Ivan Klemenčič: Z Balkanom obsedeni beograjski hlapci (2. del)

Je lahko Balkan po vsem tem, po srbskem nacionalnem zatiranju in ekonomskem izkoriščanju slovenskega naroda in po srbskem poskusu okupacije Slovenije, slovenska vrednota, tudi objektivna vrednota? To je lahko samo še ena sprevržena vrednota slovenskih komunistov, beograjskih hlapcev, proti slovenskemu narodu, le še nova skrajnost: sovražnik kot prijatelj slovenskega naroda, ki so ga komunisti znova izdali.

Ko se je govorilo o Balkanu kot sodu smodnika, se ni smelo odkrito govoriti o sinonimu zanj, o srbskem imperializmu vse od druge polovice 19. stoletja. O srbskem ne enem napadu na Bolgarijo, okupaciji Makedonije kot Južne Srbije, okupaciji Kosova in Albanije – te druge velesile niso dovolile, ob koncu prve vojne srbskem krvavem zatrtju upora v Črni gori. Po teh prvih balkanskih vojnah z začetka 20. stoletja še o ponovljenih ob njegovem koncu, ki jih je znova krvavo spočel srbski imperializem. S temi balkanskimi imperialisti, slovenskimi dovčerajšnjimi sovražniki in agresorji, se hoče še naprej družiti slovenska avantgarda. Na vojno škodo po neuspelem srbskem poskusu okupacije Slovenije leta 1991, ki jo je na brionskih pogajanji takratni predsednik Milan Kučan ocenil na tri milijarde dolarjev, so beograjski hlapci pozabili. Prednost ima »prijateljstvo« in združevanje za tretjo Jugoslavijo.

 Že dolgo poslušamo njihovo mantro o Zahodnem Balkanu (da čim prej pride v Evropsko zvezo, proti njej pa so kar naprej; če bi le tako skrbeli za slovenske ljudi po svetu). Z njim naj se ustanovi nekakšna balkanska skupina, kot je srednjeevropska Višegrajska, kamor bi Slovenija naravno sodila, a so to slovenski balkanci preprečili. Zato tudi tolikšna skrb, trojna skrb za tako imenovane izbrisane: z njo namesto domoljubja podpirajo proletarski internacionalizem, to posredno pomeni boj proti lastnemu narodu in njegovi identiteti, končno so to njihovi volivci za neomejeno oblast. Zato tako medel odziv, da ne rečemo popuščanje pri morski meji s Hrvaško do minimuma, kar je nadaljevanje Kardeljeve internacionalistične darežljivosti na račun slovenskega naroda. Realno je pričakovati, da bo Slovenija zaradi slovenskih komunistov po Koroški in Trstu še tretjič ozemeljsko oškodovana. Naj pa slovenska demokratična emigracija, slovenska kri, ostane brez skrbi internacionalistične domovine povsem prezrta. Znova torej vse dosledno na račun slovenskega naroda in proti njemu.

Bolj ko je pravoslavno in muslimansko, boljše je

Isto velja z vidika slovenske širše domovine Srednje Evrope. Objektivno pomeni zaostali Balkan negativno in zlo in Srednja Evropa visoke kulturne razvitosti pozitivno sama po sebi in kot slovenska identiteta. Nevrednota nasproti vrednoti, a se že od daleč vidi, da sta v komunistični perspektivi postavljeni na glavo. Kako vendar je mogoče vso to neskončno sprevrženost kar naprej racionalno zagovarjati? Seveda, ideološko z internacionalističnim ozadjem in posledično najprej s sovraštvom do lastnega naroda, ki ni vreden upoštevanja in se zaničuje kot narod.

Z Balkanom tudi ne gre za nekaj naključnega in izoliranega. Prav tako širše podpiranje in povezovanje z manj razvitim civilizacijskim področjem pravoslavja in islama, če le mogoče državnih diktatur, ter sovražno odvračanje od demokratičnih Evrope in posebno Združenih držav Amerike, je ideološka načelna konstanta. Drugače povedano: bolj ko je muslimansko in pravoslavno, boljše je, bolj ko pripada naši civilizaciji, in je ameriško in evropsko, slabše je. Tako članica Evropske zveze. Ideološki interesi se še posebno usmerjajo prorusko, seveda hkrati posebej k prvi deželi komunizma (tako se še naprej razkriva prava identiteta novih demokratov), pričakovano prosrbsko in sploh probalkansko. To je njihova družba, njihova »zunanja politika«, to je njihov posredni boj proti slovenski identiteti. To je njihovo domoljubje.
Sicer vemo in nas ne preseneča: Povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si, ali svoji k svojim.

