Kateri so po vašem mnenju ključni argumenti v prid projekta JEK 2?

Jedrska energija je ključna za našo prihodnost, ko gre za zanesljivo oskrbo z električno energijo. Poraba električne energije se bo v prihodnosti še precej povečala, jedrska energija pa je nizkoogljična, zasede izredno malo prostora, ima veliko gostoto energije, porabi zelo malo materiala za gradnjo in izredno malo goriva za obratovanje. Recimo le enkrat na leto in pol potrebujemo približno 20 ton goriva, medtem ko podobno močna termoelektrarna samo na dan porabi za okrog 300 vagonov premoga. Zaradi povečanja deleža obnovljivih virov so čedalje bolj pomembni tudi zanesljivi viri energije, in jedrska elektrarna to je, predvsem pa zagotavlja velike količine elektrike, za kar se zdi, da bo v prihodnje pomembno.

Po drugi strani sta glavna argumenta proti projektu visoka cena in pa pomisleki glede varnosti oziroma jedrske energije.

Začetna investicija je ogromna, da, vendar jo lahko razdelimo na 100 let obratovanja. Pri jedrski elektrarni je, podobno kot je pri hidroelektrarnah in sončnih elektrarnah, začetna investicija zelo velika, potem pa je cena obratovanja relativno nizka, saj cena goriva pomeni približno od 10 do 15 odstotkov cene obratovanja jedrske elektrarne.

Glede cene projekta pa menim, da je odvisna predvsem od tega, kako resno se bomo lotili projekta. Bolj kot smo resni, bolj resno vzamemo tak projekt, bolj resno nas bodo jemali tudi ponudniki tehnologije in potencialni investitorji, posledično zna biti boljša končna investicija. Sicer pa mislim, da cena elektrike nikoli več ne bo izredno nizka. Trenutno smo v kar ugodni situaciji, do katere smo prišli v zadnjih nekaj desetletjih, ko imamo večino naših elektrarn že amortiziranih in posledično so tudi cene elektrike iz njih relativno nizke.

Če že kupujemo kitajske telefone, avtomobile, sončne panele, bi mogoče morali kupiti tudi kitajsko jedrsko elektrarno, gotovo bi bila cenejša.

Vendar je to podobno, kot če bi imeli star avto z 200.000 prevoženimi kilometri. Že res, da je upadanje njegove vrednosti relativno počasno, ampak zanašati se na to, da bo deloval v nedogled, je vprašljivo  in podobno je pri elektrarnah. Treba se je zavedati, da so delujoče elektrarne večinoma stare nekaj desetletij, kar velja tudi za jedrsko elektrarno v Krškem, in potrebno bo razmišljati o novih virih energije.

Zato tu ne gre za primerjavo med nič investicijami in investicijo v jedrsko elektrarno, kjer bo začetna investicija med pet in deset milijard, potem pa mogoče še kaj, odvisno od stroškov investiranja. Potrebno je investicijo v jedrsko elektrarno primerjati z drugimi možnostmi, ki jih imamo. Na eni strani je to, da se bomo v celoti zanašali na uvoz, pri čemer se potem prepuščamo trgu.

V nekaterih primerih, predvsem v poletnih mesecih, je cena elektrike lahko izjemno nizka, na primer čez dan, ko sveti sonce, v drugih delih dneva in v nekaterih delih leta je ta cena lahko zelo visoka, ker tudi druge države računajo na uvoz elektrike takrat, ko same nimajo električne energije iz sončnih elektrarn. Potem pa lahko pridejo še kakšni izredni dogodki, kar smo videli v zadnjih letih, ko lahko cene podivjajo v nebo.

Jure Klobčar

Zanašati se na uvoz električne energije je skoraj ruska ruleta, kajti verjetno v dolgoročni prihodnosti bodo tudi obdobja, ko bo cena izjemno visoka. Potem imamo še opcijo, da poskušamo to elektriko pridobiti predvsem iz sončnih elektrarn, a se je potrebno zavedati, da bo za enako količino energije, kot jo proizvede jedrska elektrarna, potrebnih približno milijon sončnih elektrarn na strehah.

