Dvainšestdeset letni predsednik SDS je izumil novo povezovalno geslo: »koalicija z volivci«. Dokončno se je otresel sopotnikov nekdanje slovenske pomladi. Nič več ne bo obujanja Demosa, pomladnih strank ali Koalicije Slovenije. Nekdaj in še donedavna je bilo drugače. Kaj se je zgodilo?

»Povezani in združeni smo močnejši«

Bilo je marca 2018 v celjskem Narodnem domu. Spremljali smo skupni nastop treh predsednikov strank slovenske pomladi, ki sta se jim pridružila tudi novinca Aleš Primc in Franc Kangler. (Slednja sta pred volitvami obupala nad projektom in volivce pozvala, naj Združene desnice ne volijo, saj bi s tem glasovi šli v nič oziroma bi izvedli »kolektivni samomor«, kot je dejal Primc.) Zamere so bile potisnjene ob stran, Janša je potrkal na vrata sedeža NSI in spil kavo z Matejem Toninom. »Ko sva se pogovarjala na kavi, sva kljub temu, da so bili mediji polni besed o vojni med nami, ugotovila, da smo glede velike večine zadev v parlamentu glasovali enotno,« je zbrani množici v Narodnem domu povedal predsednik SDS. Sodelovanje strank, ki lahko svoj program uskladijo v skupnega, glede na slovenski volilni sistem, je nujnost, če želi Slovenija napredovati, je dodal.

Primož Lavre

Konec maja tega leta, dva dni pred volitvami, so v režiji slovenskih poslancev Evropske ljudske stranke v ljubljanski unionski dvorani volivce nagovorili predsedniki pomladnih strank Janša, Tonin (tribuni se je najprej izmikal) in gostitelj tribune v Celju predsednik SLS Marko Zidanšek. S skupnim nastopom so sporočili, da »smo povezani in združeni, čeprav v različnosti, močnejši«, je dejal evropski poslanec Milan Zver, Janša pa, da danes znova diši po pomladi, in to ne le v dvorani, kjer so se zbrali, ampak po celotni Sloveniji. Obveljala je ocena, da složno in skupaj lahko dosežejo več; ne prepiri, temveč sloga najbolj motivira volivce desnega tabora.

Pogrešana čestitka ob izvolitvi

Ob nobeno stranko konkretno se prvak SDS na kongresu ni obregnil. Tako je bilo tudi prav, saj je s tem pokazal, da s koalicijo z volivci misli resno; njim je zavezan in ne možnim koalicijskim partnerjem. A to je lepša stran obraza, obstaja še druga. Po omrežju X je dober teden pred tem volivce NSI vabil k sebi. »Pridružite se stotinam, ki so to že naredili zadnje leto,« je zapisal in objavil pristopno izjavo k SDS. Člane NSI bi lahko javno zvabljal na Trstenjakovo že kdaj prej, priložnosti v zadnjem desetletju je bilo že veliko. Tokrat se ni več zadržal, pa vendar mu je Tonin po izvolitvi čestital in se na sovražno prevzemanje članstva ni oziral. Ni pa Janša poslal čestitke nedavno izvoljeni predsednici SLS, nekdanji državni sekretarki v njegovi vladi Tini Bregant. Njej se je to zdelo zamalo, ne nazadnje je pred izvolitvijo na čelo SLS dala intervju za Demokracijo.

Bobo

Povezovalka pomladnih strank

Predsednik SDS je potreboval tri desetletja – od takrat, ko je iz rok Jožeta Pučnika prevzel socialdemokratsko stranko (SDSS) in od akcije referendumske uveljavitve večinskega volilnega sistema leta 1996 – da je udejanjil učinek večinskega volilnega sistema. Neprimerno hitreje bi mu večinski sistem omogočil strniti in izčistiti politično prizorišče novih demokratičnih strank na desnici.

Vsa tranzicijska leta se je SDS predstavljala kot povezovalka strank slovenske pomladi in pozivala k oblikovanju razvojnih koalicij. Na taboru v Celju 1994 so v SDSS ugotavljali, da lahko le koalicija strank slovenske pomladi prepreči »mafizacijo« Slovenije in da potrebujemo koalicijo ZA Slovenijo. Interne analize v stranki so takrat kazale, da njeni privrženci pričakujejo skupen nastop pomladnih strank na vseh volitvah in v drugih političnih aktivnostih. K temu so pozivali tudi privrženci drugih pomladnih strank. Janša je SLS na enem od srečanj vodstev v začetku leta 1996 predstavil predlog Sporazuma o skupnem nastopu na državnozborskih volitvah. Ni bilo pravega odziva.