Imperialistične aspiracije naših prijateljev do Slovenije

Jugoslovanski diktator je ta svet institucionaliziral kot »neuvrščene«, ki so bili vse prej kot to. Koliko smo lahko samo poslušali o grdih Izraelcih in dobrih Palestincih (v ozadju nenaključno podpora civilizacijskemu spopadu islama z judaizmom), še posebno o njihovem nepogrešljivem in slavljenem vodji kot simbolu, ki je po smrti zapustil deset milijard dolarjev, sicer namenjenih njegovemu ubožnemu ljudstvu. Vendar nas je ta pravoslavni in muslimanski civilizacijski svet tudi vojaško ogrožal. O pravoslavni Srbiji je bilo že povedano, o grozečem napadu pravoslavne in rdeče Rusije v času informbiroja tudi ni pozabljeno, prav tako ne turški vpadi. Ti so posebno v 15. in 16. stoletju življenjsko ogrožali slovenski narod. Nasilno širjenje islama je zahtevalo velik človeški davek, nenehni roparski napadi poturčenih Bosancev, poznejših ideoloških bratov, ki niso znali ne prej ne pozneje živeti od svojega dela so povzročali veliko gospodarsko škodo. Čeprav so Turki okupirali Balkan in Madžarsko, si Slovenije nikoli niso pokorili (zdaj jih komunisti kot ideološke balkanske brate na veliko spuščajo skozi zadnja vrata, država jim mora še veliko plačevati – nov harač v tem narobe svetu).

 Toda 200.000 pobitih ali v suženjstvo odvedenih Slovencev je bil izreden krvni davek naroda, ki bi se brez njega danes številčno primerjal s Slovaki, Norvežani ali Finci, s petmilijonskimi nacijami. Vendar je v slovenski postkomunistični stvarnosti Turčija kar nenadoma postala celo slovenska prijateljska država in slovensko vodstvo si bo kar na lastno pobudo prizadevalo za njen vstop v Evropsko zvezo. Komaj verjetno. Nova ideološka zaslepljenost, kajti zgodovinski spomin je že tako moral biti izbrisan. Ali država muslimanske civilizacije sodi v zahodno krščansko civilizacijo? Ali ne bi bila druga največja država v Uniji in med najbolj revnimi primerljiva le z Bolgarijo in Romunijo? Znova povsem na glavo postavljene vrednote. Ali ne zadošča izkušnja z Grčijo pred bankrotom, ki je prevarala Unijo glede pripravljenosti na evro in ki edina v Evropski zvezi (poleg zdaj Romunije in Bolgarije) simptomatično pripada pravoslavni civilizaciji?

Kamorkoli pogledamo, so v komunistični perspektivi stvari postavljene na glavo, so v nasprotju s temeljno logiko, s slovensko identiteto in v škodo slovenskemu narodu. Kjer le mogoče vse najslabše, kar se zagovarja kot najboljše. Sistemska korupcija je bila nedeljiv del komunistične države. Ko je nekdanji prvi partijec Franc Popit leta 1976 razglašal Kardeljevo dogovorno ekonomijo, je via facti korupcijo legaliziral. Danes bi imeli njegovi nasledniki veliko dela, da naredijo red v svojih vrstah, da popravijo škodo, ki so jo povzročili slovenskemu narodu. Zato je znova paradoks paradoksov, da so obtožili korupcije in zaprli demokrata, ki se prvi bori proti komunistični korupciji.

Sodstvo – utrdba starega režima

Tako prehajamo že na področje pravne države, ki je s sodstvom še vedno zvesta Bavconovi revolucionarni teoriji in praksi zaščite komunistične oblasti in njenih zločincev. Govorimo o zlorabi sodstva v politične namene in o podaljševanju komunističnih procesov v naš čas. Ko gre za ideološke nasprotnike, ne more iti za razsojanje med pravico in krivico, dobrim in zlom, za legitimiranje demokratične družbe, gre za ideološki boj proti političnim nasprotnikom, sovražnikom zdaj postkomunistične države, gre za njihovo diskvalificiranje in izločanje iz političnega življenja, in po drugi strani za zaščito ideološko pravovernih in tem bolj vseh komunističnih zločincev, ki so ostali in ostajajo nedotakljivi, niti njihovih imen niso doslej javno identificirali. Sodstvo s totalitarno identiteto (kadrovanje, zaščita komunističnih zločincev, boj proti opoziciji) se kot branik starega režima ohranja  povsem v nasprotju z načeli neodvisnega sodstva. S sodno blokado državljanska vojna ne more biti končana. Podobno vlogo imajo sindikati kot eksponenti starega režima proti demokraciji. Oboji ji nasprotujejo.

