J. Sovdat: Ustavnih sodnikov ni mogoče popredalčkati na leve in desne

Kaj ste v tem času spoznali o slovenskem sodnem sistemu?

Naloga ustavnega sodišča je presojanje, ali so sodbe rednih sodišč v skladu z ustavo - s človekovimi pravicami. Zato lahko kot ustavna sodnica sodni sistem ocenjujem le skozi prizmo presojanja tega, kako redna sodišča v svojih sodbah spoštujejo človekove pravice. Če gledam s stališča, da ustavno sodišče kršitve človekovih pravic ugotovi v petih do sedmih odstotkih ustavnih pritožb, lahko rečem, da naša sodišča človekove pravice večinoma spoštujejo. V posameznih letih so bili lahko sicer ti odstotki nekoliko višji, a je šlo običajno več istovrstnih uspešnih ustavnih pritožb, o katerih je bilo treba odločiti enako.

Kako je potekalo samo delo ustavnih sodnikov? So se kje med vami kazale večje razlike?

V slovenski ustavi je zapisanih veliko vrednot, pri čemer lahko vsak ustavni sodnik na posamezne vrednote in pravice gleda skozi različna vrednostna očala. Tako lahko pride tudi do razlik. To se je že dogajalo, se dogaja in se še bo. S tem ni nič narobe. S tega vidika se mi zdi dobrodošla možnost odklonilnih ločenih mnenj, ki lahko kdaj v prihodnje postanejo večinsko stališče ustavnega sodišča. Včasih se spomnim besed svojega predhodnika Cirila Ribičiča, da so najboljša ločena mnenja tista, ki nikoli ne ugledajo luči sveta.

Bi rekli, da je bila sestava ustavnega sodišča, s katero ste delali, odprta za nasprotne argumente?

Rekla bi, da ja. Način dela na ustavnem sodišču je tak, da te sili, da izmenjuješ mnenja in sodeluješ. Ko denimo sodnik poročevalec spiše prvi osnutek odločbe, se začnejo izmenjave mnenj med sodniki, drug drugemu pišemo pripombe, popravljamo in dajemo predloge - tako pred sejo in na sami seji - tako da drugače, kot da sodelujemo, ne gre. Navsezadnje moramo na koncu sprejeti odločitev.

Ste kdaj pri svojem delu začutili, da je šlo pri kakšni odločitvi za ideološki spopad med sodniki?

Svetovni nazor ustavnih sodnikov se sicer pogosto poudarja, a sama menim, da ustavnih sodnikov niti slučajno ni mogoče popredalčkati na način, da je ta levi ali pa desni. Nekdanji predsednik ustavnega sodišča Franc Testen, ki so ga nekateri imeli za naklonjenega desnici, je na primer nekoč rekel, da bi ga glede na to, za kaj vse je glasoval, morali imeti za največjega levičarja v državi. Zagotovo včasih svetovnonazorsko gledanje sodnikov pride bolj do izraza, to je pač vrednostni sistem, ki ga ima vsak v sebi in skozi katerega vidi stvari, a s tem ni nič narobe.

Ste imeli pri imenovanju ustavnih sodnikov v zadnjih letih kdaj občutek, da niso toliko pomembne reference kandidata, pač pa to, ali je bolj naklonjen eni ali drugi politični opciji?

Kaj si mislijo politiki, ko predlagajo ali glasujejo za posameznega ustavnega sodnika, ne vem. A če mislijo, da si bodo izbrali svojega ustavnega sodnika, ki bo potem odločal tako, kot bo njim všeč, se zelo motijo. To je že neštetokrat potrdila zgodovina. Vsak ustavni sodnik do zdaj je bil namreč osebnost z integriteto. Cilj vsakega politika bi moral biti, da imamo najboljše sodnike, ki odločajo izključno po pravu.

Nekateri pravijo, da je v trenutni sestavi ustavnega sodišča preveč akademikov in premalo sodnikov z izkušnjo sojenja z rednih sodišč.

Res je, zato bi morali pri naslednjih dveh imenovanjih paziti, da bi na ustavno sodišče dobili dva sodnika z vrhovnega sodišča. Navsezadnje ustavno sodišče vendarle opravlja tudi ustavnosodni nadzor nad sojenjem.

Kot težavo tudi vidim, da se na ustavnem sodišču v tako kratkem času zamenja toliko ustavnih sodnikov, kar v tujini ni običaj. Marsikje jih menjajo postopoma. Vsak ustavni sodnik namreč potrebuje kako leto, da je suveren pri svojem delu, in če se v kratkem času zamenjata dve tretjini ustavnih sodnikov, potem to zagotovo ne more biti dobro za učinkovitost dela, trpi lahko tudi kakovost.

Namesto vas na ustavno sodišče prihaja Katja Šugman Stubbs, s čimer se bo ohranila uravnoteženost med spoloma v ekipi, torej pet moških in štiri ženske. Se vam zdi ta uravnoteženost pomembna?