Tudi štiri leta pozneje je ponudil oblikovanje »enotnega demokratičnega bloka«, ki bi lahko na volitvah ponudil razvojno vizijo za Slovenijo v 21. stoletju. Kot je o tem pisal Milan Zver, je ta predvolilni blok videl širše kot nekaj let pred tem v okviru sintagme stranke slovenske pomladi. »Roko je ponudil vsem, ki verjamejo v nacionalni konsenz, ki se je oblikoval v času slovenske pomladi, in v razvojni izziv.«

in arhiv Reporterja

Koalicija Slovenija, Demos 2.0 ...

Na ustanovnem kongresu združene stranke SKD in SLS leta 2000 so sklenili, da bo združena stranka podprla odločitev državljanov za večinski volilni sistem. Na tej podlagi je bil podpisan koalicijski sporazum med SDS ter združeno stranko SLS + SKD. Potem ko je zaradi nasprotovanja večinskemu volilnemu sistemu SLS odpadla (sodelovala je pri sprejemu ustavnega zakona, s katerim smo ostali pri proporcionalnem volilnem sistemu), je po besedah Zvera z dokaj odkrito podporo SDS skupina nekdanjih krščanskih demokratov ustanovila novo krščansko-ljudsko stranko Nova Slovenija – krščanska ljudska stranka. NSI je takoj podpisala koalicijski sporazum s SDS in nastala je Koalicija Slovenija.

Koalicijska vabila so sledila tudi v drugem desetletju tretjega tisočletja. V začetku 2011 je SDS zunajparlamentarno NSI (leta 2008 se je strumno postavila za Janševo vnovično mandatarstvo in ni prestopila praga državnega zbora) vabila v novo »koalicijo pomladnih strank«. Tudi pet let pozneje, v začetku 2016, je predsednik SDS napovedal oblikovanje koalicije Demos 2.0. Slovenska desnica bi po njegovih besedah potrebovala nov zagon, ki bi črpal energijo iz ideje slovenske pomladi, organizacijsko platformo pa bi povzeli po zmagoviti koaliciji Demos. Na praznovanju 27-letnice stranke na Bledu leta 2016 je spomnil na širok politični spekter šestih, pozneje celo sedmih strank, ki so v času slovenskega osamosvajanja sestavljale Demos.

Primož Lavre

Ne odpovedujejo se veliki koaliciji

Slogan kongresa »Za ustavno večino razuma« pa vendar kaže, da nagovarjajo tudi druge stranke in ne le volivcev in da se koalicija ne bo sestavila sama po sebi, kot je sicer dejal novi stari predsednik. Je napoved ustavne večine razuma, do katere bo vodila koalicija z volivci, le pobožna želja? Strinjati se je s tistimi, ki menijo, da niti ne gre za dvom, koliko je to realno dosegljivo, ampak gre za postavljanje cilja, ki premika meje mogočega in na ta način deluje kot motivator. Ob robu kongresa je Zver dejal, da se ne odpovedujejo veliki koaliciji, in pri tem omenil SD, s tem pa nekako prekršil strategijo, da se pred volitvami ukvarjajo le s koalicijo z volivci.

Kaj bi pomenile korenite ustavne spremembe države v razmerah krize liberalne demokracije, ko denimo Trump vztrajno in vse bolj grobo preizkuša sodno oblast? Za državo nič kaj dobrega. Tudi koalicije z volivci gredo nekako mimo parlamentarne demokracije. Koalirajo stranke, kjer jih ni, pa jih sklepa partija z volivci. Ko je v prejšnjem režimu zaradi bližanja bankrota zaškripalo v »koaliciji« med partijo in delavskim razredom, je bilo kmalu konec socializma in SFRJ.

Primož Lavre

Dopolnitve ustavnega reda

Koalicija z volivci naj bi bila, kot rečeno, pot do »ustavne večine razuma«. O tem, zakaj bi jo potrebovala Slovenija, je Janša govoril že marca v Laškem, kjer so slavili obletnico ustanovitve stranke. Takrat je dejal, da je treba »nekatere strukture postaviti na novo,« zato bodo potrebne dopolnitve ustavnega reda. Z njimi bodo zaščitili svobodo govora, volilno pravico državljanov, pravico do poštenega sojenja, spol kot naravno kategorijo, volilni proces pred nezakonitim financiranjem iz tujine, finančno samostojnost občin ter omejili vpliv evropske birokracije na ustavno okolje. Vse to, kar je omenil v Laškem, in še kaj je našlo pot v nosilni resoluciji 13. kongresa. Dodani sta, denimo, še pravica do obrambe otrok pred ideologijo v šolah ter pravica do varstva osebnosti in dostojanstva, vključno s pravico do groba. Slednja se nanaša na nepokopane žrtve množičnih pobojev.

