predsednice republike do predsednika parlamenta, se odbije od Janše, zadene Izrael, oplazi Rusijo, izgine nekje za Logarjem in na koncu pade naravnost v – referendum.

Najprej predsednica republike. Nataša Pirc Musar se je znašla v položaju, ko ji politični teren pod nogami ne spodkopava samo opozicija. Zdi se, da se ji ugreza kar sam. In kaže, da je prometna nesreča, skrita nekje v primorskem predoru, imela ozadje! Da ji je niso zakuhali kakšni strici iz zakulisja? Da bi se vse skupaj zapletlo kar tako enostavno brez priveskov?

In če je nekoč veljalo, da ima predsednik republike pri nas predvsem eno veliko prednost – da težko naredi res veliko politično škodo ali korist –, očitno tudi to ni več povsem zanesljivo. Naslednji mandat, ki je bil še nedavno videti kot precej samoumevna ambicija, danes ni več samoumeven niti kot ambicija.

In glej ga zlomka: nekje v političnem grmovju je Anže Logar. Tiho. Skoraj sumljivo tiho. Človek bi pomislil, da se spet pripravlja na predsedniške volitve? Ali pa je odkril najmodernejšo politično strategijo: medtem ko vsi drugi govorijo, bodi tiho in počakaj, da se tekmeci spotaknejo sami. Vendarle pa – ne le jaz, marsikdo čaka na njegov Skok!

Predsednik državnega zbora Zoran Stevanović je medtem tudi del političnega viharja, če že ne kar središče. Opozicija ga hoče poslati na referendum – naj ljudstvo pove, ali je primeren za predsednika parlamenta. Počasi bomo lahko ob nedeljah namesto na volitve hodili na politični servis: danes referendum, prihodnjo nedeljo odpoklic, čez štirinajst dni pa glasovanje, ali nam je všeč minister za karkoli.

Janša se medtem zapleta okoli Izraela. Zdaj je odločil, ker o tem, kot pravi, odloča vlada, da Slovenija ni obsodila Izraela, ki hoče (še) graditi stanovanja bolj kot ne na palestinskem ozemlju, na Zahodnem bregu. Mi tega ne obsojamo. Obsojajo pa Nemci, Britanci, Francozi, Italijani, Kanadčani, Norvežani … Se tudi za Janšo skriva kakšno zakulisje? Ta izjemna navdušenost nad Izraelom vzbuja nelagodje in sum! Žal. Močno se daje v zobe.

O tej »neobsodbi« me Janša seveda ni nič vprašal, tudi prejšnja vlada in Robert Golob me nista, ko sta »na horuk«, na hitro priznala Palestino. Takrat smo spet hiteli na čelo kolone. Mi imamo to radi. Veliki smo za dobro polovico kakšnega svetovnega velemesta, zunanjepolitično pa se občasno obnašamo, kot da bo Varnostni svet OZN počakal, da Ljubljana pove, kako naprej.

Ne pravim, da moramo biti tiho. Daleč od tega. Majhnost ni opravičilo za odsotnost stališča. Toda med stališčem in potrebo, da smo pri vsaki svetovni krizi prvi pri mikrofonu, obstaja nekaj prostora. Imenuje se mera.

In res je čudno, kar nenavadno, da nas/me o takšnih stvareh nihče nič ne vpraša. Ker očitno me bodo vprašali o skoraj vsem drugem. Prav zdaj nam pošiljajo porcijo neposredne demokracije. Spet bomo delali namesto poslancev!

»Odločiti« moramo: RTV-prispevek da ali ne, o socialni pomoči zdravim ljudem, ki menda nočejo delati oz. odklanjajo družbenokoristno delo. Potem pa še, ali tujci lahko sodelujejo na lokalnih volitvah. Če bo šlo tako naprej, bomo državljani kmalu odločali še o višini robnikov, znamki kave v parlamentu in tem, ali sme minister ob četrtkih nositi rjave čevlje.

Da, o tem bomo, o takšnih stvareh. O resnih pa ne? Torej, najbrž tudi o tistem, kar želi politika »naprtiti« nam, da prevali odgovornost na nas. Ko jim gre za nohte, ko si kaj izmislijo, smo lahko vsi strokovnjaki, sicer pa je odgovorna vlada! In če se izkaže, da smo se odločili narobe? In kaj, če se narobe odloči vlada? Na primer o Izraelu? 
In potem pridemo še do Ljubljane, kjer nas zgodovina očitno nikoli ne neha zaposlovati.

Zoran Janković vztraja pri Hej brigade na začetku sej mestnega sveta? Kje mi živimo!? In vztraja pri svojem nasprotovanju pokopu po vojni pobitih na Žalah. Toda, nas je Janković kaj vprašal? On je gospodar, on odloča! Je kot Janša – o Izraelu odloča vlada, o pokopih na Žalah pa Janković! O lokalnih volitvah pa mi.

Lepo vas prosim! Izhajam iz partizanske družine in zagovarjam partizanstvo z vsemi štirimi; moja mama je bila vojaški vojni invalid, ker so jo ustrelili Nemci, dobila je medaljo za hrabrost – a da bi danes peli Hej brigade na sejah občinskih svetov? Da bi bila proti dostojnemu pokopu, četudi nasprotne strani? Sploh pa po vojni pobitih? 

Kaj bomo zdaj? Pred vhodom na Žale postavili komisijo? »Partizan? Izvolite levo. Domobranec? Desno ne bo šlo. Mešana družina? Trenutek, gospa, izpolnite obrazec SPL 1945 v treh izvodih.« Mrtvi niso politična konkurenca, niso politični rekvizit. In pokop ni rehabilitacija ideologije, temveč minimum civilizacije.

Morda je prav to največji problem naše politike. Da se nenehno, na široko, tudi na referendumih, ukvarjamo z vprašanjem, kdo sme kam: kdo na Žale, kdo na lokalne volitve, kdo do socialne pomoči, kam RTV! 

Vmes pa državljan stoji z referendumskim listkom v roki in se sprašuje, zakaj je sploh volil poslance, če mora odločati o stvareh, o katerih bi morala oblast. A le o nekaterih. 

Delajo naj – strokovno, mirno, brez ekstremov in škandalov. Da bom naslednjič vsaj na podaljšanem vikendu mirna in brez skrbi, da moje države peščica izbranih ne postavlja na glavo! 

Ali pa bom naslednjič odločala morda o tem, ali predsednik parlamenta sme v Moskvo, kdo in kje lahko kdo poje Hej brigade, ali pa bo morda Janez Janša pred naslednjo zunanjepolitično odločitvijo le moral poklicati 'mene'?

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.