Če vemo, da vsaka stane okoli 10.000 evrov, pridemo hitro na vrednost ene jedrske elektrarne. K temu moramo prišteti še hranilnike energije, ki stanejo še za eno jedrsko elektrarno, zavedati se je tudi treba, da je življenjska doba jedrske elektrarne od 60 do 100 let, v tem času pa bo potrebno sončne elektrarne od trikrat do petkrat zamenjati.

Kakšna je življenjska doba solarnih panelov?

Če smo optimistični, okoli 20 let, baterije pa imajo tipično še krajšo življenjsko dobo. K temu je treba prišteti še rezervo za proizvodnjo elektrike takrat, ko recimo sonce ne sveti, kar pomeni gradnjo novih termoelektrarn, tipično na plin, pa ceno plina, kuponov CO2 in morebiten uvoz.

Ste si pogledali študijo energetskih scenarijev, ki jo je pripravil šef Elesa Aleksander Mervar?

Študije nisem prebral, sem pa ujel nekaj informacij glede nje. Zanimivo mi je, da je študija bila pripravljena avgusta, v javnost pa je prišla približno dva meseca kasneje. Razlogov za to ne poznam, je pa res, da študija nakazuje, da možnost samo z obnovljivimi viri ni realna, da bi bila tudi precej precej dražja. Hkrati študija nakazuje investicije v sisteme in nove proizvodne enote, se pravi, študija realno pokaže, kakšne investicije bi v različnih scenarijih bile potrebne.

Ker pa ne zajema razlike, se pravi uvoza, v bistvu deluje, kot da je najcenejša opcija, če ne naredimo nič. To je sicer res – če ne investiramo v nič, bo to najcenejše, vsaj dokler ne zapremo sedanjih enot. Čez 30 let pa lahko to precej draga opcija.

Govori se o podaljšanju življenjske dobe aktualnega reaktorja v Krškem do leta 2063.

Življenjska doba delujočih jedrskih elektrarn se podaljšuje glede na redne preglede. Če je jedrska elektrarna sposobna varno obratovati, se ji življenjska doba lahko podaljša. Jedrski elektrarni Krško se je že podaljšala od 40 na 60 let ob zagotavljanju primernih varnostnih karakteristik. Nekatere jedrske elektrarne v Združenih državah Amerike so tudi v procesu podaljšanja življenjske dobe na 80 let, a ne moremo se zanašati, da bo dejansko elektrarna sposobna obratovati tako dolgo. Kot sem rekel, avto lahko servisiramo, ampak v nekem trenutku je z njim dejansko konec.

Ste predavatelj na univerzi, kakšno je zanimanje študentov za jedrsko tehnologijo?

Sem tudi asistent na fakulteti za matematiko in fiziko pri jedrski tehniki, kjer imamo študente druge stopnje fizike, približno pet slovenskih študentov na leto posluša predavanja jedrske tehnike, potem je tu še kakih pet študentov iz drugih držav, ki prihajajo k nam z raznimi izmenjavami. Vsako leto študij konča okoli pet magistrskih študentov, dva pa še doktorirata.

Nemški eksperiment, ki je vsako nemško gospodinjstvo stal približno za enega novega golfa, je pokazal, da vlaganje samo v obnovljive vire ne prinese razogljičenja električne proizvodnje.

Tu na Inštitutu Jožef Stefan poskušamo jedrsko energijo in jedrsko tehnologijo približati tudi širšemu krogu ljudi, v sosednji stavbi imamo izobraževalni center, kamor si pride približno polovica vseh otrok v generaciji v Sloveniji pogledat razstavo o jedrski energiji. Organiziramo še različna poljudna predavanja, nedavno smo imeli serijo odprtih predavanj o jedrski energiji, na katerih so se ljudje lahko seznanili z osnovnimi aspekti jedrske energije in tehnologije.

Kakšen pa je odnos šolarjev, ki jim v tem centru predstavljate jedrsko energijo?

Zdi se mi, da je odnos mlajših do jedrske energije še bolj pozitiven kot v povprečju. Mislim, da se mlajši na eni strani bolj zavedajo pomembnosti varovanja okolja, se pravi, da si želimo ohraniti okolje čim bolj naravno, čim manj onesnaženo, tako za čas našega življenja kot tudi za naše potomce. Po drugi strani tudi mladi prepoznajo, da je jedrska energija tista, ki lahko prispeva k varovanju okolja, se pravi zagotavlja čisto energijo, nima izpustov ogljikovega dioksida, zavzame malo prostora, porabi malo materialov, zdi se mi, da to mladi kar dobro poznajo.

