Kaj je doslej pokazal Zoran Janković? Njegova prva, neprestana mantra je, da mora državo voditi manager in da je država podjetje. Če bi bilo tako enostavno, potem bi pač ne bile potrebne nobene volitve, noben parlament in nobena demokracija, saj bi suveren na primer vsake toliko časa za predsednika vlade imenoval enega od uspešnih managerjev. Po teh kriterijih in glede na rezultate bi torej za premiersko mesto moral kandidirati sicer član Pahorjevih socialdemokratov (če je še seveda) Sandi Češko, skoraj 208 milijonov težak prvi slovenski milijonar med stotimi.
Češko je obogatel s kozmodiskom in vzmetnicami, kar sicer govori o podjetniški premetenosti tega zasavskega bogataša, ne pa tudi o tem, da bi zaradi tega lahko vodil državo. Ob tem se Janković hvali s svojim direktorovanjem Mercatorju, kar naj bi bila referenca za vodenje države. Ve se, kako je Janković stisnil dobavitelje in kako je uničil vso majhno zasebno konkurenco v manjših mestih in na podeželju. Vse drugo je potem ustvaril z maržami. Kljub temu podatki kažejo vso Jankovićevo učinkovitost. Tako je od 1998. do 2005. leta povečal skupen dolg Skupine Mercator iz 160 milijonov evrov na skoraj milijardo evrov.
Druga Jankovićeva mantra je zartrjevanje, da bo strandard državljanov že prihodnje leto porasel, kar je trditev, ki je na ravni ekonomskega čudeža, še več – gre za trditev, ki bi uresničena v praksi v tej globalni krizi predstavljala ekonomski izum stoletja. In bi si Janković zaslužil Nobeleovo nagrado za ekonomijo. Prav ta Jankovićeva trditev je dokaz, da ali človek nima pojma o tem, kaj se okrog njega dogaja, ali pa seveda iz volilno pragmatičnih razlogov zavaja javnost in si izmišlja. Medtem ko Bruselj in evropski voditelji zelo zaskrbljeno in resno opozarjajo, da se bliža drugi val recesije, nam Janković prodaja bučke. Takšen predsednik vlade pa bi bil dodatna nevarnost za čas, v katerega stopa naša država.
Tretja Jankovićeva mantra je družinska – da namreč nima nič s poslovnimi zadevami svojih sinov in da sta pač polnoletna. Kar je res, ni pa res, da družinska razmerja na politična ne morejo vplivati. In če njegova sinova poslujeta na Cipru, da bi se izognila plačevanju davkov doma, je seveda res, da nista Edina, ampak njun oče kandidira za predsednika vlade, ki bo vsak ever davka doma še kako potreboval, če bo slučajno izvoljen.
Četrta Jankovićeva mantra je, da z Janšo ne bi šel v koalicijo, ker Janša eno govori, drugo pa dela. Jankoviću je skoraj nemogoče našteti vse njegove javne zaobljube – o tem, da ne bo kandidiral za župana, o tem, da ga politika ne zanima, o tem, da na volitvah ne bo nastopil, o tem, da ga strankareska politika ne zanima, o tem, da on ni politik…Kandidat Zoran Janković se je ob vsem tem že moral precej prenajesti lastnega zarečenega kruha.
Peta Jankovićeva mantra je, da se ne boji poraza na oni strani Trojan, potem pa ziheraško kandidira v Ljubljani.
Šesta Jankovićeva mantra je, da ima najboljšo ekipo. Če misli na ”znamenite” prebežnike iz Pahorjeve in drugih strank, potem je ta njegova trditev toliko resnična, kolikor je res, da si je zaradi prebegopv oddahnil Pahor. In če k temu dodamo še superkandidatko Barbaro Žgajner Tavš iz nekoč ultranacionalistične stranke, potem ima ekipo, ki mu je ta hip nihče na zavida. Če pa Janković misli na mestno ekipo, je pa to ekipa trgovcev iz Mercatorja.
Sedma Jankovićeva mantra je, da ima najboljše zamisli, pa na primer še danes nihče podrobneje ne pozna njegovega gospodarskega programa, razen trditve, da bo DDV povišal za en odstotek in da bodo najnižje pokojnine in plače višje. No, če je tako, potem je ta del programa prepisal iz koalicijskega sporazuma poražene KGB. Kar je plagiat in nerealna predvolilna obljuba, v teh težkih časih pa tudi nevarno zavajanje.
Sicer pa: bojte se jankovićev, ki prinašajo takšne darove! Država ni Mercator oziroma trgovski center, država ni Ljubljana, davki niso marže, državljani niso potrošniki in ministri niso trgovke za blagajnami. Poleg tega pa so mantre vedno nekaj misitičnega in ne tuzemnega.