Ko gre za imenovanja ustavnih sodnikov, je zame najpomembneje, da je imenovana oseba, ki je pravni strokovnjak, nič pa ni narobe, če je ustavno sodišče čim bolj uravnoteženo tudi po spolu; že z vidika enakopravne obravnave obeh spolov. Težko pa rečem, da to kakor koli vpliva na samo odločanje.

V kolikšni meri je ustavnemu sodišču v vašem mandatu uspelo ohraniti videz nepristranskosti?

Nepristranskost je treba vseskozi negovati. Ustavni sodniki se pogosto odločamo o izločitvah enega ali drugega kolega, v ustavnih odločbah pa tudi vedno navedemo sodnika, ki je bil izločen. S tem želimo poudariti, da nam je videz nepristranskosti zelo pomemben. Se pa pri tem, ko se nekdo izloči, srečujemo s težavo, ki zakonsko ni urejena. V primeru, ko je en sodnik izločen, lahko pri glasovanju pride do položaja, ko smo štirje sodniki za neko rešitev, štirje pa proti. V tem primeru je treba vložiti dodaten napor, da pridemo do odločitve, ali pa počakati, da se kateri od sodnikov premisli, kar pa z vidika hitrosti odločanja ni dobro.

Ministrica za pravosodje Andreja Katič je napovedala razpravo o uvedbi triletnega poskusnega mandata za sodnike. Kakšno je vaše stališče?

O uvedbi poskusnega sodniškega mandata se je razmišljalo že v začetku 90. let, takrat je bil predlog umaknjen, ker je bilo preveč nasprotovanj. Menim, da z uvedbo poskusnega mandata ni nič narobe, saj mora nekdo, ki želi biti sodnik, pokazati, da je sposoben izvajati sodno oblast, ne zgolj to, da ima dovolj znanja. Bilo pa bi zelo narobe, če se istočasno imenovanja sodnikov ne bi umaknilo iz DZ. To, da DZ postavlja sodnike, je namreč nesprejemljivo.

Kdo bi torej imenoval sodnike?

Sodni svet. Bi bilo pa treba v tem primeru spremeniti ustavo, za kar je treba zagotoviti dve tretjini glasov poslancev, poleg tega bi morali Sodni svet dodatno okrepiti. Najmanj uvesti profesionalizacijo položaja predsednika Sodnega sveta, na kar sem opozorila že pred leti.

K neodvisnosti sodstva bi zagotovo veliko prispevali tudi, če predsednika in podpredsednika vrhovnega sodišča ne bi več imenoval DZ, pač pa bi ju izmed sebe izvolili vrhovni sodniki. S tem bi ohranili avtonomijo in poudarili neodvisnost vrhovnega sodišča. Tudi imenovanje vrhovnih sodnikov je treba umakniti iz DZ. To bi bilo mogoče narediti že s spremembo zakona.

Ali bi bile poleg spremembe izvolitve sodnikov potrebne še kake druge spremembe ustave ali zakonodaje?

Potrebne bi bile predvsem spremembe v smislu, da bi lahko ustavno sodišče samo presojalo, katere zadeve bo vzelo v presojo, zlasti v primerih, ko se na ustavno sodišče obračajo posamezniki. Prevetriti bi bilo treba tudi seznam predlagateljev, ki imajo možnost zahtevati oceno ustavnosti oziroma zakonitosti predpisov. Doslej je šel namreč razvoj vedno v obratno smer in se je število predlagateljev ves čas širilo.

Treba je namreč vedeti, da na ustavno sodišče trenutno prihaja preveč zadev, ki jih devet ustavnih sodnikov ne uspe reševati hitro. V tem trenutku imamo odprtih več kot 2200 zadev. Tudi zaradi tega včasih do končne odločitve pride šele po štirih letih. Če pri tem upoštevamo, da je zadeva pred tem nekaj let potovala še skozi redna sodišča, ugotovimo, da je nekdo do pravice prišel šele po dolgih letih odločanj sodišč, kar se mi zdi nedopustno. Poleg tega se s preveč širokim dostopom do ustavnega sodišča izgublja pomembnost najpomembnejših ustavnopravnih sporočil, trpi lahko tudi kakovost.

Mandat ustavne sodnice vam poteče 18. decembra. Kje boste nadaljevali svojo pot? Prijavili ste se za varuhinjo človekovih pravic ...

V času, ko sem vodila ustavno sodišče, se nisem ukvarjala s vprašanjem, kaj bom počela po koncu mandata, so me pa poleti kolegi spodbudili, naj kandidiram za mesto varuhinje človekovih pravic. Podala sem soglasje h kandidaturi Društvu za ustavno pravo. Kaj bo iz tega, bomo še videli, gre pa v prvi vrsti za izbiro predsednika republike. Če se bodo na koncu predsednik in poslanci odločili, da je za ta položaj primernejši kdo drug, mi ostanejo še drugi izzivi.

Delo ustavne sodnice je bil poseben izziv, poslanstvo, saj sodeluješ pri varovanju ustave ter varstvu človekovih pravic in svoboščin. Srečaš se z vsemi pravnimi področji, kar pomeni, da si izjemno razširiš obzorje. Gre na nek način za vrhunec pravniške kariere.