Mineva pet let od začetka epidemije kovida-19. Od leta 2020 do konca leta 2023 je po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) zaradi okužbe s tem koronavirusom umrlo 9090 ljudi, za lani še nimajo podatka. Najhuje je bilo v prvem letu epidemije, ko je bilo smrtnih žrtev 3209, leta 2021 je umrlo 2878 ljudi, leto pozneje 2398, leta 2023 pa 605. Največ smrtnih žrtev je bilo med starejšimi, posebej med oskrbovanci domov za starejše občane, katerih delež med umrlimi za kovidom je bil leta 2020 kar 57-odstotni. 

V primerjavi z drugimi evropskimi državami je Slovenija po številu žrtev nekje v povprečju. Glede na delež prebivalstva je bilo med našimi sosedami več žrtev v Italiji, na Hrvaškem, Madžarskem, manj pa v Avstriji. Najhuje je bilo na Balkanu (največ v Bolgariji) in v Vzhodni Evropi, precej manj pa jih je bilo v Zahodni in Severni Evropi (Nemčija, Francija, Irska, skandinavske države), najmanj na Norveškem.

Primož Lavre

Največ žrtev med starostniki

Prvi primer virusa sars-cov-2 v Sloveniji so potrdili 4. marca 2020, kmalu za tem se je začel širiti po vsej državi. Ministrstvo za zdravje je na predlog NIJZ 12. marca razglasilo epidemijo, naslednji dan je položaj prevzela tretja vlada Janeza Janše in popolnoma zaprla državo, da bi zajezila širitev okužbe. Uvedla je več ukrepov omejevanja združevanja, gibanja in izvajanja storitev: zaprtje izobraževalno-varstvenih ustanov, ukinitev javnega prevoza, spodbujanje dela od doma, omejitev gibanja znotraj občine, začasna prepoved izvajanja vseh ne nujnih storitev, vključno v zdravstvu. Ko je število okužb začelo upadati, je država v drugi polovici aprila začela s sproščanjem ukrepov, 31. maja 2020 pa je bila epidemija preklicana. Naslednji dan so državo preletela vojaška letala, s katerimi je Janševa vlada naznanila zmago nad epidemijo.

A že konec avgusta in začetek septembra je začelo število okužb spet naraščati, takrat bi morda lahko vlada prej ukrepala. Epidemijo je razglasila 19. oktobra 2020 in ponovno uvedla podobne ukrepe omejitve gibanja in združevanja kot v prvem valu (le da so nas namesto v občine zaprli v statistične regije). Število novih primerov okužb je bilo v jesenskem valu precej višje kot v spomladanskem (7-dnevno povprečje je bilo 2000 novih primerov, medtem ko jih je bilo v prvem valu 50), virus se je posebej širil v domovih za starejše občane, pojavljale so se nove različice. Konec decembra so se lahko cepili prvi prebivalci, z večjim številom cepljenih je začela epidemija upadati in 15. junija 2021 je bil zadnji dan razglašene epidemije. Nekateri ukrepi so še vedno v veljavi, saj je virus še vedno navzoč, le da je veliko manj smrtonosen kot na začetku.

Največje žrtve epidemije so bili starostniki. Po podatkih NIJZ je leta 2020 zaradi okužbe s kovidom umrlo 1571 starejših od 84 let (vseh umrlih je bilo 3209), 637 umrlih je bilo starih med 80 in 85 let, 413 jih je bilo starih med 75 in 80 let. V drugem letu epidemije je umrlo 963, starejših od 84 let (vseh umrlih je bilo 2878), 556 jih je bilo starih od 80 do 85 let, 393 pa od 75 do 85 let. Podobna razmerja so bila tudi pozneje. 

Vlada RS

Leta 2022 je bilo denimo med 2398 umrlmi 906 starejših od 84 let, 430 jih je bilo starih med 80 in 85 let, 294 pa med 75 in 80 let. Še posebej pa je smrt kosila med oskrbovanci domov za starejše občane, ki jih je bilo med žrtvami kovida leta 2020 kar 1832, torej več kot polovica vseh žrtev, leta 2021 jih je umrlo 391, leta 2022 pa 395.

Domovi za starejše kot hiralnice

Podrobnejšo analizo razmer v domovih starejših občanov v času epidemije je maja 2021 opravil zagovornik načela enakosti, v kateri med drugim lahko preberemo, da se je v prvem valu (do vključno 31. maja 2020, ko je bila epidemija uradno preklicana) v domovih za starejše okužilo 455 oseb, od tega 324 stanovalcev in 131 zaposlenih. To je pomenilo 31 odstotkov vseh okužb v državi. 