Afera Patria je to vlogo sodstva razkrila od vrha do tal. Kot je po drugi strani na desetletnem procesu z njeno politično žrtvijo potrdila totalitarno identiteto Slovenije in njenega diktatorja, ki ne moreta brez razrednega, državnega sovražnika. Potrdila je predvsem, da je boj proti najbolj zaslužnemu slovenskemu osamosvojitelju in politiku, prvemu opozicijskemu voditelju boj proti demokraciji. To že dolgo vemo: »ustavljanje desnice« je bilo in je ustavljanje demokracije, zanje poglavitnega ideološkega sovražnika. Ko je potrebno, poskrbijo celo za odstranitev demokratične vlade, se pravi z državnim udarom brez represivnih sredstev, da ne bi vzbudili zgražanja svetovne demokratične javnosti. To in podobno komunisti odlično obvladajo, le politike in vlade ne znajo voditi, delujejo za lastni interes, zdaj za oblast s kapitalsko podlago.
Nekateri zavedeni demokrati zato menijo, da postkomunistov ne zanima več ideologija, marveč le denar, lastništvo. Ali res? Kot vemo, je bila družbena lastnina v celoti njihova lastnina, o njej je odločala avantgarda kot o svoji lastnini, ki zdaj prehaja v njihovo last v kapitalski obliki. Se je kaj spremenilo? Le forma, lastnina je prej ko slej njihov poglavitni vzvod oblasti, obenem z ideologijo in politično oblastjo, na kar je opozarjal že Milovan Đilas. Ideologija ostaja kot nenehna podlaga vsemu njihovemu ravnanju. Tudi to, kar tu obravnavamo, je ena sama komunistična ideologija, v celoti in posameznostih, zato je  Slovenija postavljena na glavo. Ta strnjena ideologija zla še danes prepričljivo deli slovenski narod, da mu sploh lahko vladajo. Napad na slovensko identiteto – drugače povedano: sistematično raznarodovanje – je prav tako temeljna ideološka postavka in z njo praksa. Narodu se odvzema demokratično, zgodovinsko, politično, moralno, kulturno identiteto!

Poleg ideoloških tem in ozadij, ki smo jih obravnavali, je zadnji čas vzniknila čista ideološka tema o družini, ki so jo medtem že zakonsko razširili na istospolne partnerje in posvajanje otrok. In to v času, ko je vse drugo bolj potrebno, ko Slovenija brez reform drvi v bankrot. In ob dejstvu, da je Janševa vlada kot prva vprašanje istospolnih partnerjev zakonsko že uredila.

Napad na človeka, družino in narod kot subjekte

Nedavno sprejeti zakon pomeni rušenje družine kot temeljne celice naroda. S celotno obravnavo v javnosti se kot vrednostno najbolj pomembni predstavljajo homoseksualci in lezbijke (z biseksualci in transvestiti skupaj Legebitra). Če to manjšino manjšin z obrobja, ki si jo že dolgo prizadevajo Slovencem osovražiti, nenehno potiskajo v središče družbe, potem vso tisto normalno večino vrednostno izrivajo iz središča na obrobje. Spet na glavo postavljena logika. Ideološko cenjeni so tako tisti, ki ne morejo zagotoviti reprodukcije naroda, ki simbolizirajo jalovost ter posledično njegovo izginotje, ne tisti, ki simbolizirajo plodnost, brez katerih naroda ni.

Še več. Njihova ideologija je sovražna vsemu človeškemu v družbi, vsemu v njeni organski piramidi. Človek kot posameznik v komunizmu ne sme biti subjekt družbe s svojim legitimnim hotenjem, biti mora objekt komunistične oziroma zdaj postkomunistične politike in ideologije. Desubjektivizirati ga, to pomeni človeku odvzeti politično, ekonomsko, družbeno identiteto. Ga narediti za brezimnega, poslušnega »vojaka revolucije«. Danes imamo v tem smislu vzgojeno nemajhno vojsko. Njeni posamezniki mislijo, da govorijo svoje izvirne misli, ko govorijo tisto, kar morajo govoriti (kot vojaki revolucije) – ne da bi se svoje vloge zavedali.