Ste od njih deležni tudi vprašanj glede jedrske varnosti in najbolj črnih scenarijev?

Vedno je prisotno tudi vprašanje varnosti. A vsaka stvar, ki se je v življenju lotevamo, je povezana z nekim tveganjem, tudi jedrska energija ni izjema. Tako kot se zjutraj zbudimo in se odločimo, ali bomo ostali doma ali pa bomo šli iz hiše, pretehtamo prednosti tega, ki nam jih to prinaša in se po navadi odločimo, da npr. gremo v trgovino, službo in podobno.

Tudi pri jedrski energiji se je potrebno zavedati določenih tveganj, jih čim bolje poznati, tudi to je stvar, s katero se ukvarjamo na našem odseku za reaktorsko tehniko. Se pravi, da preučujemo potencialne nezaželene dogodke in kako jih preprečiti ali kako se nanje čim bolje pripraviti. Jedrska energetika je industrija, ki res veliko vlaga tudi v varnost, statistično se to pozna v tem, da je ena najbolj varnih energij glede na količino proizvedene energije.

Ko pa gre kaj narobe, je to lahko zelo narobe.

Primer, ki ga verjetno večina pozna, je Fukušima, kjer je Japonsko je zadel močan potres. Porušil je večino stavb v regiji, a jedrska elektrarna je potres normalno preživela in se j varno zaustavila. Potem pa je prišel cunami, ki je bil višji od predvidenega in je zalil rezervne vire napajanja. Jedrska elektrarna namreč ob zaustavitvi še vedno proizvaja nekaj toplote in tisto toploto je treba odvesti. Ko so izgubili napajanje, je počasi vode za hlajenje zmanjkalo, prišlo je do talitve reaktorske sredice in do nesreče v Fukušimi.

Jure Klobčar

A zaradi sevanja v Fukušimi ni umrl noben izmed delavcev in okoliških prebivalcev,  trenutno je okolica primerna za bivanje. Ena od večjih posledic te jedrske nesreče pa je bila zaustavitev vseh jedrskih elektrarn na Japonskem in njihovo počasno ponovno zaganjanje, kar je privedlo do izredno velikih stroškov uvoza elektrike, kajti Japonska je otok in ni povezana v mednarodno električno omrežje. Energijo so morali zagotavljati z uvažanjem plina in nafte, na koncu so tudi zagotovili zadosti energije v tistem času.

Prej ste omenili, koliko študentov študira jedrsko tehnologijo v Sloveniji. Problem pri odločitvi za drugi blok jedrske elektrarne so tudi kadri, ki jih nimamo dovolj. Lahko slovenski izobraževalni sistem v naslednjih letih izuri dovolj kadra za leto 2040, ko naj bi JEK 2 predvidoma priključili na energetski sistem? Ali bo treba kadre uvažati?

V Sloveniji se mi zdi, da imamo dobro infrastrukturo za izobraževanje. Imamo postavljen študij jedrske tehnike, raziskovalni inštitut, raziskovalni reaktor, v primeru povečanja interesa bi po mojem lahko zadostili povečanju števila študentov. Je pa za to, da se študentje odločijo za tako smer, potrebna jasna vizija, se pravi širša politična in družbena odločitev, da je jedrska energija naša prihodnost. To zagotovo pritegne mlajše študente.

Potrebno bi jih bilo tudi namensko spodbujati k odločitvi za študij jedrske tehnike, zagotovo bi potrebovali kar precej mladih strokovnjakov. Se je pa potrebno zavedati, da študij fizike oziroma jedrske tehnike traja okrog pet let, potem je treba še kakšnih pet let, da se človek malce uvede v delo, tako da se je tega treba lotiti dovolj zgodaj, da ne bomo iskali ljudi takrat, ko jih bomo že potrebovali.

V naslednjih desetletjih bodo potrebe po energiji dovolj velike, da bi lahko poleg drugega bloka zgradili še eno jedrsko elektrarno in še kakšen majhen modularni reaktor.