»Zaradi koronavirusne bolezni je umrlo 108 oseb, med njimi je bilo 87 stanovalcev domov za starejše, kar je  80 odstotkov vseh smrti, 32 stanovalcev domov je umrlo v bolnišnicah, 55 pa v domovih za starejše.« Drugi val je stanovalce in zaposlene v DSO še bolj prizadel. Po podatkih NIJZ, na katere se v svojem poročilu sklicuje zagovornik, je v od 19. oktobra do 30. novembra 2020 za kovidom umrlo 681 stanovalcev DSO, od tega 324 v bolnišnicah, 357 pa v domovih.

Višja smrtnost med stanovalci domov je bila tudi posledica neprimernih razmer za bivanje, nekaterim je bilo onemogočeno zdravljenje v bolnišnicah, zagovornik pa ugotavlja tudi hude stranske in nehotene posledice za njihovo zdravje in počutje, koristi in pravice: »V nekaterih domovih so bili stanovalci dolgo zaprti v svojih sobah, zaradi česar so mnogi telesno in umsko opešali. Trpeli so zaradi omejevanja socialnih stikov s svojci in bližnjimi ter omejitev druženja znotraj domov. Čeprav so bili na varnem, so se, kot so navajali mnogi, počutili kot v zaporu, hiralnici. Prenekateri so v bolnišnicah in domovih umrli brez možnosti slovesa od svojcev.« V poročilu še piše, da mnogi niso imeli dostopa do telefona in drugih tehničnih naprav oziroma jih niso zmogli ali znali uporabljati.

Domovi tudi niso imeli dovolj prostorskih zmogljivosti, da bi stanovalce na primeren način razporedili v različne cone in preprečili širjenje virusa: »Premalo je bilo osebja. Omejevalni in zaščitni ukrepi so posledično večinoma trajali nesorazmerno dolgo. Domovi niso bili zmožni zagotoviti ustreznega zdravljenja za stanovalce s koronavirusno boleznijo, saj niso zdravstvene ustanove. Zmanjšati so morali obseg ali povsem ukiniti izvajanje terapij in drugih storitev, kar je pomembno vplivalo na zdravje in počutje stanovalcev. Zlasti se je zdravstveno stanje poslabšalo stanovalcem z demenco, nepokretnim in tistim z drugimi invalidnostimi ali boleznimi.«

UKC Ljubljana/Matej Povše

Zaprta vrata bolnišnic

Na neprimerne razmere v domovih za starejše je opozorilo več civilno-družbenih organizacij, med njimi tudi Skupnost socialnih zavodov Slovenije, ki je že aprila 2020 vlado dvakrat pozvalo k strokovno primernih ukrepom, ki bodo upoštevali tudi prostorske, kadrovske in druge zmožnosti domov za starejše, ki se z epidemijo soočajo brez zdravstvenih strokovnjakov in ustrezne opreme. S protestnim pismom so zahtevali takojšnjo premestitev obolelih iz domov ter večkrat prosili za dialog z njimi. 

24. aprila 2020 so v Skupnosti pripravili 15-minutno prekinitev dela, ker ministrstvo za zdravje ni upoštevalo njihovih zahtev. Protestu se je pridružilo 70 domov za starejše. Da je treba okužene osamiti zunaj domov za starejše, so zahtevali tudi Amnesty International, Skupnost varstvenih delovnih centrov, Združenje Spominčica – Alzheimer Slovenija, Sekcija domskih zdravnikov in Združenje Srebrna nit.

Janševa vlada je na njihove pozive reagirala arogantno. 27. maja 2020 je na tviterju (danes omrežje x) objavila škandalozno izjavo, ki jo je na tiskovni konferenci izrekla takratna vodja strokovne posvetovalne skupine pri ministrstvu za zdravje Bojana Beović, danes predsednica Zdravniške zbornice Slovenije: »Soočiti se moramo z dejstvom, da med starostniki, zlasti med oskrbovanci DSO, živi veliko ljudi, ki se jim življenje počasi izteka. Tudi pri njih premeščanje v bolnišnico samo zato, ker so okuženi s koronavirusom, ni smiselno.«

Bobo

Dodala je še, da v bolnišnico stanovalcev domov za starejše ne premeščajo tudi v primeru drugih okužb, ki se pogosto pojavijo ob koncu življenja: »Nekateri bolniki s kovidom-19, tega se moramo tudi zavedati, lahko v bolnišnici pridobijo z intenzivnim podpornim zdravljenjem ali pa z umetnim predihavanjem, v tem primeru, če bi bilo tako zdravljenje indicirano, je vsekakor potrebna premestitev v bolnišnico. Ob tej odločitvi, ali bo bolnik premeščen v bolnišnico oziroma ga bomo v bolnišnico sprejeli, pa se moramo zavedati tudi, da je zdravljenje v bolnišnicah tvegano. 