Kaj je »revolucija v zahodni civilizaciji«?

Ne v nosilni resoluciji in ne v nobeni drugi resoluciji presenetljivo ne tematizirajo izziva spremenjenih geostrateških razmer, s katerimi se soočata Slovenija in Evropska unija; razmer, ki so nastale po napadu Putinove Rusije na Ukrajino in po zmagi Donalda Trumpa na ameriških volitvah. Od daleč se tega dotakne nosilna resolucija, ko v SDS dajo vedeti, da si veliko obetajo od ugodnih razmer v svetu. »Danes se je v zahodni civilizaciji pričela revolucija razuma. SDS je tista politična sila, ki od samega začetka dokazuje, da je sposobna razumeti potrebe in priložnosti časa.«

Kaj bi bila lahko ta potekajoča revolucija v zahodni civilizaciji in katere priložnosti prinaša, o tem ne izvemo prav nič. Mnogo tega, čemur smo priča v svetu in Evropi, privržence liberalne oziroma ustavne demokracije navdaja s skrbjo. Mnogi na intelektualni desnici, ne nazadnje zaradi zgodovinske obremenjenosti, zavračajo poimenovanje družbenih sprememb s pojmom revolucija. Že spremembam pred prvimi demokratičnimi volitvami in po njih bi težko rekli revolucija. Tako imenovanega kulturnega marksizma, s katerim se najbrž spopada ta »revolucija razuma«, dokumenti kongresa ne omenjajo niti ga ni omenil njegov promotor predsednik SDS.

Primož Lavre

Referendumska zaseda

Nas čaka še kakšen referendum v režiji SDS in v produkciji države? Za vladno koalicijo bi bil rušilen referendum o pokojninski noveli. V vladi se v teh dneh trudijo umiriti sindikate, povezane v t. i. delavsko koalicijo, ki niso pridali podpisov pod doseženi dogovor na socialno-ekonomskem svetu. Če bi vlada izpolnila njihove zahteve, je sicer skromne pokojninske reforme konec. Reformi nasprotujejo nekateri bolj radikalni sindikati in bilo bi nenavadno, da bi se, četudi bolj »na daljavo«, povezali s SDS in skupaj – podobno kot leta 2011 – zrušili pokojninsko reformo, z njo vred pa še vlado.

Na kongresu je na vprašanje, ali razmišljajo še o kakšnem referendumu do volitev, prvi mož SDS odvrnil, da je pred nami plebiscitarno odločanje – volitve. Spomnil je, da smo na evropskih volitvah po volji koalicije odločali še na treh referendumih in »tako je tudi ta pot odprta. A zdaj ne govorim, da bomo mi ravnali enako.« Pravzaprav niti ne bi smeli ravnati enako, saj so sami upravičeno kritizirali referendume o volilnem sistemu, konoplji in pomoči pri samomoru istočasno z evropskimi volitvami. Janša koalicijo seveda drži v negotovosti; domala vse sprejeto v državnem zboru čaka referendumska zaseda.

Nadzor diskurza na desnici

V domači in mednarodni politiki, v slovenski družbi in v svetu se stvari spreminjajo in postavljajo na glavo. Predsedniku SDS tudi po zaslugi njegove vztrajnosti in avtoritativnosti spremembe olajšujejo nadzor diskurza na desnici – ne le prek družbenih omrežij. S tem preprečuje načenjanje hegemonije SDS v desnosredinskem taboru. Ustanovljenim Demokratom in Anžetu Logarju – nekdanji minister in predsednik sveta je brez njegovega soglasja izrasel iz njegove stranke – pač ne bo ponujal predvolilnega sodelovanja, se z njim slikal za isto mizo nekakšnih strank slovenske pomladi. Z močnim izidom evropskih volitev in z dobljenim referendumom prešteta in urejena SDS vstopa v koalicijo z volivci. Če bo treba, lahko to stori še z enim referendumom.