V bistvu bi potrebovali strokovnjake že med gradnje, in če se bomo držali scenarija za priključitev JEK 2 v letu 2040, bi morali že zdaj povečati napore glede izobraževanja. Že od samega začetka, že v času načrtovanja potrebuješ ljudi, ki so domači tudi z jedrsko tehnologijo, potrebuješ jedrske inženirje, ki lahko sodelujejo pri tem projektu. Če jih začnemo izobraževati takoj, mislim, da imamo infrastrukturo, da lahko do leta 2040 izobrazimo dovolj kadra.

Bi na referendumu drugi blok jedrske elektrarne dobil podporo?

Mislim, da bi jo dobil. Ljudje se zavedajo, da elektriko potrebujemo, enostavno si ne predstavljamo več življenja brez nje, zavedajo se, da se zaradi varovanja okolja želimo izogniti plinu in premogu, med drugimi opcijami ljudje prepoznavajo, da je jedrska energija del mešanice, s katero bi lahko Slovenija v prihodnosti proizvajala čisto električno energijo po sprejemljivi ceni in zanesljivo skozi vse leto.

Delamo napako, ker se odpovedujemo kitajski in ruski tehnologiji? Predvsem prvi zaradi največ  izkušenj z gradnjo v zadnjem času? Pa tudi glede cene.

Mogoče. Če že kupujemo kitajske telefone, avtomobile, sončne panele, mogoče bi morali kupiti tudi kitajsko jedrsko elektrarno, gotovo bi bila cenejša. Zagotovo imajo Kitajci trenutno največ izkušenj z gradnjo, načrtujejo, da bodo do leta 2035 zgradili kar 150 novih jedrskih elektrarn. Kitajci tako kot Rusi niso prenehali z gradnjo jedrskih elektrarn, v zahodnem svetu pa že nekaj desetletij nismo zgradili nobene, in to je manko, ki se trenutno kaže v nekaj projektih evropskih jedrskih elektrarn, ki so močno zaostali za časovnicami in se tudi podražili.

Kitajci in Rusi so v tem času zagotavljali kontinuiran prenos znanja, podobno velja tudi za Južno Korejo, kjer so projekti jedrskih elektrarn izvedeni znotraj časovnih in finančnih okvirov. Kitajci počasi opuščajo kopiranje zahodnega sveta, ogromno vlagajo v lastni razvoj, raziskave in izobraževanje. Kar precej njihovih univerz izobražuje po več tisoč jedrskih inženirjev, kar zagotavlja nove jedrske elektrarne, pa tudi dobre službe za visoko kvalificirano delovno silo, ki v teh elektrarnah dela.

Pred kratkim so zagnali tudi svoj prvi majhen modularni reaktor, ki je hlajen s plinom. Ideja plinsko hlajenih reaktorjev ni nova, ti so že obstajali po svetu, ampak ta novi naj bi bil približno v 90 odstotkih plod kitajskega znanja.

V čem se kitajski reaktorji razlikujejo od ameriških, francoskih ali korejskih?

Praktično v ničemer. Kitajski reaktorji so izpeljanka ameriških in evropskih reaktorjev. Ko so Američani postavili štiri reaktorje na Kitajskem, so Kitajci malo spremenili začetni dizajn, a dejansko so imeli ameriško zasnovo. Zazdaj so kitajski reaktorji kopija zahodnih reaktorjev, ampak, kot omenjeno, ogromno vlagajo tudi v raziskave, zato je pričakovati nove variante reaktorjev na Kitajskem.

V Evropi Čehi in Madžari gradijo jedrske reaktorje, v Nemčiji bi CDU, ki je pod Merklovo zaprla jedrske elektrarne, te znova zagnala. Jedrska energija ni več na tako slabem glasu, kot je bila po letu 2011 in Fukušimi?

To je res, gradijo jih še Francozi, Angleži, Slovaki, tudi Poljaki imajo zelo ambiciozne načrte za gradnjo velikih jedrskih elektrarn in za majhne jedrske reaktorje. Celo v Italiji razmišljajo o potencialni rabi jedrske energije. Mislim, da so se zgodile tri stvari. Prva je prepoznavanje jedrske energije kot čiste energije, ki je sprejemljiva za naše bodoče velike potrebe po električni energiji in hkrati prispeva k ohranjanju okolja. Druga stvar je spoznanje, da samo z obnovljivimi viri ne bo šlo.