Poleg bolnišničnih okužb in vseh zapletov intenzivnega zdravljenja tisti, ki pogosto obravnavamo starostnike, poznamo tudi tako imenovani hospitalizem, številni starostniki se po premestitvi v bolnišnico psihično hitro zelo spremenijo, ker se pač težje prilagajajo tujemu okolju, in to je zanje lahko pogosto usodno. In še posebej moramo pretehtati tako odločitev, če vemo, da v bolnišnici ne bomo mogli ponuditi nečesa, kar bo na bolnikovo zdravje in preživetje vplivalo pozitivno.«

Beovićeva je na tiskovni konferenci vlade navedla še podatek, da je 20. maja 2020 v domovih v Sloveniji umrlo 52 odstotkov vseh umrlih v državi, dodatnih 29 odstotkov pa so prispevale smrti stanovalcev domov, ki so umrli v bolnišnici: »Med stanovalci domov za starejše v Sloveniji je bila smrtnost, kot najbrž veste, v celoti 26-odstotna, med tistimi, ki so bili premeščeni v bolnišnico, pa 57-odstotna, kar govori v prid temu, da kljub vsemu trudu bolnikom v bolnišnici ni bilo možno pomagati.«

Vlada RS

Obsojena na smrt

K večji smrtnosti v domovih starejših občanov so bržkone pripomogle tudi sporne usmeritve ministrstva za zdravje, ki jih je 3. novembra 2020 podpisala državna sekretarka Tina Bregant, z njimi pa je dovoljevala delo v domovih tudi okuženim zaposlenim brez simptomov. Temu sta nasprotovala tako minister Tomaž Gantar kot tudi vladna strokovna skupina, ki je dva dni za tem ocenila, da v rdečih conah domov in bolnišnic okuženim ne bi smeli dovoliti dela. Na to je Beovičeva opozorila tudi na tiskovni konferenci 12. novembra 2020 in dodala, da bi jih morali vračati na delo po sedmih dneh. 

Kljub temu so usmeritve ostale v veljavi vse do 19. novembra 2020, torej še 16 dni. Po drugi strani pa oskrbovancev niso smeli obiskovati svojci, da jih ne bi slučajno okužili s kovidom. Bregantova se je sicer v času kovida proslavila z izjavo, da bi morali nositi maske tudi med sprehodi v naravi, danes pa je mestna svetnica SLS v Ljubljani in (neuradna) kandidatka za predsednico stranke.

STA

Kakšen odnos so do starostnikov imeli v nekaterih domovih, nam je pred meseci opisala odvetnica Lucija Šikovec Ušaj, zagovornica hčerke pokojne oskrbovanke. Po oceni zdravniškega konzilija naj bi 82-letna stanovalka doma na Bokalcah v Ljubljani živela še dva do štiri dni, na koncu pa je umrla po osmih mesecih, ne da bi sploh zbolela za kovidom. Čeprav ni imela kakšne življenjsko ogrožujoče bolezni, so jo zdravniki vnaprej prepustili umiranju.

»Več strank mi je razlagalo, da sumijo v pravilno oskrbo njihovih svojcev v času lockdowna, vendar sem resnično do dokumenta prišla oziroma nas je nanj opozoril izvedenec medicinske stroke, ki je pregledoval zdravstveno kartoteko pokojne gospe. Na obravnavi, ko nas je vse opozoril na list papirja, na katerem je bilo zapisano ime oskrbovanke, a brez drugih identifikacijskih podatkov, brez logotipa DSO, brez diagnoze, vendar z ocenjeno stopnjo predvidenega preživetja, to je oznaka PPS 20 odstotkov, z označeno rubriko, da je potrebna le paliativa v ožjem pomenu, torej le minimalno prehranjevanje, brez žiga, podpisano s strani dveh zdravnikov, so se tudi moji sumi, da je šlo za zločin nad nemočnimi oskrbovanci, potrdili. 

Primož Lavre

Svojci o tej 'smrtni obsodbi' seveda niso bili obveščeni, gospa ni imela nobene fatalne bolezni in na moje vprašanje sodnemu izvedencu, ali prav razumem ta list papirja in ali me je upravičeno strah, je odgovoril, da je njega še bolj strah. Vse bolj kaže, da je bila sestavljena nekakšna lista za odstrel, od tod tudi vse nenavadne izjave, ki smo jih slišali,« je dejala Ušajeva.

Seveda se ob tem zastavlja vprašanje, koliko sta bila o dogajanju v domovih za starejše občane obveščena takratni premier Janez Janša in njegova žena, zdravnica Urška Bačovnik Janša. Slednja je 28. marca 2020, kmalu po izbruhu prvega vala epidemije, na tviterju svetovala: »Če imate svoje bližnje v domovih za starejše, ste trenutno doma in bi lahko skrbeli zanje, vzemite jih predhodno domov. Tako boste najbolj poskrbeli za njihovo zdravje, razbremenili zaposlene in zmanjšali širjenje okužbe na najbolj kritičnih mestih.« Njen mož se je kot predsednik vlade naslednji dan na tiskovni konferenci distanciral od te izjave, češ da je v domovih poskrbljeno za varno bivanje vseh oskrbovancev. A kot vidimo, očitno ni bilo.

Reporter