Ivan Klemenčič: Znova obtožena Evropa

Ob sedanji migrantski krizi se je to in takšno posttotalitarno stanje duha kot rdeča nit politike najbolj stopnjevalo v javnem obveščanju. Njihovi zvesti ideološki oprode in propagandisti so znova dobili priložnost, da začno zlivati gnojnico na Evropsko zvezo, da poskušajo demokratično vrednoto znova razvrednotiti, uporabljajoč svoje »argumente« sovraštva in ksenofobije. Evropa se je nenadoma znašla pod udarom obtožb, ker da noče sprejemati migrantov. To vsekakor ne drži – čeprav se načelna evropska politika do vseh beguncev počasi, prepočasi oblikuje. A če govorimo celovito in daljnosežno, ali naj Evropa sprejme potencialnih petdeset milijonov razseljenih iz muslimanskih držav, pretežno muslimanov (to število navaja Janez Janša v predlogu Rešitve za begunsko krizo, sds.si, 31. 8. 2015, in Demokracija, 3. 9. 2015)? In zakaj ravno Evropa, kje so bogate muslimanske države kot njihovo najbolj naravno zatočišče? Zakaj te arabske države nasprotno financirajo džihadiste za še večji begunski val v Evropo? Po drugi strani ideološko gnani novinarji prikrivajo izvor zla v muslimanskih državah, zato niti po naključju o njih ne beremo kakršnihkoli obtožb. Stanje v teh državah ilegalnih priseljencev navajajo kratko kot suho, samoumevno dejstvo: vojna pač in nasilje. Krivcev ni. Tako je lahko prišlo do zamenjave vlog, zamenjave vzroka in posledice. Nič kriva Evropa je postala kriva za muslimansko krvavo nasilje. V samem izhodišču tedaj protievropska manipulacija slovenskih novinarjev.

Vedo nadalje, da je treba celotno izseljeniško problematiko prikazovati pragmatično, da se ne bi spregledalo ideološkega ozadja. In predvsem civilizacijskega, ker bi se izkazalo, da so znova proti lastni civilizaciji. Nesrečni izseljenci v tem ideološkem disputu so zanje dobrodošlo sredstvo boja pod navideznim človekoljubjem. V resnici lažnim človekoljubjem, ideološkim človekoljubjem po potrebi. Pri tem novinarjev ne vodita krščanska ljubezen in usmiljenje, marveč ideološka preračunljivost, komunistični inženiring z delavskim internacionalizmom proti lastnemu narodu. In to ob dejstvu, da že zdaj biva v Sloveniji več kot enajst odstotkov tujcev, daleč največ iz nekdanje Jugoslavije, predvsem muslimanov in pravoslavcev (podatek Statističnega urada RS za leto 2011). Še znosna številka bi bila tri odstotke tujcev, recimo demokratov.

In če bi bili gospodje novinarji verodostojni, bi morali najprej počistiti pred lastnim pragom ter glasno obsoditi genocid nad svojimi brati in sestrami in sočustvovati z velikansko slovensko politično emigracijo, ki je bila večja od migrantov (po Economistu) na vseh treh letošnjih poteh na Mediteranu skupaj. So tedaj verodostojni? Ali če spomnimo samo na eno »podrobnost« iz časov »osvobajanja«, na sedanje Rome, ki so jih tako visoko postavili, da so postali njihovo multikulti ideološko orožje proti slovenskemu narodu. Njihovi ideološki predhodniki so jih kot Cigane surovo pobijali. Je tedaj vsa ta novinarska srenja, ceh 571 z njihovimi političnimi naročniki vred, verodostojna? Je kdaj bila?

Zato že dolgo vemo, da se islamske civilizacije ne sme obtoževati, prav tako ne pravoslavne, ti sta njihovi zaveznici v boju proti zahodni civilizaciji in njeni veri, kar pomeni posredno boj proti identiteti slovenskega naroda. Revolucija in z njo državljanska vojna očitno še nista končani! To tudi pomeni, ponovimo: znova je kriva zahodna krščanska civilizacija in ne muslimanska. Za kardeljansko pamet je tako še vedno črno belo ali obratno, še bolje, vse je rdeče; vzrok je posledica in posledica vzrok.

Očitno iz ozadja, predvsem teroristične Islamske države, gre za napovedani načrt islamizacije Evrope, za uničenje krščanske Evrope, njene verske in kulturnozgodovinske identitete, celotne civilizacije.