Nemški eksperiment, ki je vsako nemško gospodinjstvo stal približno za enega novega golfa, je pokazal, da vlaganje samo v obnovljive vire ne prinese razogljičenja električne proizvodnje. Hkrati imajo Nemci najdražjo ceno elektrike, pred kratkim so tudi zagnali novo termoelektrarno na premog in odpirajo nove odprte kope premoga. Če imaš veliko proizvodnjo iz obnovljivih virov, moraš ves čas imeti v pripravljenosti tudi rezervne vire, predvsem termoelektrarne na premog in plin.

Ravno pred najinim intervjujem sem še preveril, trenutno Nemci proizvedejo več kot polovico elektrike iz fosilnih goriv, dobrih 20 odstotkov jo uvozijo, predvsem iz Francije oziroma iz držav z jedrsko energijo. Tretja stvar, ki se je zgodila, pa je bila pa vojna v Ukrajini in posledična visoka cena zemeljskega plina, ki je pokazala slabosti visoke uvozne odvisnosti in pa draginje, ko država ne more zagotavljati vsaj približne samooskrbe oziroma nima veliko lastnih virov. Pokazalo se je, da skupni trg deluje v dobrih časih, v primeru izrednih dohodkov pa se lahko sesuje čez noč.

Kako premostiti energetske potrebe Slovenije do zgradnje JEK 2?

Ni dovolj samo podaljšanje obratovanja jedrske elektrarne v Krškem, že zdaj je Slovenija uvoznica električne energije. Količina uvoza je sicer odvisna od hidrologije, ampak približno od 10 do 15 odstotkov elektrike uvozimo. Ena od opcij je, da močno povečamo našo uvozno odvisnost. Tu se je potrebno zavedati, da bo naša poraba še naraščala, po zaprtju termoelektrarne Šoštanj bo ta uvoz pomenil kar konkreten delež. Druga realna možnost pa se mi zdi podaljšanje obratovanja termoelektrarne. Enostavno, če želimo zagotoviti lastno proizvodnjo, mislim, da je termoelektrarna edini še preostali zanesljiv vir, poleg nekaj potenciala, ki ga še imamo na hidroenergiji.

V Sloveniji premalo izkoriščamo hidroenergijo?

Nekaj potenciala je še, a vedno je prisotna debata, ali želimo pozidati tudi vse naše reke. Zdi se mi, da je kompromis treba iskati tudi glede varovanja okolja, na primer reka Soča, ki jo predstavljamo kot naš biser, bi izgubila precej privlačnosti, če bi jo zajezili in uporabljali za proizvodnjo hidroenergije. Imamo pa še nekaj potenciala na Savi. Treba je torej poiskati kompromise, treba se je zavedati, da imamo potrebe po električni energiji, hkrati pa skrbeti za ohranjanje okolja, biodiverzitete. Nisem pristaš tega, da se pozida vsak centimeter vseh rek, ki jih imamo.

Jure Klobčar

Govorimo, da bo jedrska elektrarna šele čez 20 let, ampak v energetiki so desetletne časovnice konstanta, tudi pri obnovljivih virih je tako. Lani smo imeli rekordno gradnjo sončnih elektrarn, a tudi če bi s takim tempom gradnje nadaljevali, bi se šele v 20 letih količina energije, ki bi jo dobili iz sončnih elektrarn, izenačila s tisto iz jedrske elektrarne. V energetiki se nič ne zgodi od danes do jutri oziroma od letos do drugega leta.

Če Slovenija izpelje projekt JEK 2, lahko predvidimo, kaj bo sledilo, kako bomo energetske težave reševali čez 50, 60 ali več let, ko bodo energetske potrebe Slovenije še veliko večje, termoelektrarne ne bo več, hidroelektrarne bodo zaprte ali zastarele?

Treba se bo posvetiti strateškemu planiranju s pogledom konkretno v prihodnost, se pravi za več kot deset let. Zagotovo se nakazuje povečana poraba elektrike, predvsem zaradi tega, ker s v primeru razogljičenja večji del porabljene energije pomeni električna energija, recimo za ogrevanje s toplotnimi črpalkami, za pogon električnih avtomobilov. To večjo porabo elektrike bo treba z nečim zagotavljati, in tu je zagotovo prostor. V naslednjih desetletjih bodo potrebe po energiji dovolj velike, da bi lahko poleg drugega bloka zgradili še eno jedrsko elektrarno in še kakšen majhen modularni reaktor.