Tak pasivizirani in vodljivi objekt je njihov volivec. Tako v tej organski družbeni piramidi ne uničujejo le človeka kot avtonomni subjekt, marveč tudi družino, brez katere ni naroda; narod kot rodovni in duhovni vrh družbe, avtonomni zgodovinski subjekt s svojo identiteto je zanje le izrastek buržoazne družbe, nasproten ideologiji delavskega internacionalizma in moteč. Zato uničevanje slovenske buržoazije kot razrednega sovražnika, kjer je le mogoče, delovanje proti narodu – to je konstanta, ki smo jo spremljali tudi v tem besedilu. Ko je Milan Kučan nekoč nastopil pred srednjeevropskimi predsedniki, je govoril o koncu narodov (stvarnost ga bo še dolgo in vsepovsod demantirala, od politike do športa) – to je pred njim poučeval že Kardelj, njihova protinarodna ideologija se ni prav nič spremenila. Tudi narod kot avtonomni subjekt je treba zato čim prej in čim bolj desubjektivizirati, ga obvladati in podrediti komunistični politiki in ideologiji. Zato ni težko razumeti, da je parola o nacionalnem interesu povsem zlagana, neiskrena. Gre za partijski interes, interes Foruma 21, interes slovenskega naroda je tu zadnji in povsem nepomemben. Uporabljajo ga le, da si ga podredijo in izkoriščajo. To je konstanta, model, ki ga poznamo vse od Đilasove kritike komunizma, le da po osamosvojitvi ostaja bolj skrit očem in prefinjen. Milijarde za banke so ga razkrile še najbolj naivnim.

Ali lahko po vsem tem rečemo, da živimo v normalni državi? Demokratični in pravni? Državi razvoja in napredka? Ideološkega nenasilja? Njihovi vstajniki so vpili o ukradeni državi. Prehiteli so demokrate in govorili o sebi in svojih. Ne le to. Ukradeno državo so ti jari demokrati utemeljili na komunističnem zločinu. Tako so uzakonili dvojno ukradeno državo s komunističnim barbarstvom nasproti civilizaciji, ki ji je pripadal slovenski narod v vsej svoji dolgi zgodovini. Kolikor mogoče so ohranili ali prilagodili komunistično ideologijo in prakso. In kot že vemo, prilagodili so temeljni model svoje oblasti: zatiranje in ropanje slovenskega naroda. Oblast vzdržujejo z vsemi sredstvi, kar pomeni mnenjsko nasilje, izključena ni niti likvidacija, pomeni laž in prevaro, zato tem bolj vztrajajo pri razklanosti slovenskega naroda. Niso se nasprotno pošteno poslovili z »mea culpa« in osramočeni odšli s prizorišča zgodovine, ki jih bo prej ko slej odvrgla na svoje smetišče. Še manj so obtožili zločinski komunizem in svoje zločinske predhodnike ter jih postavili pred sodišče. Kot skesani udeleženci zla bi lahko prosili odpuščanja in omogočili spravo. A še niso naredili dovolj škode slovenskemu narodu, še hočejo nadaljevati. Posledica je še danes, če se zapiše ali ne, na glavo postavljena Slovenija.

Kaj preostane demokratom? Začeti pri človeku, ki naj znova postane avtonomna osebnost. Odpreti oči zavedenim, ideološko in človeško deformiranim, prostovoljno zatiranim in izkoriščanim. Ozdraviti možgane tistim, ki jim jih je oprala komunistična propaganda. To bo najtežja naloga v postopku demokratizacije Slovenije. Nanjo se bo treba temeljito pripraviti politično in človeško, še posebej psihološko, z mednarodno ekipo profesionalcev. Za ozdravitev slovenske ranjene duše. Da ta začuti, da se ji ne jemlje, marveč daje. Končno za življenje v resnici, povedano s Havlom, tudi na nacionalni ravni (s pomočjo neodvisnega dnevnika, televizijske in radijske postaje – ob podpori kapitala iz tujine). To pomeni angažiranje vse demokratične politike doma in v tujini, njeno načelnost in pragmatičnost, zborovanja in prepričevanja. Če je šlo v Ukrajini, zakaj ne bi šlo v Sloveniji?