Robert Balen

(De)politizacija kmetijsko-gozdarske zbornice

SLS je tako ali drugače vsa leta obvladovala kmetijsko zbornico. Njen prejšnji predsednik nekdanji poslanec SLS Roman Žveglič je tudi zato v pogovoru za Reporter dejal, da je bil njegov glavni razlog, da se je potegoval za ta položaj, prav v tem, da zbornico in kmetijstvo umakne od aktualne politike. »Kandidiral sem proti predsedniku SLS Marjanu Podobniku.« Njegovo kandidiranje proti nekdanjemu kmetijskemu ministru Jožetu Podgoršku in članu SDS ni uspela. SDS je še enkrat dokazala, kako dobro organizirana stranka je, če se za kaj odloči. In tokrat se je odločila obvladati kmetijsko zbornico.

Janša je ob 36-letnici stranke marca dejal, da je na volitvah v kmetijsko-gozdarsko zbornico slavila SDS. Prav na javno hvaljenje predsednika SDS s prevzemom zbornice se zdaj sklicujejo poslanci koalicije, ko v predlogu novele zakona o zbornici, prestala je prvo obravnavo, ukinjajo obvezno članstvo. »To jasno kaže, da je politika zbornice podrejena strankarskim interesom. Takšna zbornica ne more več opravljati svoje vloge kot nepristranski in strokovni zastopnik svojih članov, zato tudi ni več mogoče zahtevati obveznega članstva za tiste člane, ki temu nasprotujejo.« 

Poslanci koalicije bi kmetijsko zbornico depolitizirali tako, da bi jo dejansko uničili.

Primož Lavre

V izvršilni odbor SDS izvoljeni večinoma predstavniki občinskih odborov

Okoli 700 delegatov 13. kongresa SDS je izvolilo člane izvršilnega odbora stranke. Člani so: dosedanji podpredsednik stranke in predsednik mestnega odbora Ljubljana Aleš Hojs, Danijel Cukjati (župan Vrhnike), Karin Planinšek (podpredsednica podmladka), Luka Simonič (predsednik podmladka), Jure Colja (predsednik odbora v Kopru), Milan Čadež (nekdanji poslanec SDS), Danijel Vrbnjak (župan Ormoža, predsednik strankinega odbora), Teja Jelina (predsednica odbora v Brdih), Patricia Čular (predsednica odbora v Brežicah), Alenka Forte (predsednica strokovnega sveta za zdravje), Božo Predalič (nekdanji generalni sekretar vlade in državni sekretar), Milan Mikl (vodja svetniške skupine v Mariboru), Stašo Lodrant (predsednik odbora v Prevaljah), Domen Janc (član IO Trbovlje), Peter Šart (svetnik SDS v Mozirju), Andreja Tanaskovič (podpredsednica odbora v Žalcu), Marko Kovše (podpredsednik odbora v Zrečah) in Denis Vilhar.

26-letna Karin Planinšek je lani kot kandidatka na evropskih volitvah dejala, da si »želi Evropo, ki ne bo vtikala nosu v avtonomijo ustavnih sodišč posameznih držav«. Naj spomnimo, da načelo primarnosti (tudi »prevlada« ali »nadrejenost«) prava EU temelji na tem, da v primeru navzkrižij med pravom EU in pravom države članice EU (nacionalnega prava) prevlada pravo EU. V nasprotnem bi članice EU lahko preprosto omogočile, da bi njihovi predpisi prevladali nad primarno ali sekundarno zakonodajo EU, izvajanje politik EU pa bi postalo neizvedljivo. To načelo velja seveda le na področjih, na katerih so članice prenesle suverenost na EU.

Profimedia

Vprašanje primarnosti se je odprlo ob sodbi poljskega ustavnega sodišča (2021), ki je v skladu s takratno suverenistično vladno politiko za nazaj ugotovilo, da so nekateri členi pogodbe EU v nasprotju s poljsko ustavo. V analizi sodbe je poznavalec evropskega prava dr. Matej Avbelj zapisal, da tudi za Poljsko velja načelo pacta sunt servanda.

»Če je poljsko ustavno sodišče naknadno ugotovilo neskladnost evropskih ustanovnih pogodb z ustavo, je Poljska še naprej in kljub temu dolžna spoštovati sklenjene mednarodne pogodbe in v ta namen, če drugače ne gre, tudi spremeniti svojo ustavo. Po pravu EU ravnanje poljskega ustavnega sodišča v tem primeru ni bilo pravno prepričljivo in s tem pravilno niti v postopkovnem niti v materialnopravnem smislu.« Avbelj je bil mnenja, da vse to še ne pomeni, da mora ali da naj Poljska izstopi iz EU. »To bi bil daleč najslabši scenarij, h kateremu pa bodo, ali pa tudi ne, slednjič prispevali politiki. O njih, tokrat namenoma, nismo rekli prav nobene.«