Kaj pa je posebnost teh malih modularnih reaktorjev, v čem se razlikujejo od reaktorja drugega bloka?

To so reaktorji, ki jih v bistvu poznamo že zelo dolgo, predvsem iz mornariške uporabe, kjer so na vojaških ladjah v obratovanju že precej desetletij. Definirani so kot reaktorji do 300 megavatov električne moči, se pravi približno polovico moči sedanje jedrske elektrarne v Krškem, njihova prednost pa naj bi bila lažja gradnja z vnaprej zgrajenimi komponentami, ki bi jih deloma samo pripeljali na lokacijo. Ti reaktorji naj bi bili tudi enostavnejšega dizajna.

Imamo pa tu vedno tudi ekonomiko eskaliranja, kajti večja enota je po navadi cenejša na enoto proizvedene energije, po drugi strani pa, če je majhen modularni reaktor hitreje zgrajen, bi se lahko investicija hitreje vračala. Finančno imamo tukaj pluse in minuse, zagotovo so pa majhni modularni reaktorji izredno zanimivi za odročna območja.

Ali smo res naredili nekaj dobrega za okolje, ko smo proizvodnjo preselili iz Slovenije na Kitajsko, pa potem z velikimi ladjami vozimo nazaj aluminij?

V Evropi smo izredno dobro povezani v skupno elektro-energetsko omrežje, medtem ko določena odročna območja, recimo kakšna rudarska mesta v Kanadi, izkazujejo izredno velik interes za majhne modularne reaktorje, saj potrebujejo ogromne količine energije, ki jo trenutno zagotavljajo tako, da s tovornjaki dovažajo fosilna goriva v ta odročna mesta. V zadnjem času se nakazuje tudi izredno velik interes posameznih tehnoloških gigantov za majhne modularne reaktorje, saj računajo na njihov potencial zagotavljanja velikih količin energije za njihove superračunalnike.

Majhni modularni reaktorji bi lahko tudi zagotavljali procesno toploto za industrijo. V svetu je trenutno v razvoju okrog 100 dizajnov različnih modularnih reaktorjev, nekateri so že blizu uresničitvi, tako da bi za Slovenijo taki reaktorji lahko bili rešitev čez 20, 30 let.

Če bi bilo v tem trenutku izvedljivo, koliko časa bi trajala postavitev tovrstnega malega reaktorja?

Če bi bila tehnologija na voljo, bi, ker gre še vedno za jedrski objekt, gradnja še vedno trajala nekaj let.

Kaj pa cena?

Kot sem omenil, bi bila cena same elektrarne na moč višja kot pri velikem reaktorju, vendar bi se investicija prej začela vračati. Samo ugibam lahko, da bi bila cena kakšna polovica cene drugega bloka.

Kako realna časovnica je 2040 za JEK 2?

Je realna, če se resno odločimo za ta projekt, če začnemo z aktivnostmi na različnih nivojih, če imamo vizijo in naredimo strateški načrt, kako se tega lotiti.

Kaj pa svarila, da bo do priklopa prišlo šele v letu 2050?

Ta ugibanja so vezana na določene predpostavke, kaj pa, če se to ali ono zaplete. A optimistična realna časovnica bi bila 2040, seveda pa je za to potrebno zagotoviti, da bo šlo vse, kot mora iti. Treba se je torej pravočasno pripraviti, prepoznati tveganja, biti nanje čim bolj pripravljen.

Kako resno gre vzeti ponudbe iz gospodarstva za sofinanciranje/delež v elektrarni?

Ena od opcij je zagotovo sofinanciranje oziroma soinvestitorji iz gospodarstva, ki prepoznavajo priložnost, da bi si na ta način zagotovili elektriko po proizvodni ceni oziroma bi si zagotovili zanesljivo električno oskrbo po predvidljivi ceni, kar bi jim verjetno dolgoročno olajšalo konkurenčnost. Po mojem tako sofinanciranje lahko prispeva tudi k večji transparentnosti projekta oziroma k njegovemu boljšemu vodenju.

