Imeli bomo vitko, skoraj dietno vlado, da bo lahko delovala učinkovito, brez odvečnih kalorij, in očitno bo na vrhu tudi »manjšinski« predsednik vlade, »od zadaj« podprt z Resnico.

Ne vem sicer, zakaj je predsednica republike Nataša Pirc Musar tako hitela z distanciranjem od (so)snovanja vlade, ubrala je prav slalomski politični sprint – hitrejši od razlage same in moje sposobnosti, da jo spremljam, tako da sem ostala povsem brez zemljevida. Kdaj pa je Robertu Golobu ponudila mandatarstvo?

So mediji to zgrešili ali naredili premalo »pompa«, da bi jaz to sploh opazila? In kdaj je pospravila svojo napoved, obljubo, da bo to storila šele ob zbranih 46 glasovih? Ali jih ni Golob zbral tam okoli 40? Lahko bi počakala, saj ji najbrž tudi Janez Janša ne bi »prinesel« 46 glasov.

To bi bilo elegantno. Tako pa je jasno povedala, da se je in bo Janši v vsakem primeru izognila. Podporniki bi ji težko oprostili, če bi mu ponudila mandatarstvo. Prihodnje leto bodo predsedniške volitve. In ironično? Uspeh njene morebitne kandidature bo v veliki meri odvisen od Janše. Če bo uspešen premier, bo kakšen glas izgubila, če pa bo ustvarjal nemir, sprejemal narobne ukrepe, bo imela izgovor – saj ga nisem predlagala …

In zdaj bo postopek v rokah poslancev in poslanskih skupin. Prvi dve izredni seji sta najbrž dodatno tlakovali pot Janši, saj so se med sabo toliko ozmerjali, da si je še kakšen dvomljivec premislil, da bi se izognil podpreti Janšo.

Če bi sodila po debati, bi sicer mislila, da bo – na seji največkrat omenjeni – Blaž Brodnjak (NLB) mandatar, na levi so ga nekateri kar naprej »zmerjali«, češ da preveč zasluži in da Janševi spreminjajo zakonodajo zanj, da bo še več. Še boljše je bilo, ko so na desni citirali uvedbo razvojne kapice, ki so ji na levi nekaj ur nasprotovali, a citati so bili iz programa Svobode in koalicijskega sporazuma, ki ga je Golob ponudil Demokratom.

In zdaj čakamo vlado: vlada, v kateri bodo skupaj sedeli Janez Janša, Anže Logar in Jernej Vrtovec, je povsem sinhronizirana, da je poleg še Zoran Stevanović, je pa skorajda laboratorijski primer slovenske politike: širok razpon temperamentov, političnih kultur in volilnih baz, stisnjenih v isti izvršilni okvir.

Takšna kombinacija bo hkrati priložnost in tveganje – odvisno predvsem od tega, ali bo prevladala politična zrelost ali refleks zaletavosti. To bomo očitno lahko spremljali. In marsikaj bo odvisno od Janše.

Njegov politični instinkt je oster, pogosto polarizirajoč, in zgodovina kaže, da mobilizacijo lastne baze rad gradi tudi na ideoloških razpokah. »Umiriti konje« bi v takšni vladi pomenilo zavestno odločitev za drugačen slog: manj kulturnega boja, več operativnega upravljanja države. To ni nemogoče – a bi zahtevalo disciplino in predvsem interes, da projekt koalicije preživi dlje kot do predčasnih volitev.

Logar bi v tej enačbi verjetno lahko igral vlogo mostu, če mu je ostalo kaj od tistega, za kar se je zavzemal pred volitvami. Njegova politična znamka temelji na umirjenosti, dialogu in določeni meri distanciranja od ostrine strankarske matrice.

Vrtovec pa je pragmatik – infrastrukturni, razvojni tip politika, ki ga bolj kot simboli zanimajo projekti. Stevanović pa prihaja z drugačne strani spektra: protestni naboj, neposredna retorika, občutljivost za socialna vprašanja in nezaupanje do »stare politike«. Njegova prisotnost bo hkrati korektiv in vir trenj. Na obeh izrednih sejah parlamenta je bil kar učinkovit.

Kako bi vladali skupaj? Verjetno z jasno delitvijo področij in z močnim koalicijskim sporazumom, ki bi moral biti bolj konkreten kot običajno. Dogovoriti bi se morali, da se bodo povsem izogibali tematikam, ki razdvajajo. Janša se bo moral odločiti – bo »vladal« le svojim volivcem, bo nagovarjal predvsem svojo bazo ali bo premier vseh Slovencev. To je poleg ključnih razvojnih ukrepov ena najpomembnejših zadev naslednje koalicije.

Skupni imenovalec obstaja: interes za stabilnost, gospodarski razvoj, infrastrukturo, energetiko, deloma tudi za učinkovitejšo državo.

Obvladovanje ekstremov bi bilo največji izziv. Na eni strani bi moral Janša omejiti impulz po zaostrovanju, na drugi bi moral Stevanović sprejeti realnost kompromisov, ki jih zahteva izvršna oblast. Logar in Vrtovec bi bila tukaj nekakšna amortizerja – če bi imela dovolj politične teže in modrosti. Tudi za odnos do opozicije in za hranjenje njene napadalne energije.

Prepiri bodo okoli zdravstva – zasebno, javno. Vojna z opozicijo. Pomembna pa bosta efekt in cena! Eden hujših gordijskih vozlov je zgodovina, vprašanja simbolike: partizanske proslave na eni strani, komemoracije pobitim po vojni na drugi. V teoriji bi bilo najbolj državotvorno, da bi ključni akterji hodili na oboje – ne za relativizacijo zgodovine, temveč kot priznanje kompleksnosti in tragičnosti preteklosti.

V praksi pa so takšni premiki redki, ker simboli hranijo politično identiteto. Če bi prihajajoča vlada želela preživeti, bi morala vsaj zmanjšati pomen teh front: manj poudarjanja razlik, več tihega spoštovanja pluralnosti spomina. Stevanović je prišel na proslavo ob dnevu upora proti okupatorju. Naj gre tudi v Kočevski Rog. Če bi to zmogli še Logar, Vrtovec in Janša – smo rešeni! In oni tudi.

Kako dolgo bi takšna vlada zdržala? Če bi padla v stare vzorce – ideološke spopade, osebne obračune –, bi bila njena življenjska doba kratka. Če pa bi zmogla preusmeriti fokus na konkretne rezultate (energetika, stanovanja, zdravstvo) in obenem znižati retorično temperaturo, bi lahko presenetila.

Je tega slovenska politika sposobna? Je zrela za fazo, kjer razlike ne izginejo, a ne paralizirajo sistema? Takšna koalicija (in opozicija) bi bila test prav tega. Primer sožitja in politične modrosti? Ali pa še en dokaz, da nas lastni refleksi vedno znova potegnejo nazaj v znane »gabarite«.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.