Dovolj simptomatično je tudi, da novinarji očitno namerno ne razlikujejo med ekonomskimi migranti ali izseljenci in priseljenci ter begunci pred vojnim nasiljem in terorizmom. Prvi, ki ne vidijo prihodnosti v razdejani državi, ali tisti med njimi, ki želijo zamenjati zaostalo družbo za visoko razvito, so daleč v večini, drugih je po oceni poznavalcev manj kot desetina. Nikakor niso torej vsi begunci (in s tem azilanti). Neposredno ogroženi so ti drugi, prve je mogoče povsem razumeti. K tem prvim sodijo tudi mladi Slovenci, to je nadvse boleč odliv slovenskih možganov in slovenske krvi. Teh 30.000 odgovorni politiki in javno obveščanje puščajo povsem vnemar, močno zavzeto pa so pripravljeni poskrbeli za sprejem predvsem muslimanskih ekonomskih priseljencev. Za prve očitno ni delovnih mest, za druge se bodo našla. To je že popolna ideološka, skrajno levičarska izrojenost. Slovenski narod jih ne zanima, zanima jih multikulturnost za uničevanje lastnega naroda. In novi volivci. A kako naj uspejo z integracijo priseljencev iz povsem druge civilizacije, če niso uspeli v vsem tem dolgem času integrirati niti tu živečih Romov?

Ob vsej novinarski zagretosti v podporo izseljeniškemu valu v našo širšo domovino je še ena težava. Res že dolgo vemo, kako nemogoča je Evropa, da ni kos svojim nalogam, kako gre v njej vse in kar naprej narobe. Zato se moramo vprašati, kam ti tako človekoljubni novinarji pošiljajo te svoje nesrečne ljudi? Obudimo malce njihovega »evropskega« duha, čeprav ob sedanji poletni suši: »Vse več Evropejcev za manj Evrope«; »kopičenje napak«; po »finančni« tudi »huda politična kriza«; »sesedanje Unije na obroke«; »evrsko in evropsko enoumje in aroganca« – še dobro, da ni postkomunističnega enoumja in arogance; »Bruseljski trk filozofij in egoizmov«; »Se bo evropski establišment vnaprej oklepal varčevanja? Ali bo sprejel demokracijo?« – varčevanje torej ni demokracija, malce zmedeno in zaslepljeno; »Evropski napad na grško demokracijo« – trditev, ki nima nobene zveze s stvarnostjo; »po Evropi vse bolj razsajajo virusi rasizma in ksenofobije« – tako rasisti in ksenofobi do Evrope; »za lase privlečeni načrti, kako na kriznih žariščih z evropskim denarjem postaviti begunska taborišča in ljudi, ki na vsak način hočejo v Evropo, zadržati kar tam« – seveda, vsi morajo ravno v Evropo; stiska beguncev »marsikdaj po zaslugi evropske oziroma zahodne politike« – temeljna socialistična mantra za oba dežurna krivca, Evropo in Ameriko; »Begunci na tnalu evropske politike« – boljše se ne bi dalo povedati.

Skratka nič novega, vse že dolgo poznamo za oba zahodna naslova. Enkrat se »zbirajo temni oblaki«, drugič »hodijo po rezilu noža«, ko jim ravno ne »grozi žalosten konec«, jih »boli glava« itd. Toda ker je tako, ali ne bi morali ti zagreti advokati vseh teh izseljencev sprožiti alarm in te nesrečnike pošteno posvariti, naj ne rinejo v novo nesrečo? Naj gredo kamorkoli, le v Evropo ne! Ker je Unija »na mrtvaški postelji«, kot smo brali, in zaradi »dramatičnih posledic za begunce« naj se ji le še na daleč izognejo. In da ne pozabimo, v to zgodbo sodi že poznana mantra o Zahodnem Balkanu, ki da mora čim prej priti v Evropsko zvezo. Tudi njihov Balkan naj gre v takšno Evropo? Bog se usmili!

Kaj reči ob tej novinarski morali? Da je dvolična ali da je ni, ker je prodana? In o zvestobi resnici, da je ideološko deformirana, od sovraštva že malce skrotovičena, od ksenofobije nekam zaripla in do lastnega naroda še naprej bedna in obžalovanja vredna? A zato imajo vrli Slovenci krasen novi virtualni svet.

Kako že? »Evropa zdaj!« Ne pozabimo, najprej je bila »osvoboditev zdaj!« Danes že znamo prav brati: »Balkan zdaj (in vekomaj)!« »Rusija vsemogočna naša ti, živel Putin zdaj!« Vsi zapriseženi novi demokrati, liberalci in socialci se nezamenljivo prepoznajo v prvi deželi komunizma. Kakšno naključje! »Muslimanski diktatorski svet kot prej, brez tebe niti poslej!« Kaj s tem sporočajo? Vse že dobro znano: svoji k svojim ali kontinuiteta ideologije delavskega internacionalizma in multikulturalizma za uničevanje narodne substance. – Jim gre res samo še za denar, kot meni še kakšen demokrat? Ideologija je še stoodstotno navzoča. Le prilagojena je. In zanesljiv vir protinarodnega zla.