Tu bi šlo predvsem za proizvodna podjetja, ki potrebujejo velike količine energije. A taka podjetja so zelo odvisna od dogajanja na trgu,  v letu ali dveh lahko celo propadejo ali preselijo proizvodnjo v tujino.

Da, to se je pokazalo v zadnji krizi, ko so energetsko najbolj potratna podjetja enostavno propadla, ker na trgu niso mogla konkurirati recimo Kitajcem. Proizvodnja aluminija je postala v Sloveniji predraga, na Kitajskem nimajo enakih standardov, potem se počasi taka proizvodnja preseli v druge države.

Pričakoval bi, da si država, ki se resno spogleduje z nadaljnjo uporabo jedrske tehnologije, želi jedrske inženirje in jedrske fizike sama vprašati kakšno stvar o jedrski tehnologiji.

Medtem pa človeštvo še vedno porabi enako količino aluminija. Ali smo res naredili nekaj dobrega za okolje, ko smo proizvodnjo preselili iz Slovenije na Kitajsko, potem pa  z velikimi ladjami vozimo nazaj aluminij?

Bi lahko slovenska industrija sodelovala pri proizvodnji sestavnih delov za reaktor JEK 2. Ali morda za modularne reaktorje?

Nekaj naše industrije je že vpete v to jedrsko industrijo, zaradi jedrske elektrarne v Krškem imamo nekaj podjetij, ki zelo dobro sodelujejo z njo, ob vsaki gradnji nove jedrske elektrarne se vse države poskušajo dogovoriti, da bi čim večji delež proizvodnje potekal v njihovi državi, da bi bilo vključenega čim več domačega gospodarstva.

Jure Klobčar

Mogoče ne moremo pričakovati, da bi bili vključeni v enakem deležu, kot so Čehi, kjer je, če se ne motim, govor o okrog 60-odstotni vključenosti, a zagotovo bi lahko precejšen del investicije v JEK 2 prešel na domača podjetja, na domače proizvajalce. Ti pa, potem ko se vključijo v te dobavne verige, lahko poskrbijo tudi za druge elektrarne v tujini. Tako to ni samo ena priložnost, ampak bi se najboljše dobavitelje lahko vključilo še v druge jedrske projekte v tujini.

Kdo bi dejansko gradil JEK 2? Slovenska podjetja ali pa bi izbrani ponudnik reaktorske tehnologije pripeljal svojo delovno silo?

To je stvar dogovora oziroma ponudba, a mislim, da bi velik del verjetno prevzeli slovenski dobavitelji. Tujci bi poskrbeli predvsem za stvari, ki jih lahko pripeljejo na samo lokacijo, se pravi kakšne komponente, betona pa verjetno ne bi vozili iz Amerike, Francije ali pa iz Južne Koreje.

Gregor Golobič je bil v nedavnem intervjuju kritičen do tega, da projekt JEK 2 promovirajo jedrski fiziki. Kako bi mu odgovorili?

Kot raziskovalec se raje pogovarjam z argumenti in dejstvi, predvsem o strateških energetski prihodnosti Slovenije. Ko se nekdo spusti na bolj osebni nivo, po navadi to dokazuje, da mu je zmanjkalo argumentov.

Težko je razumeti argument, da jedrski fiziki ne bi smeli biti vključeni v debato o JEK 2.

Absolutno se strinjam. Pričakoval bi, da si država, ki se resno spogleduje z nadaljnjo uporabo jedrske tehnologije, želi jedrske inženirje in jedrske fizike sama vprašati kakšno stvar o jedrski tehnologiji.

Če lahko, za konec še vprašanje glede vas – kaj vas je pritegnilo pri jedrski tehnologiji?

Začel sem s študijem fizike na fakulteti za matematiko in fiziko in potem nadaljeval v smeri jedrske tehnike. Nekako se mi je zdela dobra mešanica te bolj aplikativne uporabe znanosti, mešanica med strojništvom in fiziko. V tistem času je prišlo tudi do nesreče v Fukušimi, in mediji so se izdatno posvetili jedrski energiji, kar je morda tudi doprineslo k temu. Zdi se, da jedrske nesreče nikakor ne povzročijo upada zanimanja za jedrsko tehnologijo, ampak ravno obratno, več govora je o tem, več je vprašanj, več je novih idej oziroma raziskav, kar dejansko pomeni več ljudi, ki se podajo na to področje.