Zoran Janković je na pot svojega konca stopil prav na dan, ko je minilo devet let od smrti Jožeta Pučnika (oče slovenske državnosti je umrl 11. 1. 2003). Malo kdaj se datumi ujamejo do te mere, da tvorijo pomenljivo naključje. Nekdo je ob Pučnikovi smrti namreč zapisal, da obstaja zgodovina, ki jo poznamo, ob velikih osebnostih in dogodkih pa se moramo tudi vprašati, kako bi bilo, če bi stvari na nekem križišču v preteklosti krenile v drugo smer.
Kaj bi bilo, če bi na volitvah leta 1990 namesto Milana Kučana res zmagal Jože Pučnik, bomo videli od tega trenutka naprej. Zgodovina je bila do Slovencev v zadnjih dveh desetletjih po osamosvojitvi (in vmes) skopa: demokracije je bilo v deželi za vzorec, vse volitve pa so se odvijale po približnem vzorcu »free but not fair«, bile so formalno svobodne, toda potekale so v neenakopravnih okoliščinah. Izjema bi bile le tiste leta 2004, ki pomenijo brez precedenčno presenečenje, saj ni nihče računal, da se bodo pomladne stranke toliko okrepile.
Takšno atmosfero so volitve leta 2011 prinesle šele po dolgotrajnem razpletu. K temu je nekaj pripomogla tudi arogantnost Zorana Jankovića pri konstituiranju državnega zbora, predvsem pa so finale odločile spremenjene okoliščine na družbenem prizorišču. Prva, in to najpomembnejša je vpliv telematske revolucije, ki je internet prinesla v vsak dom, s tem pa demonopolizirala najmočnejše orožje tranzicijske levice, medije.
Ti so sicer počeli prav neverjetne stvari, da bi oslabili Jankovićevo opozicijo: zadnji primer je nastop predsednika države na TV SLO na dan pred glasovanjem za mandatarja. Vsi so ga čutili kot izsiljenega, še več, za trenutek so se vrnili partijski časi, ko se je dalo politika v informativni program poslati v petih minutah, z enim pomembnim telefonom. Večinski mediji (razen Slovenskih novic) so do konca odpovedali: Delo, Dnevnik in Večer so presegli prag nacionalne sramote in postali – kot Karnerjev par – širšemu svetu zanimiva eksotika, ki jo sicer videvamo v kakšni Severni Koreji.
Nadalje: toliko manipulacij, kot jih je zagrešila Perovičeva POP TV (informativni program), ko je na silo poskušala ustvariti Zorana Jankovića – predsednika kompetentne vlade, je neverjetno tudi za najbolj totalitarne standarde medijskega obveščanja državljanov. Tomaž Perovič je Sloveniji ves čas dopovedoval, da je Jankovićeva vlada »že tukaj«, da so samo še nekatere formalnosti in malenkosti, ki morajo biti usklajene. Tako rekoč do zadnjega je zadrževal novico o »smrti«: šele, ko je postalo jasno, da Janković ne bo mandatar, je za hip obmolknil, vendar se je takoj zbral.
V trenutku, ko to pišemo, so na sporedu informativni program Pop –TV naslednje novice: 1. Gospodarstvo - z neizvolitvijo se bo agonija samo še nadaljevala. 2. Ni se še zgodilo, da bi se odvzemala pravica glasovanja po lastni vesti. V neposredni bližini so povezave do arhiva, kjer smo lahko brali: 3. Janković in Virant sta le našla skupni jezik. 4. Kdo bo prvi dahnil »da« Jankoviću? Itd., itd. Za odgovornega urednika informativnega programa na Pop TV kot da je Janković Tito, a televizija služabnik njegovega cekaja. V to je prepričana tudi njegova kolegica na nacionalki.
Zakaj mediji (Pop TV, Delo, Dnevnik, Večer) to počnejo? Odvisni so od oglasov, največji delež pri tem ima Pop TV, zaradi katere bo morala Slovenija Evropskemu sodišču plačati veliko globo. Telenor (TV ponudnik iz Norveške) se je namreč pritožil zoper protizakonski monopol slovenske komercialne TV. Zakaj so Slovenske novice neodvisne: ker s prodajo samo zaslužijo za preživetje. Ne za Delo, Dnevnik ne za Večer bi ne mogli trditi kaj takega.
Mediji so odvisni od velikih državnih podjetij, kjer je še vedno na oblasti Milan Kučan oz. ljudje, ki so v takšnih ali drugačnih povezavah s Forumom 21 in drugimi, manj formalnimi organizacijami istega tipa. Vendar se morajo ti za svojo oblast sedaj zelo potruditi, v tem pa je tudi skrivnost tega, kako nepredvideno so se po oblikovanju državnega zbora začeli razvijati dogodki.