Ali Evropska zveza lahko sprejme petdeset milijonov potencialnih migrantov, tako fizično kot civilizacijsko? To bi bilo deset odstotkov njenega prebivalstva, pretežno muslimanov, in to dodatno k starim muslimanskim emigrantom v Evropi (največ jih je v Franciji, več kot osem odstotkov). Za boljšo predstavo: bilo bi jih za veliko novo muslimansko državo z nekaj manj prebivalci kot Anglija in več kot Španija ali za celotnih šest Avstrij, s starimi evropskimi muslimani skupaj več kot za eno Francijo. Vsakomur mora biti jasno, da so ti prišleki za Evropsko zvezo trojanski konj, teh ljudi ne bo s pomočjo vere težko nahujskati proti novi domovini. Spomnimo pred nekaj leti samo na predmestja Pariza, kjer so divjali nahujskani muslimanski priseljenci. Integracija očitno ni uspela, kot po besedah kanclerke ni v Nemčiji, kjer živijo Turki v getih in še v breme države. Prišleki so tudi demografska bomba v starajoči se Evropi. Zato lahko razumemo politično stališče bolj ozaveščenih nekdanjih komunističnih srednjeevropskih držav (balkanizirane Slovenije ni med njimi), da sprejmejo le kristjane, ki jih islam daleč najbolj ogroža. Po vsem tem je nedvomno najboljša rešitev, da se za migrante pripravi vojaško zaščitene cone blizu njihovega bivanja. Za ekonomske izseljence, ki se jih zdaj rešuje, bi morali dosledno veljati tudi pogoji za vstop: podpisati bi morali izjavo, da bodo spoštovali evropske civilizacijske norme in ne bodo vsiljevali svojih, sicer se jih takoj vrne v njihovo domovino, in da je šeriatsko pravo zločinsko pravo,  ki se strogo sankcionira.

Za slovenske tutorje pomeni prihod čim več priseljencev in beguncev v Evropo in Slovenijo – zanje ene in  edine možnosti, priložnost za nasilno spreminjanje njune kulturne in demokratične identitete.

Evropska zveza bi morala celotno izseljeniško krizo zelo resno in celovito obravnavati. Zazdaj se odziva le z delitvijo kvot pribežnikov. Očitno iz ozadja, predvsem teroristične Islamske države, gre za napovedani načrt islamizacije Evrope, za uničenje krščanske Evrope, njene verske in kulturnozgodovinske identitete, celotne civilizacije. Ne smemo se slepiti, za zdaj smo soočeni z njenim začetkom. Krizo umetno podpirajo tudi z denarjem bogatih muslimanskih držav, ki jih proti zahodnemu svetu pogosto podpirajo sile zla v Rusiji, Kitajski. Predvsem imamo opraviti s četrtim, to je »zelenim« muslimanskim totalitarizmom (prim. Damir Črnčec, Prižgimo kresove, Reporter, 24. 8. 2015, str. 43), ki je po treh ideoloških totalitarizmih utemeljen na veri, na verskem fanatizmu in fundamentalizmu ter zato posebno nevaren. Totalitarizem s strahotno močjo uničevanja vseh »nevernih« civilizacij in prve kulturno najbolj razvite evropske. Po stoletjih turških vpadov islam znova ogroža Evropo.

In kaj je v ozadju slovenskih razmer, kakšen je namen postkomunistov ob migrantski krizi? Vemo, za kaj so ga izrabili ob divjanju druge svetovne vojne. Zdaj je dvojen. Gre še naprej za boj proti identiteti slovenskega naroda, proti njegovemu evropejstvu in s tem za komunistični obračun s slovensko demokracijo. Ob vzdrževanju njenega zahodnega videza poteka podtalni, zakriti boj z vrsto nenehnih posrednih dokazov, česar niti več ne skrivajo. Od tistih titovk in zastav s krvavimi zvezdami in proslav revolucije do nenehnega hujskanja proti demokratični Evropi, kar je hujskanje proti demokraciji. To je obenem tiho paktiranje z muslimanskim totalitarizmom, ki ga kot takega niso niti identificirali niti obsodili, kot niso nikoli ruske avtokracije.

Za slovenske tutorje pomeni prihod čim več priseljencev in beguncev v Evropo in Slovenijo – zanje ene in  edine možnosti, priložnost za nasilno spreminjanje njune kulturne in demokratične identitete. Desetletna demonizacija Janeza Janše je desetletna demonizacija demokracije, za katero si Janša z demokratičnimi Slovenci prizadeva. Zato je tako nevaren. Ni naključje, da je slovenska država še vedno utemeljena na zločinih in genocidu nad lastnim narodom, ni naključje, da nedolžni pobiti še danes niso civilizirano pokopani. Slovenski boj za demokracijo in proti njej še ni izbojevan. Sedanje dvakrat dobrodošlo sredstvo tega njihovega boja je demokratična Evropa.