Janša ne more ustanoviti politične policije! Kako močan retorično demagoški prijem sta imeli civilna družba in opozicija, da sta blokirali spremembe, ki zadevajo preiskovalne komisije državnega zbora!

Lari fari, pravijo tisti, ki se spoznajo, tudi levičarji, čeprav redkokdo to prizna na glas. Muzajo pa se in se veselijo, da je Janša izgubil. Že pred več kot mesecem dni sem namigovala, da bi na Janševem mestu ta zakon »vrgla čez ramo«, saj sploh ni tako pomemben. Argument proti: politična policija, če je resničen ali ne, je učinkovit za ljudstvo. 

Sicer pa – korupcijo naj preiskujejo prek državnih organov in se ji tudi sami izogibajo! A nimajo časa! Sami referendumi! Zdaj bo še tisti o interventnem zakonu in napovedujejo se novi. Spet bomo delali namesto njih, spet bomo krivi volivci! 

Ja, Janša in koalicija so potegnili kratko s temi referendumi in z njimi, ki niso usodni, tvegali še intervencijsko zakonodajo – ali razvojno, kot jo imenujejo. Zaverovanost vase se je najbrž nekoliko zamajala in vprašanje je, kako se bodo lotili prepričevanja ljudstva. Za bogate je! Bo udarjalo iz medijev, s spleta, od povsod … Opozicija ima spet dokaj m se očno orožje!

Nadutost, vsemogočnost se že vrača! »Naši mediji« so dovolj, druge ignorirajmo, je menda po volitvah namignil Janša! Zelo modro je ravnal! In zdaj se že vrača. Sprva, ko bi ministri in člani koalicije še samo razlagali svoje poteze, svoje ukrepe, »niso smeli«, spomnimo se – zdravstveni minister Tadej Osterc ni prišel v Odmeve, več desetkrat so samo na nacionalni TV zavrnili gostovanje. Slišati je bilo, smejo samo v Tarčo in k določenim novinarjem! »Našim« seveda. Zdaj, ko so »razlage, predstavitve« mimo, pa se hodijo branit.

Demokrat Anže Logar v TV Tarči ni bil ravno prepričljiv, zakaj ga člani, poslanci zapuščajo. Trdni smo, nihče ne odhaja! V tem smislu je govoril. Tea Košir, njegova nekdanja poslanka, pa je »zjamrala« nekaj pojasnil. Ja, koalicija ima vedno več problemov. In tudi premier Janša deluje v svojih reakcijah nervozno. Živcev še ni treba izgubljati. Za Roberta Goloba smo zelo pogosto pisali: preštej do deset, do dvajset! Zdaj bo to, kot kaže, namenjeno Janši. 

Če se je za zdaj vsaj malo končalo s problemi Resnice, vedno bolj prihaja na pladenj Anže Logar z Demokrati! Logar se vse bolj utaplja v politični sivini. Bo znal izplavati ali se bo sčasoma spet utopil v SDS?  

Ob vsej »šlamastiki«, ki smo ji priča, in napovedanih referendumih po tekočem traku bo Matjaž Han, prvi mož Socialnih demokratov, težko uresničil svojo napoved: kako stopiti skupaj, kako se vsaj pogovarjati, ko gre za stvari, ki so usodne za državo in državljane? To je sicer vprašanje, ki bi moralo biti samoumevno, a je v Sloveniji skoraj revolucionarno.

SD je bila politično najuspešnejša prav takrat, ko je znala graditi mostove in iskati sogovornike na obeh straneh političnega prostora.

Zdi se, da smo v zadnjih letih pozabili, da politika ni namenjena nenehnemu kulturnemu boju med »našimi« in »vašimi«, ampak reševanju problemov ljudi. Tako si je zamislil Han in se odločil izstopiti iz uničujočega slovenskega kalupa skrajne razdvojenosti, zamer in nesposobnosti državotvornega odločanja.

V slovenski politiki, kjer je že pogovor s političnim nasprotnikom pogosto dovolj za obtožbe o izdaji, kolaboraciji ali skritih namenih, je naredil nekaj skoraj neobičajnega: predlagal je dialog. Na kongresu SD je dosegel soglasje stranke za pobudo, s katero bi predsednike parlamentarnih strank povabil k dogovoru o vsaj treh ključnih vprašanjih države, denimo zdravstvu, šolstvu in varnosti.

Težko si predstavljam, kako prepričljiv in odločen je moral biti, da je za takšno idejo pridobil podporo stranke, ki slovi po tem, da želi skoraj vsak njen član imeti zadnjo besedo.

SD je bila politično najuspešnejša prav takrat, ko je znala graditi mostove in iskati sogovornike na obeh straneh političnega prostora. Bi ji prav vrnitev k tej drži lahko pomagala iz dolgoletnega nazadovanja in izgubljanja vpliva?

Če bo sploh čas, pravi preizkus šele prihaja. Hanu je uspelo premagati odpor v lastni stranki, pa bodo morebitni sogovorniki premogli vsaj kanček politične zrelosti? Ali pa obstajajo zakulisni interesi, ki jim razdeljena Slovenija bolj ustreza kot sodelovanje? Navsezadnje je na delitvah zgrajeno marsikaj: politične kariere, medijska pozornost in armade spletnih bojevnikov.

In še zadnje vprašanje: kaj bi počeli levi in desni ekstremisti, če bi se politiki začeli pogovarjati? Če bodo iskali skupne rešitve namesto skupnih sovražnikov? Morda je prav to največji razlog, da je Hanova pobuda pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled. V državi, kjer je spor postal običajno stanje, bi bil dogovor skoraj radikalna novost.

A dialog se zdi vedno bolj daleč! V parlamentu je namreč vedno več poslancev, ki mislijo, da so doma ali pa na bojišču. Na koncu koncev bo na primer Žan Mahnič (SDS) vsak čas med bolj umirjenimi, a se je zdelo, da je najbolj razborit! Kar je storila poslanka Levice Nataša Sukič, še Mahniču ni uspelo! Čez mizo mu je vrgla poslovnik parlamenta in jo ucvrla iz dvorane.

Asta Vrečko in Luka Mesec, na primer, imata ostra jezika, kar je za parlament nekaj običajnega, ne le v Sloveniji, a nisem ju še »zasačila«, da bi bila primitivna! Oster jezik sam po sebi ni problem. Parlament ni knjižnica in ne terapevtska skupina ... Toda med ostrino argumentov in primitivizmom je velika razlika.

Demokracija ne živi od metanja predmetov in užaljenih odhodov, ampak od sposobnosti, da poslušamo tudi tiste, s katerimi se najmanj strinjamo. Prav zato bi morali poslanci zgled najprej pokazati sami. Zelo daleč od tega smo. In kaže, da mora imeti vsaka stranka svojega neotesanca! Ko bi znali biti vsaj duhoviti!

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.