Včasih je Kučan vladal iz ozadja. V državi so bili trije mediji, Delo, Dnevnik in RTV SLO; Pop TV je bil majhen in so ga tudi obvladovali. V tej atmosferi se je odvila slovenska tranzicija: dela pri manipulaciji z javnostjo ni bilo veliko, Kučan in njegov štab se niti pretegnili niso in so stvari ostajale pod kontrolo.
A telematska družba te logike ne pozna. Informacija je postala stvar konkurence, človek si ob internetni ponudbi bistveno lažje izoblikuje mnenje. Ničesar se ne da skriti, najmanj prevaro. Zato je bilo pravo podcenjevanje – tega si je največ privoščil prav Janković – misliti, da se bo med pomladniki znašel kakšen »Pucko«. Čas, ki je dopuščal take eksperimente, je bil Kučanov čas, ta pa je nepovratno minil. Novega »Pucka« bi res »pokrili« tiskani mediji in Perovičeva Pop-TV, vendar bi alternativna sredstva obveščanja poskrbela, da bi se ga nalepka sramote nemudoma prijela.
Z Jankovićevo odslovitvijo se je Slovenija demokratizirala, kot v pravem šoku. Stvari so preprosto dozorele do točke, da se delati, tako kot sta bila vajena Kučan in Janković, ne da več. V sredo 11. 1. 2012 je nastopil začetek konca partijskega totalitarizma. Ta je zdržal celih dvaindvajset let, za devet let je celo preživel očeta slovenske države in demokracije, Jožeta Pučnika.
V Slovenijo se je danes vrnilo parlamentarno življenje. Doživeli smo rehabilitacijo osnovnega političnega subjekta, politične stranke. Stranke so bile namreč tiste, ki so izvedle spremembo. Zamenjale so oblast paradržave, to je Milana Kučana, zveze borcev, skratka vso parado, ki smo jo videvali od nastopa Jankovićeve kandidature na Magistratu sèm. To so politične stranke lahko izvedle, ker se je državljanska zavest spričo demonopolizacije medijev okrepila do te točke, da ni mogoče več nikogar slepiti. Nastopilo je novo poglavje slovenske državnosti.
Ljudje, ki so sposobni takšnih potez, so pravi politiki in zreli voditelji. Za nekatere od njih je stvar morda dozorela v Dražgošah, ko jih je predsednik ene od institucij paradržave označil z izrazom (hlapci), ki nikakor ne pritiče njihovemu dejanju in nehanju v zadnjih dneh. V kolikor jih ni prebudila že proti-zavezniška (ameriška) ost Stanovnikove formulacije, kajti odločilni člen proti-hitlerjevske koalicije so bili prav Američani. Ti so na svetovnem odru spodbudili tudi padec onega totalitarizma, ki je v Sloveniji do današnjega glasovanja vzdrževal partijsko tovarišijo pri moči in privilegijih. Razen Osame bil Ladna, Al Zavahirija in Mahmuda Ahmadinejada namreč ni primerov, da bi ljudje Združene države preklinjali. Tudi čez papeža nihče ne udriha.
Razplet, ki sledi, bo moral v nadaljevanju stvari postaviti tja, kamor si je to zamislil Jože Pučnik, še v davnih šestdesetih letih, za ceno neizmernega osebnega trpljenja. Slovenija mora postati normalna država. Jankovića morajo procesirati organi pregona, domači, predvsem pa tuji. Stvar bo toliko lažja glede na posrečeno analogijo. Ko je Vika Potočnik izgubila županske volitve v Ljubljani (2002), je to omogočilo razkritje afer, v katere je bila LDS (v Ljubljani) potopljena. Odtod poznamo zgodbo o Slovenski investicijski banki, ki je zamajala politično prizorišče in omogočila opoziciji leta 2004 za hip priti na oblast. Ko bo Zoran Janković župansko mesto prepustil drugemu, se bo našlo še več, veliko več, pač glede na energijo, ki jo je le-ta vlagal v »delo« na področju prestolnice. Jankoviću se utegne zgoditi presenečenje »Sanader«.
Družba se mora demonopolizirati v vseh ozirih. Zgodovina nam je ponudila priložnost: naloga, s katero je Jože Pučnik oblikoval Demos, je ponovno pred nami. Njen nosilec bodo – kot dvajset let tega – politične stranke, predvsem pa osveščen politični subjekt, znotraj in zunaj parlamenta.
Jože Pučnik je na ta simbolični dan spregovoril močneje, kot če bi ga poslušali v naši sredi.